23. 4. 2008, 14:04 | Vir: Playboy

Živimo, habibi, zato, da uživamo!

Dušan Kaluža

Bilo je nekaj čez četrto zjutraj, ko so v Acidu nehali točiti brezplačno pijačo. Pet ur se lahko zabavaš in piješ do onemoglosti. Za 20 dolarjev. Mohamed je ob prižiganju luči oznanil: »Halas,« in zaploskal z dlanema, kot bi premetaval testo za mini pico.

»Halas? Že?« sem ga začudeno vprašal.

»Jala, habibi,« me je pomiril in že sem se znašel v mercedesu z libanonsko registracijo, a z jasno razločno mednarodno oznako »D«. Mislim, da nas je bilo v njem šest. Meni v čast so zavrteli Kifak, enta?, znano pesem slavne libanonske pevke Fejruz.

Kifak enta? Kako si? Le kako naj bom, če skrbijo zame kot za kralja in kraljico skupaj! Toliko sem še zmogel opazovati naravo in drugo stvarstvo, da sem ugotovil, da ob takih urah velja nekoliko svobodnejši prometni režim. Čez dan se mi je zazdelo, da vendarle obstajata pravili, ki ju ne kršijo: vožnja po desni in upoštevanje enosmernih ulic. Ampak ponoči to ne velja, kakor so mi nazorno pokazali. Celo če napačno zaviješ v enosmerno ulico, se ti pravilno vozeči umakne, če je tako laže za oba. Ja, kaj pa bi ob takih urah, lepo vas prosim! Sem pozabil povedati, da tudi leva-desna ne velja, če v enosmerni vozite v napačno smer v primeru napačne vožnje po enosmerni? Torej, zdaj veste.

Nedaleč od mojega stanovanja smo v nekem kiosku kupili za vsakega po dva bacardi breezerja, ju na hitro spraznili in parkirali pred znamenitim BO18. Diskoteka me je spominjala na feničanske katakombe. Moji prijatelji so vplivni libanonski frajerji, zato so nas prek vrste spustili v podzemlje, sicer pa je po tretji uri vstop za tipe brez ženskega spremstva skoraj nemogoč. Še na stopnicah sem mislil, da gremo v podzemni antični tempelj, nato pa sem se znašel sredi labirinta – med množico poplesujočih, ki so bili dvignjeni kot na nekakšnih podstavkih, so bile razločno speljane potke. Uh, vse je norelo in tehno je res nabijal, kakor je treba.

Pred leti si je ogledala stanovanje, a ga ni kupila: danes ji je zelo žal

Prebili smo se do osrednjega plesišča in glasba je zgrabila še mene. Začel sem kriliti z rokami, kakor da se pripravljam preplavati Misisipi. Nekdo mi je čez nekaj časa prinesel plastenko vode, ker je mislil, da sem na I-jih. Takoj mi je verjel, da me je že sama glasba spravila v ekstazo – no, pa kakšen vodka džus od prej tudi.

Počasi sem začel opazovati prostor – strehe sploh ni bilo, zvezde so se slabo bleščale, ker je bila polna luna in dan se je že začel delati. Potem je streha kar na enkrat bila, pa spet ne – stekleni pokrov so odpirali malo za zabavo, malo zaradi svetlobe, še najmanj zaradi zračenja.

Pa je bilo res vse čedalje bolj podobno grobnici – eni tistih, ki sem jih v tej zgodovine in arheologije polni deželi že obiskal. Počasi smo ostajali le še najvztrajnejši. Namesto sten, ki so jih tvorili najbolj živahni, so se začele kazati težke, žametne, rdeče zavese. In podstavki za plešoče gruče, sem ugotovil, so nič drugega kot mizice in stoli. Njihova večnamenskost pa se nadaljuje še spodaj – kjer razvratno ležijo kozarci, steklenice, posode za led in šampanjec …V sandalih na take žurke res ne moreš.

»Halas,« je znova zaploskal Mohamed. Na parkirišču so mi še razložili, da je bil to med državljansko vojno bunker: »Saj veš, habibi, mi smo se petnajst let streljali, nihče ne ve točno, zakaj, ampak to se je, habibi, končalo pred dvanajstimi leti, halas, in mi se sploh ne spomnimo več; živimo, habibi, zato, da uživamo … vojne je konec, halas!« Ko je tokrat rekel halas, je le z desno dlanjo urezal v zrak. Tisti halasi prej niso pomenili konca, ampak: Odločeno je! Kocka je padla!

In tako nisem šel domov, začelo se je nekakšno prestrukturiranje. Oba avtomobila, tudi kabrio toyota, sta bila po desetih minutah že na vrhu hriba nad Bejrutom. Pogled na zahod, na morje, je nekoliko podaljševal noč … Zabava pa se je šele začela, res – šele začela. Vsak je dobil svoj glavni obrok, svoje kosilo, tudi po dve, in sladico.

Pri Pepetu

Libanonska kulinarika je hedonistična. Strokovnjaki v belih predpasnikih vam bodo potrdili, da je ta del Sredozemlja gastronomsko v samem vrhu. Kar se mene tiče, je ni boljše kuhinje!

Oni dan so me prijatelji odpeljali na večerjo k Pepetu. Možakar jih ima čez 90. V Mehiki rojeni Libanonec se je vrnil pod svoje cedre, najprej odprl draguljarno in potem še restavracijo v Byblosu. Stara feničanska mesteca so razporejena po obali na 40 kilometrov, to pa je razdalja, ki so jo pred več kot tri tisoč leti lahko prepluli v enem dnevu – Byblos je torej dan plovbe severno od Bejruta. Byblos? Prav razmišljate: črke, knjiga ... Grška beseda, ki govori, da so v tem feničanskem mestu iznašli alfabetično pisavo, ki je temelj tudi naši.

Byblos je res pravi biser med atrakcijami malega Libanona; za obzidjem je odlično urejena tržnica, kjer se da kupiti tudi zares vredne fosile z bližnjega hriba. Razgibana geologija je tudi v podzemlju. Omeniti velja jamo Jeita, kjer se med kapniki po enem od dveh jezerc lahko pelješ tudi z ladjico.

Mnogi pridejo v Byblos na mini dopust – dejansko se lahko v istem dnevu kopajo v morju ali bazenu in se (marca) že čez dobre pol ure podijo po smučišču. Ali pa obratno; z dobro urejenih smučišč, kjer so vrhunski hoteli, vlečnice, različno zahtevne proge … se lahko spustijo k morju. Smučanje v Libanonu sodi med prestiž, smučarska središča pa so pozimi ob koncu tedna polna smučarjev in tistih, ki se hočejo na smučinah le pokazati.

V Pepetovi restavraciji so dokument o slavi dežele in njene kulinarike številne fotografije znanih osebnosti, ki jih je možakar, vedno oblečen v kapitansko uniformo, gostil. Tudi Brigitte Bardot.

In se je začelo. Še preden smo sedli, so že bili na mizi olive, bučna semena, lešniki, kikiriki, pistacije, kumarice, redkvica in še razna drobnarija. Predjed pa to še ni bila, če ste slučajno tako sklepali. Ko sem pred leti prvič sedel k taki večerji, sem mislil, da pač malo pretiravajo in da morda glavne jedi sploh ne poznajo. Pa sem se uštel, to je samo začetek.

Potem na ogromnih pladnjih prinesejo cele paradižnike, neolupljene kumarice, korenje, zelnjato glavo. Pepe je, kakor se za gostitelja spodobi, prelomil korenje in mi ga ponudil. Kljub svojim devetdesetim ima dovolj moči, da z roko raztrga čvrsto zelnjato glavo. Vse to je sveža zelenjava. Tudi solate ne manjka; z limoninim sokom pa z meto za boljši okus … Jasno, tudi vina je bilo dovolj. Dolina Beka je še iz rimskih časov polna vinogradov.

Štirideset krožnikov se je vrstilo zelo hitro. Palačinkast kruh je namesto žlice – s tremi prsti ga zagrabijo, naložijo nanj dobrote z malih krožnikov in že zdrsi po grlu. Če si počasen, te pita gostitelj ali habibi. Nikakor ne ostaneš lačen. Meze so nosili in odnašali, nisem vedel, ali naj sledim tej pravi tekmovalni razstavi gastronomskih dobrot ali naj poslušam Pepeta, ki je bil vse zanimivejši. Prosil me je, naj pikantnih podrobnosti o damah in gospodih svetovne slave – fotografije dokazujejo, da je njegova restavracija meka za hedoniste – ne izdam, ker mi zaupa.

Začeli so nositi glavno jed – gore mesa, riža, krompirja, omak. Vonji so bili bolj podobni tistim v parfumeriji kot v oštariji! Po požirku ksare – odličnega rdečega vina – se je Pepetu razvozlal jezik; potrdil je, da so govorice o požrešnosti nekega evropskega predsednika in njegove žene resnične, sicer pa kaj ga kritizirajo, če je predsednik republike, naj pač je na državne stroške, saj je vendarle Le President de la Republique. Hitro sem ugotovil, za koga gre. A le kako naj človeka ne obtožijo požrešnosti ob takih pojedinah?!

Že je minevala druga ura. Začelo se je brenkanje po prefinjenih strunah lutnje, ki so ga spremljali ritmični udarci po pridušenem bobnu. Ni minilo četrt ure, ko smo bili vsi na mizah in stolih, med nami pa dve trebušni plesalki. Natakarji so izurjeno pospravljali porcelan in steklo, nekaj kravat in robcev je končalo na lestencih, desetaki in tudi stotaki pa v premajhnih nedrčkih trebušnih artistk. Ko sem se že pripravljal na zahvalni govor, so začeli prinašati še ribe, školjke, rake. Saj res, Pepetova restavracija najbolj slavi v Libanonu prav zaradi morskih jedi! Prava specialiteta je v sezamovih drobtinah ocvrta riba.

Začel sem tarnati, da jih imamo pri nas raje na žaru, možakar pa mi je odvrnil: »Kaj ste pri vas na dieti, habibi?« Še preden sem odgovoril, mi je naravnost na jezik pomolil kos peklensko dobre ribe, prelite s slastno omako. V tem sva se strinjala – brez omake je mogoče še boljša. Še kozarček ksare za vsakogar in že smo poslušali, kaj sta po drugi poroki počela Liz Taylor in njen Richard. Pri pregledu slavnih osebnosti smo prišli tudi do našega predsednika. Rudolfa, Slovaka. Ah, še ena slovensko-slovaška pomota …

Prehranjevanje se je končalo z ogromnimi pladnji sadja. Odšli smo na teraso, prekrito z orjaškimi ribiškimi mrežami. Pepe mi je pokazal nekaj svojih čolnov ob starem feničanskem pomolu, iz križarske cerkvice sv. Janeza je pravkar odbilo polnoč, mi pa smo začeli puhati hubli bubli.

Hubli bubli

»Nargila, habibi, hubli bubli?« so me vabili medse mladeniči, ki so ob rivi puhali v svoj sobotni večer. Idealnega sredozemskega mesta si ne znam predstavljati brez dolge sprehajalne poti ob obali, Cornishe ji pravijo v Bejrutu. Večinoma je skalnata. Največja je Golobja skala, nekakšen zaščitni znak mesta. Težko je reči, ali je tu »pravi Bejrut« – mesto se namreč kaže v tisočerih podobah, ob obali srečaš najrazličnejše ljudi. Le turisti so bolj redki.

Začel sem svoj športni pohod po Cornishe – najprej ob hotelu St. George, ki je včasih veljal za najprestižnejšega in naj bi kmalu spet zasijal. Zares vabljiva marina tudi že gosti prve barke. Ta del Cornisha bi lahko poimenoval družinski: mnogi se pripeljejo tudi s podeželja, parkirajo svojega jeklenega konjička, odprejo okna in vrata, da se glasba sliši na ves glas, na pločnik pa postavijo po pet, šest stolov in seveda vodno pipo, nargile. Od njih letijo bučna semena, puhajo pa tudi ženske, mame, babice v tradicionalnih oblačilih, s pokritimi glavami in naličenih obrazov.

Sledi nekaj hotelov, restavracij, McDonald's, potem pa se začenja zares: dvokilometrska promenada, ki jo na eni strani omejujejo palme (savdijski kralj jih je podaril nekaj tisoč) in parkirani avtomobili, na drugi pa ograja in skale, v katere buta Sredozemsko morje. Prvi odsek je ribiški. Zdi se, da so tu bolj individualisti, promenada je tudi nekoliko razširjena – primerna za rolarje in redke kolesarje, ki si upajo v boj z nepremagljivo pločevino. Sledijo oblaki dišečega hubli bublija, največkrat jabolčni ali jagodni vonj. Redko kdo se sprehaja sam – če že, potem teče. Pa tudi športajo bolj v parih kot posamično.

Ko se sprehajaš mimo teh dišečih kadilnih otočkov, te najprej prečešejo s pogledi – prijaznimi in radovednimi. Če se le za hip ustaviš, da zajameš malo jabolčnega oblaka, te skoraj zagotovo povabijo medse, med nedolžno omamo. Bila je sezona koruze in kostanja (da, tukaj sta na voljo sočasno), začetek novembra. Kostanjarji in koruzarji so praviloma Sirijci. Kako zanimivo: Slovenci smo hodili peč kostanj na Dunaj, k nam prihajajo z juga in tudi Libanonci ga raje pustijo peči tujcem.

Razigrana druščina, me je povabila medse in me naučila še nekaj novih arabskih besed; mladeniči niso znali ne francosko ne angleško. Kot pingpong smo si podajali besede: enta, ana, enta, ana – ti, jaz ... Če pa kaj ni bilo jasno, smo stavek začeli s chu (kaj) – neverbalna gesta, ki spremlja to besedo, je kretnja z dlanjo, podobna našemu odvijanju vroče žarnice: dva hitra zasuka polpriprte dlani.

Kmalu smo ugotovili, kako in chu. Pivo Almaza je kljub prepovedi vere kar dobro teklo po grlu. Nekdo je dal kasetofon bolj na glas in druščina je že plesala dapke, balkanskemu kolu podoben ples. Jaz pa sem puhal jabolčni dim, luščil pistacije in zobal čičeriko. Bilo je že blizu polnoči, a Cornishe je bil povsem poln in zelo živahen. Plešoča druščina je skočila za ograjo in že so se hladili v morju. Kljub začetku novembra je bilo še dovolj toplo.

Včasih so se moški pogovori, kakor se spomnim, začenjali z avtomobilskimi znamkami, potem smo se bahali z mobilniki, tu pa je zelo pomembno, kje imaš e-naslov; na yahooju ali na hotmailu. V mestu vlada organizirani kaos – še vedno posledica vojne, ko ni bilo elektrike in telefonov. Na stotine agregatov in milijoni kilometrov raznih kablov so bili in še vedno so prava stereotipna predstava tega mesta, ki nikoli ne obupa.

Ta organizirani kaos je tako prefinjeno dognan, da ti internet priključijo v 15 minutah! V vsaki ulici imaš vse. Razen seveda v najmodernejših soseskah, kjer veljajo mestni zakoni in ne pravila ulice – tam moraš napisati vlogo, čakati in tudi debelo plačati. Pomislite – če napačno parkiraš, ti v središču mesta lahko odpeljejo bahavo železje. In taki prizori so prava atrakcija!

Zapeljivke

Enajsti september je močno vplival tudi na turizem v Libanonu, vendar na bolje. Poletni meseci so bili polni Savdijcev, ki sicer raje počitnikujejo v Londonu, Parizu, ZDA, po tragičnem dogodku pa so se zbali, da bi bili v zahodnem svetu nezaželeni, in do zadnje sobe napolnili libanonske hotele, domačini pa veselo polnijo svoje mošnje.

Če velja, da je turizem odprtost, želja po spoznavanju novega in sprejemanju drugačnega, je tokrat vseeno malo drugače. Moji prijatelji so Savdijce poimenovali »nindže« – žensko spremstvo Savdijcev je namreč oblečeno popolnoma v črno in ima zakrite obraze. Le oči, pa še te črne, so kukale izza tradicionalnih tkaninastih oklepov.

Črne že, ampak kukale, švigale so tako ognjevito, če je le tip pogledal za hip vstran. Ničkoliko takih pogledov sem ujel, zato sem se v najbližjem ogledalu pogledal, ali je z mano vse v redu. Le ugibaš lahko, kaj dekleta skrivajo pod varovalno tkanino.

Taka spogledovanja so se mi zdela nevarna, predvsem pa nekoristna, razen za pisanje tega članka – svoje poglede sem raje usmerjal k sosednjim mizam na odprtih terasah, kjer so sedele Libanonke. Če so me prej skušale omrežiti oči – drugega tako ni bilo videti – je tokrat pogled zastal na pravi kolekciji najmodernejšega džinsa in vseh mogočih dodatkov, nato pa so svoje spregovorila usta temnih pastelnih barv, obvezno obrobljena še s temnejšo črto. Vabljiva, vendar bolj strahospoštljivo. Vsa pozornost in vse poželenje je padalo na ustnice. Džins, dolgi lasje, obarvani rjavo ali blond, pa široka očala.

Kljub jasno znanemu dejstvu, kdo je šef, se je zdelo, da gospodične popolnoma obvladujejo položaj. Če si malo bolje opazoval, si ugotovil, da so te temne barve za gašenje vroče sredice. Gibi, koraki, pogledi – kadar so snela očala, je bilo povsem očitno, da notri gori ogenj. Mikaven, ki ga je treba dušiti ves večer, da potem – tako pravijo moji prijatelji – izbruhne. Kdaj? Kadar je čas … Ko pa z leti vulkan malo popusti, dame obiščejo, recimo, eno od treh prodajaln kristala Swarowski v mestu. Mogoče je za gospode to boljša investicija kot dežurstvo ob ruleti v slavnem Casino du Liban ...

Središče mesta je kot vratar v službi, kjer se moraš pokazati, sicer ne šteješ. Pred seboj sem zagledal dve močni riti, oblečeni kar (se mi je zdelo) v moške kavbojke. Moj prijatelj Abdula je rekel, da tako dobro zalitih, oblečenih na tak način, v Evropi ne vidiš. Verjetno še ni bil v Angliji, sem si mislil.

Očitno je tu na prvem mestu treba pokazati, da spremljaš modo, čeprav ti pri tem trebuh visi krepko čez pas. Vse se vrti okoli tega, kar imaš, v kaj si oblečen, kje si bil, da vsake tri tedne zamenjaš parfum, da hodiš v najboljši fitnes – ki je lahko nekajkrat dražji od povprečnega (od 35 do 160 ameriških dolarjev na mesec) ... Pravo tekmovanje pa je, kdo bo v knjigarni in prodajalni CD-jev Virgin prvi kupil nov Madonnin single. Mimogrede: tam, kjer je danes Virgin, je bila pred vojno slavna operna hiša ...

Za tujca ni tako pomembno, da se nauči nekaj arabskih besed; bolj boš navdušil, če boš znal imena novih prodornih modnih oblikovalcev in, recimo, dvajsetih klubov: Cuba Libre, Pacifico, 5 rooms, Element, Che, Mint, Red, Baila, Teatro, For Beer Lovers Only, Circus, Los … Vsak dan na stran nekaj za zabavo, kajti manjkati na zabavah – to ne gre!

Zanimiv se mi je zdel mesečnik Mondanite: fotoreporterji hodijo po zabavah, rojstnih dneh, porokah ... in na veliko fotografirajo – če si vsaj malo zanimiv za medije, denimo da imaš za seboj burno ločitev, da si med prvimi kupil najnovejšega BMW-ja ali da se je izvedelo za tvoj plastični popravek, ti pol ducata fotografij v najbolj brani (beri: gledani) reviji ne uide. Če pa tvoje »novo, luksuzno stanovanje« šele gradijo, bo dovolj, da so na kravati Versacejeve meduze. Oziroma – povsem preprosto – plačaš in te objavijo. Tako postaneš nekdo.

Hamam

Zdi se, da jih drugo ne skrbi; skoraj so že pozabili, da njihov južni sosed Izrael še vedno budno pazi, kaj se dogaja med Palestinci v Libanonu. Da pa bi razmišljali o grdih scenarijih, ki bi se lahko razvili ob morebitnem ameriškem napadu na Irak? Kje pa, to se njih ne tiče! Kot del arabskega sveta so seveda zelo odvisni od vseh dogodkov v regiji, predvsem v gospodarskem smislu. V političnem pa jim je državljanska vojna dala vedeti, da so bili poligon velesil – tega si zagotovo ne bodo več dovolili.

Tako so mi razlagali možakarji v hamamu, parni kopeli. Te imajo največ orientalskega šarma v Tripoliju, drugem največjem libanonskem mestu, kjer se je obvezno sprehoditi po tržnici, obiskati omajadsko mošejo iz 8. stoletja in šolo korana. Hamami so res pravo doživetje, ločeni za moške in ženske. Najprej te slečejo in zavijejo v neke krpe, potem sledi sprehod po vročih in manj vročih sobah, kopalnicah, parnih komorah in masažnih sobah. Na marmornatih tleh so kamniti školjkasti lijaki, v katere natočijo hladno in vročo vodo in potem iz tega lijaka zajemaš s pločevinasto posodo ter se polivaš.

Nato pride habibi s hrapavo rokavico in trdo gobo, te dobro namili z milom Fa (povsod enako milo, zanimivo!) pa premetava in polira po vsem telesu in glavi. Bog pomagaj! Sledi polivanje z vodo, nato ti spere še oči. Pripravljen si za paro, kjer se lahko polivaš sam, sediš na kamniti klopi ali preprosto v kakšnem kotu.

Masaža ni za krhke kosti, nalomijo te, da si zapomniš. Na koncu pa je prava modna revija – ko pride drugi habibi in ti v pol minute nameče po telesu in glavi kakih pet raznobarvnih brisač, vse po nekem vrstnem redu – prehladiti se gotovo ne moreš. No, ko si tako zamotan v nov kostum, te posadijo na divan, ponudijo čaj in hubli bubli.

Da sem tujec, sem se izdal šele na koncu, ker me je zavijanje v brisače resnično zmedlo; pozneje sem videl, kako znajo domačini sodelovati.

Zaklepetal sem se z Mustafo, ta je bil približno mojih let, doma sicer iz doline Beka. Ker je znal francosko, sva se lahko pogovarjala kaj več kot le to, ali je čaj dober. Drug drugega sva dopolnjevala o lepotah Libanona, posebno rodovitne doline, ki je spomladi prava preproga najrazličnejših barv.

Polja in vinogradi, vinske kleti, odličen sir labni, jogurt, sadje, žito – vse to iz Beke. Ni čudno, da so ravno tam Rimljani postavili mogočne templje v čast Veneri, Jupitru in Bakhusu – ni kaj, to so prvovrstni arheološki spomeniki, med najbolje ohranjenimi iz rimskega obdobja nasploh, saj so posamezni deli videti tako kot pred dva tisoč leti.

Ob tako burnem življenju seveda zmanjka časa za (ne)pomembna vprašanja, kot so: Kdo smo? Arabci? Libanonci – potomci Feničanov? Sredozemci? Kako že: zibelka civilizacij? Bomo znova Švica Bližnjega vzhoda? Domovina Evrope? Pravzaprav res, izpod vznožja cedrovih planot, tako pravi stara legenda, so bogovi čez morje odpeljali nagajivo lepotico Evropo in tako je nastala Stara celina. Pa kaj je to važno? Ej! Odprl se je nov lokal – pohiti, zanimiv bo samo dva meseca, gremo zdaj! »Jala, habibi, jala! Halas.«

Republika Libanon – RL

Lokacija: Bližnji vzhod, ob Sredozemskem morju, meji na Sirijo in Izrael

Velikost: 10.400 km2 (pol Slovenije)

Površje: Od Z proti V si sledijo ozek obalni pas, pogorje Libanon (najvišji vrh Qurnat as Sawda', 3088 m), rodovitna dolina Beka in pogorje Antilibanon.