Z Janjo Dermastja o žalovanju za hišnim ljubljenčkom: ʺPredelajte izgubo, šele nato naj pride nov hišni ljubljenčekʺ

Janja Dermastja je pedagoginja, ki je po 20-letni profesorski karieri in kasneje posvečanju otrokom in mladostnikom z učnimi in vedenjskimi težavami svoje novo poslanstvo našla v povezavi z njej tako ljubimi živalmi. Do tega je prišlo povsem spontano, rodilo pa se je – kot tudi marsikaj drugega – v koronskem času.

Z otroki in mladostniki s težavami se je začela srečevati v naravi, na družinskem ranču, kjer ne manjka živali. Janja jih je počasi začela vključevati v svoje terapije.  Otroci so se ob zvokih narave in v družbi živali neverjetno umirili in zbrali.

Z možem sta kupila dva konja, oba iz žalostnih okoliščin, kasneje posvojila še dva pasja mladička, ki ju je nekdo odvrgel.

Znanje psihologije je s pomočjo številnih izobraževanj počasi prenašala na živali in danes svetuje lastnikom hišnih ljubljenčkov, ki se soočajo s težavami.

Izjemno pomembna ji je duhovna, duševna, energetska plat. Z Janjo smo se pogovarjali o temi, ki je njej posebej blizu, v javnosti pa ostaja tabu – smrt hišnega ljubljenčka in žalovanje.

Pravite, da smrt hišnega ljubljenčka posamezniki doživljajo zelo različno …

Res je. Vsaka izguba je boleča, a precej je tudi odvisno od posameznika. Izguba hišnega ljubljenčka je izjemno težka, če jo na primer izgubi starejša oseba, ki živi sama in je imela s psom ali mačko res intenziven odnos. Takemu človeku je ljubljenček predstavljal občutek varnosti in edino redno družbo.  Gotovo izgubo lažje predela aktivna družina, ki je vpeta v pester vsakdan in imajo tudi eden drugega, da skupaj žalujejo. Te družine izguba ne boli manj, vsekakor pa jo doživljajo drugače.

Si po vaših izkušnjah ljudje upajo naglas povedati, da žalujejo za svojim ljubljenčkom?

Smrt hišnega ljubljenčka prinese s seboj hudo bolečino, težava pa je v tem, da ljudje o tem nočejo govoriti, ker velikokrat naletijo na povsem neprimeren odziv.

ʺNekako je tako, da si prvi ali drugi dan še lahko žalosten, ko pa čez en mesec rečeš, da žaluješ za kužkom, hitro kdo navrže: 'Kaj je s teboj, saj si lahko kupiš novega, v zavetišču jih je ogromno' … ʺ

To je komentar ljudi, ki ne razumejo, kako globoko čustveno vez je mogoče zgraditi z živaljo. Ali še huje: ʺKaj se pa cmeriš za eno mačko?ʺ Predstavljajte si, da je žalujoči to mačko prejel v dar od zdaj že pokojnega partnerja. Žalujoči se ob takem komentarju počuti povsem nerazumljeno in ne more izraziti svoje stiske in žalosti. Zato jo največkrat potlači. Toda žalovanje je proces, ki ga je treba predelati.

Če žalujočega komentarji družbe spravljajo v še večjo stisko, kako potem izraziti svojo žalost?

Ko izgubimo žival in smo v stiski, zelo pazimo na to, komu povemo, kako se počutimo. Če čutimo, da delovno okolje ni odprto za te stvari, izberimo raje eno osebo, kateri 100-odstotno zaupamo. Nekateri, ki so bolj ekstrovertirani, svojo izgubo sporočijo prek družbenih omrežij, tam delijo fotografije, sprejemajo sožalja in to jim pomaga. Kako bomo odreagirali, pa je tudi zelo odvisno od tega, kako smo bili vzgojeni. Če so nas starši 'učili', da nekaj ni primerno, da se nam bodo smejali, potem smo verjetno bolj zadržani.

Kakšna pa je primerna reakcija bližnjih ob tako žalostni novici, je primerno izreči sožalje?

Ljudje se v takih situacijah pogosto znajdemo v zadregi in najbolje je, da smo iskreni. Enostavno lahko rečemo: 'Oprosti, sploh ne vem, kaj naj ti rečem. Ne morem si predstavljati, kako se v tem trenutku počutiš. Povej mi, kaj potrebuješ?'

ʺVsekakor ni primerno v tem trenutku reči žalujočemu, da veste, kako se počuti. Ker ne veste, četudi ste že šli sami skozi izgubo ljubljene živali. Vsak človek, vsaka žival je drugačna, vsak odnos je drugačen in vsak drugače žaluje.ʺ

Ponudimo sebe kot prisotnost in ne nasvetov. Tudi ni primerno reči: ʺSaj bo bolje.ʺ Seveda bo, to ve tudi žalujoči, a v tem trenutku mu to nič ne pomaga in ne zmanjšuje bolečine.

Marsikdo ne zdrži bolečine in si jo skuša zmanjšati tako, da se  hitro odloči za novega ljubljenčka. Je to prava pot?

Da gre nekdo v šoku, ker ne zdrži bolečine, po novo žival, se mi ne zdi pošteno do prihajajočega kužka ali mucka. Drugo žival vzamemo v oskrbo šele tedaj, ko resnično predelamo bolečino, ko gremo čez različne faze čustvovanja, ko bomo prepričani, da nove živali ne bomo primerjali s prejšnjo. Druga žival bo drugačna, drugačnega značaja in temperamenta. Treba je biti pošten do sebe in do bodoče živali.

Ko ljubljenček zapusti družino z majhnimi otroki, starše običajno dodatno spravlja v stisko, kako žalostno novico sporočiti otrokom. Kaj svetujete?

Danes se otroke zelo zavija v vato, vse jim takoj ustrežemo, skrbimo, da jim je vedno in povsod lepo. Pa ni tako, življenje je prepleteno tudi z izgubami, včasih ni pošteno, včasih je hudo in včasih boli. Dobro je, da se z otrokom odkrito pogovorimo o izgubi, da skupaj jočemo, če je treba.

ʺOtroka boli predvsem izguba odnosa. Kar naenkrat nima več tistega, h kateremu se je stisnil, ko sta se starša sprla ali ko je bil jezen.ʺ 

Treba ga je podpreti pri žalovanju, tudi z rituali. Pustite mu, da pokaže svoja čustva. To ga bo utrdilo. Mu sporočilo, da so izgube del življenja in da ne teče vedno vse tako, kakor si mi želimo. Kar je dobra popotnica za življenje.

S kakšnimi rituali pa lahko otroka podpremo pri žalovanju?

Ritual je odlično sidro, s pomočjo katerega končamo eno obdobje in začnemo novo. Če je imel kuža rad vodo, lahko greste k potoku, kamor ste zahajali in po njem spustite ladjice ali svečke. Lahko pripravite spominsko slovesnost, posadite rožo, grm ali celo drevo. Lahko ustvarite spominski album z veselimi in zabavnimi trenutki, ob katerem se ga boste spominjali. Napišete poslovilno ali zahvalno pismo, otrok nariše risbico ali poriše kamenček.

ʺČe ni preboleče, se sprehodite po vaši ustaljeni sprehajalni poti in po njej posujte cvetove rož.ʺ 

To je le nekaj izmed idej za ritual, ki bo prinesel olajšanje, pomoč in občutek nadzora. Namen tega pa vsekakor ni, da se na kužka potem pozabi. Če bo otrok čez en teden, 14 dni ali čez tri mesece govoril vedno ene in iste stvari – dovolite mu, ne ustavljajte ga, ker mora izgubo sprocesirati. Tako zdravi svojo bolečino in tudi otrok za žalovanje potrebuje čas in prostor.