Slovenci, kot drugi narodi, koronavirus razumemo po svoje (piše: Darjo Hrib)

Kolumna

16. 3. 2020, 11:26 | Aktualno | Piše: Darjo Hrib
Slovenci, kot drugi narodi, koronavirus razumemo po svoje (piše: Darjo Hrib) (foto: Profimedia) Profimedia

Nedvomno je, da potek razvoja zgodbe s COVID-19 danes spremljamo precej drugače, kot bi ga spremljali par deset ali več let nazaj. Ko je tehnologija omogočila, da planet dejansko postane globalna vas, imamo na dlani vsak dogodek, kjerkoli se že zgodi. To pa nam nudi zanimiv uvid v to, kako navkljub zamišljeni koheziji skupnosti mnoge dežele ostajajo zveste svojim specifikam.

Ko sem davno pred izbruhom koronavirusne problematike klepetal z doktorico medijskih znanosti iz ameriške univerze UCLA, ki je, kot se za tamkajšnjo akademsko srenjo spodobi, zelo nasprotujoča Trumpovi administraciji, sva se lep čas vrtela ravno okoli koncepta globalizacije in vseh njenih pritiklin, predvsem multinacionalnih sklopov, ki zdaj eklatantno dominirajo svetovni ekonomiji. Njen zaključek je bil takrat jasen: v današnjem svetu prostora za izolirane nacije v bistvu ni, ker so takšne nacije nazadnjaške, ksenofobične, rasistične.

Temu je težko oporekati. Trump je za Američane ravno zato tako problematičen, ker na nek zelo svojstven način počne to, kar se danes zdi neopravičljivo – Ameriko izloča iz koncepta globalne vasi in jo kaže kot superiorno ostalim, kot deželo, ki jo je potrebno zaščititi pred vsem tujim. Ker tuje je, po principu Trumpa, slabše. Takšno posploševanje seveda v praksi ne zdrži, a to ni bistveno. Bistveno je, da Trump v tem ne počne nič, kar ni že samo po sebi zelo ameriško. In to že od nekdaj.

Celotna ameriška zabavna industrija je v veliki meri zgrajena na filmih, ki prikazujejo kleni ameriški boj proti tujemu. Proti zunanjemu sovražniku, proti tuji nevarnosti. V današnji realnosti je ta tuja nevarnost seveda COVID-19. Uvoženi virus in, da je stvar še hujša, uvožen iz Kitajske, da se ta scenarij v Trumpovih včasih žaljivih, pogosto obsojajočih in v luči globalizacije skoraj vedno škodljivih sporočilih v resnici gleda kot tipičen ameriški film osemdesetih.

A to je ameriški pogled. To je ameriška specifika. Boj proti 'tujemu' virusu, kot ga je označil njihov predsednik. Spletna javnost je takrat kriknila, da je ta označba milijone let od ameriškega pogleda. Pa je res? Obstaja zajeten zgodovinski precedens, ki priča, da Amerika za mnoge probleme najraje krivi vdor nečesa tujega. Trump v svojem pristopu torej popolnoma ustreza ameriškemu kulturnemu vzorcu.

Podobno se je kazalo tudi drugod po svetu. Britanski pristop, ki ga pooseblja ravno tako samosvoj Boris Johnson, ki ima zdaj ob sebi še dva nepolitična svetovalca, je tipično britansko premišljen. Postopen. Podprt z impresivnimi strokovnimi izjavami, da se je vse skupaj zdelo nadvse prepričljivo. Publika pa se je, na drugi strani, spet odzvala zelo britansko. Z dobršno mero ironije in skepticizma. Britanci virus sicer sprejemajo kot resen problem, a na vse skupaj gledajo neverjetno razumsko. In postavljajo vprašanja, ki se bolj kot obolelosti in okužbe tičejo trga, ukrepov in prihodnosti.

Zelo specifično se je odzvala tudi Italija, naša ljuba soseda, ki jo Slovenci zelo dobro poznamo in jo imamo zelo radi. Ker nam je domača. In njihov odziv, ko je problematika COVID-19 nenadoma eksplodirala čez vse pričakovane meje, je bil karakteristično kaotičen, indiferenten, kot da je v prvih fazah epidemije kolektivna Italija zamahnila z rokami in vzkliknila 'Ma dai!' Italijani ne zaupajo vladnim informacijam, ker so jim pretekle izkušnje globoko v zavest zasidrale prezir do politične srenje. Zato se je virus širil tako nenadzorovano, vse dokler se italijanska vlada ni zatekla k avtoritativnim ukrepom. In javnost jih je sprejela.

Zdi se mi, da je slovenski miselni proces nekakšna spojina ameriškega in italijanskega vzorca. Krivca iščemo na ven, istočasno pa izkoristimo vsako priložnost, da razočarano odkimavamo nad vladnimi ukrepi. Tako smo najprej bentili čez Kitajce, potem čez tujce, ki so virus prinesli v Evropo, nato čez pretenciozne slovenske rekreativce, ki so smučali v Italiji in se okuženi vračali v domovino. Ko se je virus razpasel, pa je bila kriva vlada.

Vlada, ki pa je, logično, ravno tako sestavljena iz Slovencev. In zato deluje po istem nacionalnem vzorcu. Postopa previdno, da ne bi naredili kaj preuranjeno ali celo narobe. Ker Slovenci hitro zamerimo (ne za dolgo, za 2 – 4 leta običajno, potem pozabimo) in ko zamerimo, smo zelo jezni. Na Facebooku in Twitterju. Na ulicah prav pogosto ne, to je bolj francoska specifika.

Kaj je slovenska vlada naredila prav in kaj narobe? V dani situaciji tega, po mojem mnenju, nihče ne more zares definirati. Ne še. To stanje je novo in za celoten svet popolnoma kaotično. Slovenska vlada tako dela točno to, kar delajo druge vlade – poskuša najti ustrezne ukrepe, ki bi delovali specifično za naš nacionalni vzorec. Pri tem pa se, ker drugače ne gre, zateka ravno k temu prvinskemu nacionalnemu vzorcu, za katerega globalizem trdi, da ga je treba v luči globalne vasi in ekonomske multinacionalnosti zanikati. Pa ga v resnici ne moremo.

Slovenci smo lahko predvsem Slovenci, ne glede na to, kako glasno kričimo, da bi morali po ukrepih slediti Rusiji ali Kitajski ali katerikoli drugi državi. Italija je sledila Kitajski, pa celostne karantene sprva ljudstvo ni sprejelo. Šlo je na ulice in je bilo še slabše. Zato pri nas ukrepi prihajajo točno tako, kot jih Slovenci lahko sprejmemo.

Pri tem bomo, seveda, kritični do vsega, kar bo vlada naredila, ker je takšna pač naša narava. Upiramo se sistemu, češ, nam že ne bodo govorili. Potem pod novicami o karanteni in ukinjanju javnega življenja hitro natipkamo, da je šalabajzerska katastrofa, kako pozno so uvedli ta ukrep, nakar si navlečemo živopisne superge, ki smo jih kupili na razprodaji in oddrobencljamo na Rožnik, da se z desetinami drugih nastavljamo sončku. Tam potem na družbenih omrežjih delimo šokantne matematične izračune eksponentne rasti okužbe in snujemo #ostanidoma objave za popoldanske všečke.

Ta konfuznost misli in dejanj pa ni nekaj, kar lahko obsojamo. Označuje zgolj dejstvo, da smo v tej situaciji vsi totalno zmedeni. In v tej zmedenosti vajeti hitro prevzamejo naši najbolj osnovni kulturni vzorci. Pa četudi so v nekaterih situacijah med seboj nekoliko neskladni.

Preberite še: 7 dejstev o koronavirusu, ki vas bodo vsaj malce pomirila ALI Kje bomo našli Slovenca s koronavirusom? V službi, verjetno. Ali pa pri frizerju.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri