Večina ljudi po odprtju konzerve naredi isto, vendar je dobro vedeti, kaj se pravzaprav skriva v tekočini okoli fižola.
Fižol v konzervi je eno tistih živil, ki jih je vedno dobro imeti pri roki. Je cenovno dostopen, dolgo obstojen, ne zahteva dolgotrajnega kuhanja in lahko v nekaj minutah postane sestavni del solate, salse, enolončnice, omake ali hitre jedi iz pečice. Kljub temu se skoraj vsakič, ko odpremo konzervo, pojavi isto vprašanje: ali je treba fižol odcediti in sprati pod tekočo vodo ali ga lahko uporabimo skupaj s tekočino, v kateri je shranjen? Odgovor je odvisen predvsem od tega, kaj nameravate pripraviti.
Kat Kavner Wolf iz podjetja Heyday Canning Co. pojasnjuje, da je postopek konzerviranja fižola precej preprost. Suh fižol in vodo dajo v pločevinko, jo zaprejo, nato pa vsebino pod pritiskom segrevajo pri visoki temperaturi, dokler se fižol ne zmehča. Takšna toplotna obdelava omogoča konzerviranje izdelka, ne da bi bilo nujno treba dodajati konzervanse ali umetne dodatke. Kaj pa nekoliko motna in gosta tekočina, ki ostane okoli fižola? V osnovi gre za mešanico vode, soli in škroba, ki se med pripravo sprošča iz fižola. Prav škrob ji daje značilno motnost in nekoliko gostejšo teksturo. Zaradi njenega videza jo mnogi samodejno zavržejo, vendar za to ni vedno razloga.
Jo morate zavreči? Ne nujno
Tekočina iz konzerve fižola je užitna in varna za uživanje, zato fižola zaradi zdravstvene varnosti ni treba obvezno spirati. Toda to še ne pomeni, da ga nikoli ni smiselno sprati. Odločitev je odvisna predvsem od recepta, želene teksture in količine soli, ki jo želite vnesti v jed.
Če pripravljate solato, salso, nachose ali podobno jed, pri kateri dodatna tekočina ni zaželena, je fižol bolje odcediti in na hitro sprati. Tako boste odstranili tekočino, ki bi lahko razredčila preliv, naredila solato vodeno ali po nepotrebnem navlažila druge sestavine. Fižol preprosto stresite v cedilo, počakajte, da tekočina odteče, nato pa ga na hitro sperite s hladno vodo. Obstaja pa še en razlog, zakaj je ta postopek lahko koristen.
Če na deklaraciji ne piše, da ima fižol zmanjšano vsebnost natrija ali da je pripravljen brez dodane soli, je zelo verjetno, da je bila sol dodana tudi tekočini v konzervi. Z odcejanjem in spiranjem lahko zato odstranite del natrija, ki se nahaja okoli fižolovih zrn. To je lahko koristno za vse, ki želijo zmanjšati količino soli v obroku, še posebej če recept vsebuje tudi druge slane sestavine. Postopek traja manj kot minuto: fižol odcedite, na hitro sperite pod hladno tekočo vodo, cedilo nekajkrat rahlo pretresite in fižol je pripravljen za uporabo.
Preberite še:
- Tudi vi po odprtju konzerve naredite - tole? Gre za navado, ki jo strokovnjaki odsvetujejo in pravijo, da je treba narediti nekaj drugega
- Ste odprli konzervo, porabili pol vsebine in jo postavili v hladilnik? To včasih ni najboljše, zato - pozor
- Nutricionisti o konzervirani hrani: vse ni slabo, celo nasprotno - ta konzervirana živila je vedno dobro imeti doma
Pri nekaterih jedeh tekočine ne zavrzite prehitro
Pri enolončnicah, juhah in omakah je zgodba nekoliko drugačna. Škrob v tekočini iz konzerve lahko pomaga zgostiti jed in bolje povezati druge sestavine. Namesto dodajanja drugega sredstva za zgoščevanje je včasih dovolj, da izkoristite tisto, kar že imate v konzervi. Pri takšnih receptih lahko fižol v lonec dodate neposredno skupaj z delom ali vso tekočino, odvisno od tega, kako gosto jed želite. Pri tem je seveda dobro upoštevati vsebnost soli in jed poskusiti, preden jo dodatno solite.
Torej, ali je treba fižol iz konzerve oprati? Enotnega odgovora, ki bi veljal za vse jedi, ni. Za solate, salse, nachose in druge jedi, pri katerih želite čvrsta zrna brez dodatne vlage, je fižol bolje odcediti in sprati. Enako velja, če želite odstraniti del soli iz tekočine. Pri enolončnicah, juhah in omakah spiranje ni nujno. Škrobnata tekočina je lahko celo koristna sestavina, saj jedi pomaga ustvariti gostejšo in bolj povezano teksturo. Zato naslednjič vsebine konzerve ne zlijte samodejno v odtok. Najprej pomislite, kaj pripravljate – prav recept je tisti, ki določa, ali boste potrebovali cedilo.
