Brezdomec v karanteni (fotografije z mariborskih ulic)

Vsebino in ozadje Majinih fotografij je opisala kustosinja Tatjana Pregl Kobe:

"Za marsikoga je jesen najljubši letni čas. Otroci tekajo po gozdu in nabirajo kostanje. Mladi zrejo v pisane krošnje in dihajo obljubo čarobnih barv. Starejšim so všeč tudi gole veje in s hvaležnostjo gledajo mrtvo listje pod svojimi nogami, ki še hodijo skozi čas ... Ampak za ljudi, ki nimajo strehe nad glavo, je prihajajoči novembrski mraz najhujši sovražnik.

Z razstavo fotografij Brezdomec v karanteni Maja Šivec opozarja na brezdomstvo, ki ga doživlja vse več ljudi tudi pri nas v Sloveniji, še posebej v času epidemije zaradi koronavirusa. Serija izbranih fotografij je subjektivna umetniška obdelava te občutljive tematike in pomemben prispevek k razumevanju ljudi brez strehe nad glavo.

Seveda ni prva, ki osvetljuje zgodbe posameznikov z bridkimi življenjskimi usodami, ob katerih se stisne srce in vzbudi usmiljenje. Marsikdo brezdomce obsoja, naj se že spravijo delat, a ob tem niti ne pomisli, da si lakote, izgube človeškega dostojanstva in spanja pod milim nebom v vseh vremenskih neprilikah niso izbrali sami, ampak so jih v to pahnile težke, predvsem pa krute osebne okoliščine.

Mnogo prebivalcev večjih mest se je že vsaj enkrat srečalo iz oči v oči z brezdomci, saj jih je težko zgrešiti v osrčju mesta. Natančno število brezdomcev v Sloveniji ni znano, se pa ocene gibljejo med 3.000 in 6.700 osebami brez strehe nad glavo (Statistični urad RS – Surs, 2018). V Mariboru naj bi bilo od 200 do 350 brezdomcev, a v zavetiščih je mest mnogo manj. In mnogi niti ne želijo v zavetišče.

Vsako leto 10. oktobra, na svetovni dan brezdomcev, opredelimo definicijo brezdomstva, ki jih je sicer po navedbah Sursa več, pri čemer pa nobena ni napačna. Evropska klasifikacija brezdomstva loči štiri skupine brezdomcev: v prvo uvršča osebe brez strehe nad glavo, v drugo osebe brez stanovanja, v tretjo tiste, ki prebivajo v negotovem, in v četrto tiste, ki prebivajo v neprimernem bivališču. Prvi dve skupini predstavljata vidno (cestno), drugi dve skupini pa skrito brezdomstvo, ki pogosto vodi v vidno brezdomstvo.

Vidno brezdomstvo na ulici se – kot kaže tudi ena izmed kompozicijsko uravnoteženih črno-belih fotografij Maje Šivec – očitno kaže tedaj, ko brezdomci s sklonjeno glavo hodijo mimo vabljivih izložb z napisi: Bi sočen sendvič? Morda nekaj sladkega? Slanega? Nekaj toplega na žlici? Brezupno, da zaboli srce.

Eden lepših dogodkov na svetovni dan brezdomcev je bil mariborski projekt, ko so na Starem mostu sklenili živo verigo, na kateri so si brezdomci in drugi občani podali roke v znak solidarnosti. In danes? Biti v času epidemije doma je dober napotek za vse, a brezdomci nimajo doma. Poleg tega so tudi zelo ranljiva skupina za ta virus. Covid-19. Gibanje po ulici, kot ga kažejo fotografije Maje Šivec, med postajo, pekarno in kdove še kje, je brezdomčeva vsakodnevna danost. Resnična, da zaboli srce.

Dom na prostem se skriva marsikje, na ulici, v parku, med dvema linijama parkiranih avtomobilov, pod streho podhoda, v kakšnem odprtem kletnem prostoru, veži. Mnogim s takim domovanjem poskušajo vodstva zavetišč pomagati do bolj primernega bivališča, a kar nekaj jih pomoč zavrača. Če si je še mogoče predstavljati, da na prostem nekateri ljudje živijo v prijaznejših letnih časih in morda še v milejši zimi, si je težko zamisliti, da so nekateri na prostem tudi v izjemno mrzlih nočeh. Resda so vsa leta tudi v mariborskih zavetiščih pripravljeni na takšne razmere, saj vedno v času mrzlih dni vrata v zavetišča puščajo dlje odprta, da se ljudje lahko pogrejejo, dobijo topla oblačila in hrano.

Fotografija Maje Šivec z ozadjem Prodaja obutve kaže utrujenega brezdomca, ki ima na nogi obutev crocs (ceneno imitacijo, se razume!), kako na klopci spi pod vitrino s posnetkom obešenih toplih, visokih superg in objavo Prodam čevlje. Paradoksalno, da zaboli srce.

Že kar nekaj časa se vrstijo pozivi, naj zaradi hitrega širjenja virusa vsi ostanemo doma, če poti zunaj njega niso res nujne. Ob tem pa se le redkokdo vpraša, kaj je s tistimi, ki nimajo doma. Brezdomci so v teh časih zelo ranljiva skupina. Dnevni centri za brezdomce so zaprti, tudi jedilnice. Zavetišča delujejo po drugačnih pravilih, ne sprejemajo več novih ljudi, vse, ki imajo prostor v njih, pa prosijo, naj ne hodijo ven, da ne prinesejo virusa.

Včasih so se brezdomci mrazu lažje umaknili kot danes. Čez dan so šli v trgovske centre, knjižnice – zdaj to ni mogoče, še posebej ponoči je težava, saj je večina blokov zaklenjenih in ni več dostopa do kleti, kjer so pred epidemijo še našli zatočišče. Upanje, da so vsi tisti brezdomci, ki ne živijo v zavetiščih, vsaj približno na toplem oziroma v nekem varnem zavetju, da torej v teh nočeh niso na prostem, razkrivajo fotografije Maje Šivec, je marsikdaj jalovo. Fotografija brezdomca, čez dan spečega na cesti pred grafitom »gotof je«, ne ponuja upanja. Žalostno, da zaboli srce.

Za vse, ki na kavču zaradi izrednih epidemioloških razmer ob večerih ležijo, bi bilo prav, da začutijo platonistični klic, da je sleherna človeška duša tako zelo dragocena, da smo v tem življenju dolžni poskrbeti, da ji ponudimo najboljše – da iščemo lepoto, ki vodi k dobremu. In dobroto, ki vodi k lepemu. Da, pravzaprav je nekaj dragocenega, da lahko te fotografije Maje Šivec gledamo z empatijo. Da pogled na fotografirane brezdomce (tudi) v času karantene pomeni nemi dvogovor z njimi, da se gledalci zamislimo nad težo tako razčlovečenega bivanja sočloveka, brezdomca."

O Maji Šivec

Rodila se je 8. aprila 1975 v Slovenj Gradcu. Leta 2001 je absolvirala na Ekonomsko Poslovni fakulteti v Mariboru, vendar se je po študiju popolnoma posvetila kreativni fotografiji. Leta je 2009 ob delu na Pedagoško fakulteto Maribor vpisala Likovno umetnost in leta 2013 pridobila naslov profesorica likovne pedagogike. Dlje časa je bila zaposlena v Fotoklubu Maribor, katerega članica je postala leta 2000. Od leta 2013 do 2017 članica izvršnega odbora Fotografske zveze Slovenije  in izvršnega odbora Zveze kulturnih društev Maribor. Vodi in udeležuje se fotografskih seminarjev, delavnic in kolonij.

Serijo aktov bodočih mamic Novo življenje je leta 2010 predstavila v Koroški galeriji likovnih umetnosti, serijo moških aktov Dvoijce v Fotogaleriji Stolp, leta 2019 je izbrana dela na razstavi Kontrasti (s sandro Požun) prikazala v Galeriji mesta Ptuj. Serijo aktov Adam in Eva je leta 2020 predstavila v Galeriji Instituta “Jožef Stefan“. Imela je preko 40 samostojnih razstav, skupinsko je razstavlja tako doma kot v tujini, za ustvarjalnost na področju fotografije pa je prejela številna priznanja in nagrade. Od leta 2011 je samozaposlena v kulturi. Živi in ustvarja v Mariboru.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol