Joni in Urška ekskluzivno za Metropolitan: "Midva sva tukaj na povsem nasprotni strani"

Intervju

14. 11. 2019, 14:53 | Kariera | Piše: Anja Oman
Urška Pavčnik in Joni Sotošek, Oopsi, Intervju (foto: Ujeti trenutek) Ujeti trenutek

Pred približno desetimi leti sta Urška in Joni, mlad par iz Hrastnika z rednima službama za nedoločen čas, med dopustom na svojem najljubšem kotičku ob morju počivala in razmišljala o prihodnosti. Lahko sta bila srečna, imela sta vse, kar bi si mlad par po nekih standardnih običajih lahko želel, a vseeno sta sanjarila o nečem drugem. Nečem svojem. Deset let kasneje živita svoje sanje. So takšne, kot so se zdele v viziji?

Da njun Oopsi danes bere v povprečju 170.000 Slovencev na mesec (po viru Google analytics, ki ga je navedel Joni), da sta okoli sebe zgradila skupnost, ki je v Sloveniji do sedaj še nismo poznali, da sta orala ledino v vplivnostnem marketingu pri nas, da sta izdala že dve knjigi, organizirala več deset uspešnih dogodkov, da sta podrla vse rekorde branosti bloga in da se zdi, da jima idej še ne bo kmalu zmanjkalo, je morda videti kot nekaj, kar se pač zgodi, če si ob pravem času na pravem mestu. Sanjska služba. 

Z Urško in Jonijem sem se pogovarjala že večkrat. Urška je vedno nasmejana in topla, Joni vedno kritičen, pozoren in odgovoren za smeh okoli sebe. Z njima se ni težko pogovarjati o čemerkoli, saj vedno govorita iskreno in odprto. Tokrat smo se pogovarjali o Oopsiju malo drugače. Zakaj uspe samo peščici? 

Urška in Joni, sta zakonca, starša, podjetnika, blogerja, avtorja dveh knjig, javna pobudnika, ki sta v le nekaj letih okoli sebe zgradila nepredstavljivo skupnost. Brez težav lahko rečemo, da sta v Sloveniji premaknila meje. Vajin blog bere ogromno Slovencev in Slovenk, postala sta konkurenčna velikim medijskim hišam. Janez in Urška iz Hrastnika. Kje, kako, zakaj? 

Najini začetki so res izjemno klišejski in kot taki na koncu izpadejo kot izmišljena pravjica. Nekega spomladanskega dne sva ležala na plaži in gledala v sonce. Pogovarjala sva se o tem, kako super bi bilo, če bi lahko nekega dne na plaži poležavala, kadar bi si zaželela in ob ponedeljkih ne bi bilo treba nazaj v realnost in službo. Verjameva, da se je vsak izmed nas že znašel v podobnih sanjarjenjih.

Midva sva se v tistem trenutku odločila, da bova svoje sanje poskusila uresničiti. Zavedala sva se, da imava določene osebnostne kvalitete, sposobnosti in znanje, ki bi jih lahko unovčila precej bolje kot v klasični službi, v kateri bi jih uporabljala za nekoga drugega. Želela sva nekaj svojega. Nekaj, kar bi bilo samo najino, kar bi lahko delala po svoje. Nekaj, nad čimer bi imela popolno kontrolo. Nekaj, v čimer bi lahko oba uživala in se veselila. Tako se je rodila ideja o izdaji knjige. Sicer sva vedela, da se od prodaje knjige najbrž ne bova preživela, vsekakor pa sva upala, da bo to prvi korak do nečesa večjega.

V bistvu nikoli ni zares šlo za zaslužek. Bistvo je bilo ustvarjanje. Bistvo je bilo, da sva se premaknila iz cone udobja in začela migati in ustvarjati. Ustvarjanje in inovacija posameznika in posledično družbo peljeta naprej.

Kmalu sva ugotovila, da naju ustvarjanje izpopolnjuje in edina logična odločitev je bila, da nadaljujeva. V roku kakšnega leta je to privedlo do ideje o blogu. Danes naju še kakšno leto loči od desetletnice te odločitve in v najinih podvigih še vedno neizmerno uživava. Škoda, ker ne veva točnega datuma, kdaj sva to odločitev na plaži sprejela.

Na tej isti plaži sta Urška in Joni zapečatila svojo dolgoletno zvezo.  Foto: Ujeti trenutek Ujeti trenutek

Na tej isti plaži sta Urška in Joni zapečatila svojo dolgoletno zvezo. Foto: Ujeti trenutek

Bila sta ena prvih, ki sta svoj blog uspela spremeniti v posel. V zelo uspešen posel. Vem, da je šlo seveda marsikateremu klenemu Slovencu v nos. Kako sta se spopadla z vsemi kritikami, komentarji in opravljanjem po raznih forumih, ki jih ni bilo malo? Od kje sta črpala moč za nadaljevanje in kako vama je uspelo, da vaju poplava negativizma in celo agresije ni ustavila in potrla? To zahteva precejšen karakter.

Kritika vedno je in bo. Če je le ta argumentirana, je lahko eno izmed glavnih vodil napredka, tako osebnega kot poslovnega. S takšno kritiko nikoli in nikdar nisva imela nobenih težav. Z veseljem prebereva, se zamisliva, sprejmeva in se poskušava izboljšati. Problem nastane, ko ljudje ne ločijo med argumentirano kritiko in žaljenjem, agresijo ali celo sovražnim govorom.

Če to začinimo še s pri večini zelo slabo razvito sposobnostjo za izražanje svojih mislih, dobimo sovražne zapise na raznoraznih forumih. Če pogledamo zelo osebno se je s tem pač potrebno sprijazniti. Trdim, da se na to ne navadiš nikoli, se pa z leti in izkušnjami s tem naučiš živeti, to prenašati.

Če vse skupaj postavimo v malce širši družbeni kontekst, je takšna komunikacija na spletu precej zastrašujoče dejstvo, s katerim bi se morali ukvarjati vsi skupaj s političnim vrhom na čelu.

Na žalost pa vemo, kako politiki delujejo in kako s svojo komunikacijo neposredno prilivajo olje na ogenj nestrpnosti, sovraštva in agresije. Midva sva tukaj na povsem nasprotni strani. Veliko vsebin posvečava tem temam. Potrebno je ozaveščati o nestrpnosti in podobnih nenormalnih vzgibih. Bralke in bralce poskušava prepričevati, da so ti vzgibi nesprejemljivi, saj ne vodijo nikamor. Nenazadnje nas tudi zgodovina uči, da to še nikoli ni pripeljalo do lepega zaključka. Saj si ja menda ne želimo, da bi naši otroci živeli v svetu prepirov, nestrpnosti, agresije in nasilja?   

To temo sta skupaj s svojo življenjsko, partnersko in poslovno potjo strnila tudi v knjigi #lepdantuditebi, knjigi, ki sem jo prebrala na dah. Čeprav sem vaju rada spremljala od začetka, priznam, da me je knjiga pozitivno presenetila tako vsebinsko kot slogovno. Oopsiju namreč očitajo, da je poln plehkih in senzacionalističnih vsebin, click-bait naslovov, a v resnici skriva mnogo več. Kako izbirata vsebine za Oopsi, kdo in kako jih ustvarja? 

Večkrat se nama zgodi, da nama ljudje očitajo stvari, ki jih nikoli in nikdar nisva skrivala. Tem očitkom ponavadi sledi še “Aha, imam te!” moment, ko se tisti, ki nama določeno stvar očita, počuti kot zmagovalec, ker naj bi razkrinkal nekakšno najino laž/skrivnost. Kar je v bistvu precej smešno in banalno, saj midva praktično ničesar ne skrivava. Eden izmed takšnih očitkov je tudi plehkost vsebin. Ja, na Oopsi so tudi plehke vsebine in tega nikoli nisva skrivala. Pri takšni količini vsebin, kot jo kreirava midva, enostavno ne more biti vse na nekem zavidljivi, če ne že kar vrhunski ravni.

Če se kdo s tem ne strinja, lahko poskusi napisati minimalno 20 zapisov na teden in to početi konsistentno pet let. Nemogoče je, da bi bili vsi zapisi vrhunske kvalitete. Kakorkoli obrneš. Iz tega razloga zagovarjam, da plehke vsebine morajo biti. Kot morajo biti promocijske, kot morajo biti globoke, kot morajo biti izobraževalne in še kakšne. Še enkrat ponavljam, to velja, če gre za takšno količino vsebin, kot je prisotna na Oopsi. Verjamem, da so pri drugih blogerjih z malce manjšo frekvenco objav, te stvari videti drugače.

Že od začetka delujeva tako, da je Urška v celoti odgovorna za vsebino in njeno kreiranje. Ona najbolj pozna sledilke, ženske, mamice. Ve, kaj jih zanima, ve kaj “pali” po domače povedano. V bistvu sva se to naučila skozi prepir že v prvem letu delovanja. Dokler sem se jaz vtikal v vsebino, ni bilo nič. Ko je vse skupaj na svoja pleča prevzela Urška, se je začel razcvet.

Zato se jaz večinoma držim v ozadju in delam stvari, ki na prvo žogo niso vidne. Odgovarjam na ta vprašanja na primer. Stojim za načeli, po katerih hočeva delovati in v njihovem okviru sprejemam praktično vse pomembne odločitve, ki so povezane z Oopsi. So pa seveda tudi dnevi, ko tudi jaz primaknem piskrček in ustvarim kakšen bolj ali manj kvaliteten zapis. 

Izid knjige Lep dan tudi tebi.    Foto: Natja Gajic Natja Gajic

Izid knjige Lep dan tudi tebi. Foto: Natja Gajic

Okoli sebe vama je uspelo zgraditi ogromno skupnost, lahko rečemo, da največjo v Sloveniji, saj ne gre zgolj za sledilke, gre za ženske, mamice, pa tudi kakšnega moškega verjetno, ki na vajinih straneh najdejo oporo, varen kotiček za sprostitev, pa tudi navdih za osebnostno rast. Kdo so Oopsike in kaj mislita, da je tisto, kar jih loči od megalomanskih številk sledilcev nekaterih naših vplivnežev? Kako vama je uspelo zgraditi skupnost, ne samo številk in srčkov na svojih objavah?

Oopsi je rasel zelo organsko. Na začetku sva sicer relativno veliko vlagala tudi v oglaševanje najinega bloga, vendar nikoli nisva ničesar posiljevala. Vedno sva bila midva, z vsemi napakami in dobrimi lastnostmi. Če hočeš naju spremljaj, če ne pa pač ne. Nikoli nisva bila obremenjena z nepomembnimi stvarmi. Nikoli nisva bila obremenjena s trendi.

Seveda sva jih spremljala, ampak sva jih prilagodila najinem načinu delovanja. Po drugi strani sva vedno stremela k odkritosti, pristnosti in delala stvari, ki so v najinih očeh imele nek smisel. Danes velikokrat opažam ali imam občutek, da vplivneži delajo vse brez kakršnihkoli načel, prepričanj ali smisla.

Vse je instant, vse je isto, vse ima izključni namen biti všečen vsem, da bo ja čim več srčkov. Problem pa je, da ko hočeš biti všečen vsem, avtomatsko nisi več pristen.

Lepe sfiltirane fotke, čustven pripis in gora hashtagov. Vedno po istem kopitu, vendar v več različicah. Recept, ki prav zares ne deluje, res pa je, da pritegne ogromno srčkov. Toda, ljudje “igro” slej kot prej spregledajo. Slej kot prej opazijo, da je vse skupaj narejeno, in ko se to zgodi, srčki ostanejo, ljudje pa se v resnici hitro odscrollajo dalje in se na nobenem nivoju ne povežejo s tabo. Zato se midva nikoli nisva šla te instant igre po “pravilih”.

Še danes na primer na Urškinem profilu ne boste našli objave, polne hastagov. Zelo hitro sva ugotovila, da to ni pomembno. Raje sva se od vsega začetka posvečala načelom, po katerih sva želela delovati in nič drugega. Ta načela prihajajo iz mojega ozadja. Iz glasbe. Iz punk rocka. Mi, punk rockerji razmišljamo precej drugače.

Punk rock načela odprtosti, odkritosti, strpnosti, spoštovanja, razumevanja s ščepcem jebivetrske drže se kažejo skozi celoten Oopsi. Vse bolj sem prepričan, da je to ena od glavnih stvari, ki Oopsi razlikuje od drugih. Punk je lahko zelo “strašna” stvar, vendar ko ga zaviješ v roza barvo, se sporočilo z lahkoto prenese med ljudi, ker preprosto ima smisel. In ko se sporočilo prenese, se ljudje s teboj povežejo na precej globlji ravni, kot so srčki na Instagramu. 

Pred kratkim sta na blogu objavila kritiko slovenskih vplivnežev in jasno zapisala, da sama nista in ne želita biti vplivneža. Ne udeležujeta se “VIP” zabav in dogodkov, ne pojavljata se v javnosti in klasičnih medijih. To je za nekoga, ki želi danes služiti z lastnim kanalom kar težko predstavljivo. Če se ne družita in kažeta na dogodkih, kako vama vseeno uspe obdržati pozornost na sebi? Zasledila sem tudi, da se ne bosta več toliko ukvarjala s številkami branja in všečkov, ampak bolj z vsebino. Zakaj, kako vama bo to lahko uspelo? Kaj vaju loči od ostalih influencerjev?

Spet smo pri načelih, po katerih želiva delovati. Če teh najinih načel v neki stvari ne najdeva oz. prepoznava, te stvari pač ne bova naredila. Dober primer je mailing lista. Večina blogerjev jo ima. Po vseh pravilih digitalnega marketinga je to nuja. Meni pa gredo nezaželena sporočila ekstremno na živce. Iz tega razloga midva mailinga ne pošiljava. Enostavno ne bi bilo v redu, da bi sledilke posiljevala z nečim, kar gre nama na živce. Ne vidim smisla, res ne. Na dolgi rok ljudje takšne malenkosti, največkrat popolnoma nezavedno, prepoznajo.

Enaka zgodba je pri pojavljanju v klasičnih medijih. Za blogerja, ali vplivnež če hočete, je le to popolnoma brezpredmetno in nepomembno. Midva sva se to naučila na lastni koži. Upam si trditi, da nikoli nisva pridobila niti enega novega sledilca, če sva dala intervju za tiskano revijo.

Zakaj bi se potem izpostavljala? Zaradi lastnega ega? K sreči nisva tip človeka, ki bi si moral na tak način božati ego. Poleg tega blogerje/vplivneže pol Slovenije itak prezira in za njih nismo nič drugega kot mešalci megle. Zakaj bi se torej tem ljudem kazal na Pop Inu recimo? VIP dogodki so še ena zelo podobna zadeva.

Ne znava si odgovoriti na vprašanje, zakaj bi šla na dogodek, s katerim nimava ničesar skupnega, če pa sva lahko ta čas doma z otrokoma. 

S številkami in branostjo se že dolgo ne ukvarjava več. Trenutno se že kakšni dve leti vrtimo okrog številke 170.000 unikatnih uporabnikov mesečno. Kakšen mesec več, kakšen manj. V preteklosti so bile številke seveda velika prioriteta. Ko nekaj gradiš in ustvarjaš, preprosto moraš spremljati razvoj in podatke.

Brez tega si zelo težko postaviš cilje in poiščeš napake, ki jih je potrebno odpraviti, da se lahko izboljšaš. Vendar faza gradnje nekega bloga, znamke ali recimo identitete se enkrat konča. Enkrat je stvar zgrajena. Takrat se pravila spremenijo. V najinem primeru niso več pomembni srčki, ampak kaj midva z obstoječimi srčki delava in narediva.

Poizkušava se čim tesneje povezati s tem, kar imava. Se s skupnostjo pogovarjati in jih ne samo nagovarjati. Celotna skupnost mora biti vključena. Temu pravim negovanje skupnosti in če skupnost neguješ, ti ta vrača. Preprosto.

Oopsike. Foto: Nastja Gajic Nastja Gajic

Oopsike. Foto: Nastja Gajic

Ker veliko pišeta o vzgoji in svetu, ki čaka naše otroke, me zanima, kaj mislita, da je bistveno pri vzgoji otrok, in kako mislita, da lahko s pravilno vzgojo začnemo spreminjati svet na bolje?

Nikoli ne bom pozabil prigode iz mojih najstniških let. Nekega večera sem se z vlakom peljal proti domu. Na postaji na prazen vlak vstopi mama z otrokom. Mali hoče levo, ona pa na vsak način desno. Vlak je bil prazen in popolnoma vseeno bi bilo, kam se usedeta. No, na koncu je precej na grdo obveljala mamina. Vse, kar je narobe z vzgojo v enem primeru. Otroke je potrebno naučiti, da razmišljajo s svojo glavo in jim dopustiti sprejemanje odločitev. Seveda takšnih, ki itak nimajo nobenega resnega vpliva na nič.

Večina pa se ukvarja z malenkostmi, kot so, ali bo otrok vse pojedel, ali bo sedel za mizo, da ja ne bo govoril grdih besed itd. Midva na vse te nepomembne malenkosti ne dava veliko. Veliko pa z otrokoma delava na tem, da bosta čim prej razumela, kaj je prav in kaj je narobe. Da je prav, da se ljudi spoštuje in da je treba v prvi vrsti biti dober, sočuten človek.

Če nisi dober človek in si nestrpen do drugih in drugačnih, ti nič ne pomaga, če si znal že pri dveh letih pravilno držati vilico. Si le kreten, ki zna pravilno držati vilico. Pustimo otrokom, da sprejemajo odločitve in jih učimo, da je v prvi vrsti pomembno sočutje, razumevanje, sprejemanje. Pogovarjajmo se z njimi, pojasnjujmo jim stvari. Vse razumejo, le malce več časa potrebujejo.

Urška in Joni s sinovoma Jakom in Lukom. Foto: Nataša Medvešek Nataša Medvešek

Urška in Joni s sinovoma Jakom in Lukom. Foto: Nataša Medvešek

Vajini možgani so ves čas na delu. Vsako leto nas presenetita z nečim novim. Dogodki, knjigami, spremembami na blogu … Prilagajata se spremembam, a obenem ostajata zvesta sama sebi. Nimata rokovnika, imata knjige, nimata kolekcije oblačil, imata svoje sladice v kavarni. Sta inovativna, drugačna, tako preprosta, a tako posebna. Kaj vse lahko od vaju še pričakujemo? 

Zelo sva vesela, da lahko delava kar želiva in ustvarjava stvari, ki so nama všeč. Naj se sliši še tako patetično, res sva počaščena, da sva ravno midva tista, ki jima je uspelo v tako velikem obsegu. Sploh ko pomislim na kvalitetne zapise drugih blogerjev, ob katerih se včasih zamisliva “Hudiča, pa kako ravno midva?”.

Vse projekte, ki jih ustvarjava, ustvarjava zato, ker si niti za trenutek ne želiva privoščiti, da bi zaspala na nekih imaginarnih lovorikah in se počutila nekaj več. Kakorkoli obrneš, sva le ena od mnogih, ki pišeta v resnici še kako nepomemben blog.

Zato morava vsak dan znova razturati in se zavedati, da nič ni samoumevno.

Kaj lahko pričakujete? Precej kul stvari. Še letos prihaja nov Oopsi izdelek, na katerem intenzivno delamo zadnje pol leta. V bistvu ne bo samo Oopsi, ampak v tem trenutku še ne smem povedati, kdo je partner.

V delu je še en precej velik projekt, ki pa je že tolikokrat klecnil, da si o njem niti ne upam preveč razglabljati, kaj šele da bi si upal napovedati, kdaj bo ugledal luč sveta. Vsekakor pa bo, ko bo, to popolnoma nova stopnica v najinem življenju. Takrat  bova lahko s ponosom povedala, da nisva (več) le kar ena blogerja, ki ne delata drugega, kot mešata meglo. 

Draga Joni in Urška, hvala za tale intervju. Komaj čakam vajine nove podvige, prepričana sem, da vama bo tudi ta nedokončan projekt slej ko prej uspel, predvsem pa, da vama ne zmanjka moči in volje za premikanje meja v našem še dokaj zaprtem prostoru.

Anja Oman
Novinarka in blogerka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri