Iskanje pogrešanih: "Vse akcije so izjemno čustvene, skoraj vedno tečejo solze"

Sabina Piber je vodja združenja K9 iskanje pogrešanih – Slovenija. Gre za mednarodno združenje s sedežem v Nemčiji, prisotno je tudi na Islandiji, v Švici, v Avstriji in na Madžarskem. V Slovenijo ga je pred petimi leti pripeljala prav Pibrova, ukvarjajo pa se z iskanjem pogrešanih živali s pomočjo psov. Samo živali? ʺVčasih tudi ljudi, a za pogrešane živali pa smo prva in edina skupina v Sloveniji, ki imamo pse, specializirane za njihovo iskanje,ʺ pove energična sogovornica z Bleda, po poklicu davčna svetovalka in preiskovalka prevar.

Kriva je bila Čenča

V njej se je nekaj premaknilo pred leti, natančneje maja 2018, ko se je v kamniških planinah v megli izgubila psička Čenča. Pibrova je prek medijev spremljala iskanje in se sama pri sebi spraševala, kako da pri nas nimamo ekipe psov, ki bi šli v akcijo v takih primerih. Malo je raziskala, področje jo je zanimalo, doma je takrat že imela psičko mešanko Ulo.

Prek luže, v Ameriki se je Sabina Piber povezala s Kate Albreht, strokovnjakinjo na področju iskanja živali s pomočjo psov in se začela izobraževati.

Vse skupaj je potekalo prek spleta in je postalo prenaporno. ʺPotem pa sem v Nemčiji, v Münchnu zasledila strokovnjakinjo Alexandro Grunow, ki se s šolanjem psov za iskanje pogrešanih ukvarja že 20 let. In kakšna sreča, da se je kmalu po tem, ko sva navezali stik, preselila v Celovec.ʺ Razloži Sabina Piber, ki ji je tedaj to avstrijsko mesto postalo kraj, kamor se vozi tudi po večkrat na teden. Tam pod vodstvom Grunowe trenira svoje danes že tri psičke.

Uli se je pridružila Chilli pasme angleški pointer, nazadnje pa še italijanska ptičarka Yotta. Ta je ravno na dan našega intervjuja pri dobrem letu in pol starosti z odlično opravljeno eno izmed nalog pokazala zelo velik potencial za delo v iskanju pogrešanih. ʺIzjemna je,ʺ jo pohvali Pibrova, ki trenutno na terenu dela predvsem z Ulo in Chilli.

Psički sta pri delu odlični, a vendarle tako različni, da bolj ne bi mogli biti.

Medtem ko jo ena pri iskanju brezpogojno pelje tudi čez najbolj zaraščeno trničevje (ʺChilli je tankʺ, se pošali sogovornica), je druga, Ula, veliko bolj premišljena. Bolj izkušena je 4-letna Chilli, ki velja za najbolj talentirano psičko za iskanje pri nas.

Vodniki tudi psihologi, geografi in vremenoslovci

A Pibrova poudarja, da je za iskanje primeren skorajda vsak pes, morda le tisti s potlačenimi gobčki malo manj, saj zaradi svoje anatomije ne zmorejo intenzivno vohati dolgo časa. ʺVeliko bolj kot pasma ali karakteristike psa je pomembna kemija med psom in vodnikom. Morata imeti trdno vez, morata si zaupati,ʺ pravi sogovornica, ki za delo pripravlja več ekip po vsej Sloveniji.

Nekateri člani so zraven samo zaradi kakovostnega treninga, medtem ko bodo drugi krojili prihodnjo generacijo uspešnih parov za iskanje živali.

Da je pes pripravljen na iskanje, je potrebnih od dve leti in pol do treh let priprav, učita pa se z vodnikom vse življenje.

Poleg praktičnega je potrebnega veliko teoretičnega znanja, vodniki so hkrati tudi psihologi, geografi, vremenoslovci in še marsikaj drugega.  Pripravnikov je trenutno več kot 20, na teren pa se trenutno poleg Ule in Chilli odpravita še hrvaški ovčar Edo in jazbečar Oli.

Za K9 iskanje pogrešanih – Slovenija je ogromno akcij in prav toliko najdenih pogrešanih živali. Morda kakšen manj, kajti zgodi se, da kakšnega niso nikoli našli. Največkrat nenajdeni ostanejo t. i. potujoči psi, ki potujejo po velikih razdaljah ali pa na primer hrti, ki so izjemno hitri. Včasih dobijo potrditev, da je nek pes poginil in se lastniki sami odločijo akcijo prekiniti. ʺZato, da se ga spominjajo takšnega, kot je bil,ʺ razloži sogovornica.

Vse akcije so izjemno čustvene, skoraj vedno tečejo solze, ali veselja ali pa žalosti. Če se iskanje ne zaključi lepo, to čutijo tudi psi.

ʺLetos septembra smo imeli ogromno poginulih psov in to obremeni tudi naše pse,ʺ pravi sogovornica in doda, da na vsaki tragični iskalni akciji pustijo tudi del srca. En del srca jim je nedavno vzela psička Emy, katere pot se je končana na Bornovi poti nad Ljubeljem, ko je skoraj povsem slepi psički nenadoma zmanjkalo tal.

ʺPotem pa pride obdobje srečnih koncev, ki dajo vsem energijo za naprej in tako delčke srca počasi dobivamo nazaj,ʺ pravi Sabina Piber. Srečamo se le nekaj dni zatem, ko je bilo končano iskanje oz. bolj lovljenje psička Alfa, ki je trajalo kar 19 dni. Veseliti se niso mogli preveč, kajti isti dan, ko je bil Alf pri domačih, je od svoje družine zbežal Tedi.

Ekipa K9 je bila spet na delu, z jazbečarjem Olijem v glavni vlogi in tudi Tedi je bil kmalu srečno doma.

Gre za zares aktiven življenjski slog, Pibrova pove, da na dan povprečno prehodi več kot 12 kilometrov, pa sem niti niso šteti vsi treningi s psi. Pa ji kdaj zmanjka volje, energije in motivacije? Pravi, da ne: ʺTo je kot droga, ko najdemo psa in se akcija srečno konča. Tako veselje, tak naval adrenalina …ʺ

Veliko akcij se konča, še preden gredo v akcijo

Zanimivo pa je, da se veliko iskalnih akcij zaključi, še preden gre ekipa v akcijo. ʺVeč kot polovica primerov je takšnih, da gremo na teren, ne da bi šli na teren,ʺ pravi sogovornica. In obrazloži, da to dosežejo z navodili lastnikom po telefonu, na podlagi katerih se pes sam vrne domov:

ʺNajvečja napaka je, da bi tekli za psom. Največkrat deluje ravno obratno, da se ustavite in hodite v nasprotno smer.ʺ  

Sicer pa so tehnike, ki jih svetujejo, zelo različne od situacije do situacije. Zanima jih, zakaj je pes ušel, ali je steriliziran oz. kastriran, ali ima kakšne travme in podobno. Na podlagi vseh podatkov lastniku svetujejo, kaj naj stori in pripravijo načrt iskanja. Dva psa nista enaka in zato je vsak primer drugačen.

Edino takrat, ko gre za mladičke, stare in bolne pse ali pa take, ki so ušli s povodcem, se iskalna akcija prične nemudoma in zaradi ranljivosti psa reagirajo zelo hitro. Nekatere živali hitro najdejo, druge akcije pa trajajo dlje. Najdlje so iskali psičko iz Maribora, kar 9 mesecev! Šestkrat se jim je izmuznila, a na koncu so jo le ujeli.

Iskali dva psa, našli pa tri

S humorjem pa se sogovornica spominja iskalne akcije v Kranju, ko so iskali dva psa, našli pa tri: ʺIz okolice Kranja so me poklicali lastniki, da pogrešajo dva psa. Prepričana sem bila, da se bosta vrnila sama, če sta skupaj. A nista se vrnila, zato smo šli na teren. Nikoli ne bom pozabila, kako vroč dan je bil … Pasja sled je pokazala, da se psa vračata domov in lastnikom je bilo naročeno, naj ju na poti počakajo. V tistem trenutku pa me kličejo iz drugega konca Kranja, da je en pes tam.ʺ  

ʺPovsem čudno se mi je zdelo, da bi bila pasja sled tako napačna in da bi se psa ločila, toda odpeljala sem se po tistega psa na drug konec mesta. Naložila sem ga v avto in ga peljala k lastnikom. Odprem prtljažnik in lastnik reče 'To pa ni moj pes'!. Ja čigav pa je potem?ʺ

Izkazalo se je, da lastniki tega psa sploh še niso pogrešili, pogrešan parček pa se je kmalu zatem srečno vrnil domov po tisti poti, kot so predvidevali.

V povprečju, pravi sogovornica, prejmejo od dva do tri klice na dan. Največ pogrešanih psov se zgodi v času počitnic, ko so ljudje več doma in ko več pohajkujejo okoli s svojimi psi.

Daleč največ iskalnih akcij je v obdobju okoli novega leta.

Iščejo povečini pse, a pogosto tudi mačke, iskali so tudi že želve in ovco. Sabina Piber ve za vsako iskalno akcijo, dobro se spomni vseh živali, ki so jih našli. Nekateri so ji vzeli konček srca, drugi so ga sestavili nazaj. Da še vedno lahko utripa za vse tiste živali, ki bodo še potrebovale njeno pomoč.