Lonec je že dolgo na štedilniku, kosilo bi moralo biti skoraj pripravljeno, fižol pa je še vedno trd – razlog se lahko skriva v koraku, na katerega danes marsikdo pozabi.
Fižol velja za eno najbolj preprostih domačih jedi, vendar zna njegova priprava povzročiti kar nekaj preglavic. Verjetno se je že marsikomu zgodilo, da je voda v loncu vrela uro ali dve, kuhinja je že dišala po kosilu, fižolova zrna pa se nikakor niso hotela zmehčati. Podaljševanje kuhanja ni vedno najboljša rešitev. Naše babice so vedele, da se priprava dobrega fižola pravzaprav začne že veliko prej, preden lonec postavimo na štedilnik.
Babice so ga pripravile že večer prej
Suhi fižol so zvečer prebrale, oprale in ga namočile v večji količini hladne vode ter pustile čez noč. Med namakanjem zrna vpijejo vodo, zato se naslednji dan praviloma kuhajo hitreje in enakomerneje. Ker fižol med namakanjem precej nabrekne, naj bo vode dovolj – sega naj nekaj centimetrov nad zrna. Naslednje jutro vodo odlijemo, fižol speremo in ga damo kuhati v svežo vodo. Toda tudi namakanje še ni zagotovilo, da bo fižol lepo mehak. Med kuhanjem lahko namreč naredimo napako, ki ves trud precej izniči.
Paradižnik, kis, vino in druge kisle sestavine je bolje dodati šele takrat, ko je fižol že skoraj povsem kuhan. Kislo okolje namreč lahko upočasni mehčanje celičnih sten fižolovih zrn. Tako se lahko zgodi, da je omaka že zdavnaj kuhana in okusna, fižol v njej pa še vedno neprijetno trd. Zato najprej počakajte, da se zrna skoraj povsem zmehčajo, šele nato dodajte pasirani paradižnik, paradižnikov koncentrat, vino ali druge kisle sestavine, ki jih zahteva recept.
Je res kriva sol?
Pogosto slišimo tudi nasvet, da fižola nikakor ne smemo soliti pred koncem kuhanja, sicer bo ostal trd. Toda sol ni nujno glavni krivec. Zmerno količino soli lahko dodamo tudi prej. Na čas kuhanja lahko precej bolj vplivajo starost fižola, trda voda in kisle sestavine. Prav star fižol je lahko razlog, da se kosilo nikakor noče skuhati. Če je vrečka suhega fižola mesece ali celo leta ležala v shrambi, lahko zrna potrebujejo bistveno več časa, da se zmehčajo. Pri zelo starem fižolu včasih niti dolgotrajno kuhanje ne zagotovi mehke in kremaste sredice.
Če imate doma zelo trdo vodo, se lahko čas kuhanja še podaljša. Nekateri zato v vodo dodajo čisto majhen ščepec sode bikarbone, ki lahko pospeši mehčanje. Toda previdno – pri sodi bikarboni velja pravilo manj je več. Če je dodamo preveč, lahko vpliva na okus, fižol pa se lahko prehitro razkuha in spremeni v kašo.
Preberite še:
- Če tudi vi fižol pred kuhanjem namakate v vodi, delate napako: treba je ravnati drugače, ta sestavina mu bo dala še boljši okus
- Ko kuhate fižol, mu vedno dodajte žličko tega: preprost trik kuharjev odpravi vse težave z napenjanjem (in še hitreje se skuha jed!)
- Fižol je kuhan 2-krat hitreje in ne povzroča napenjanja: izkušene gospodinje v vodo vedno dodajo to začimbo
Tako pripravite fižol, da bo lepo mehak
Najpreprostejši postopek se torej začne že večer pred načrtovanim kosilom. Fižol preberite, operite in ga prelijte z veliko hladne vode. Naslednji dan vodo odlijte, zrna sperite in jih v sveži vodi počasi kuhajte, dokler niso skoraj popolnoma mehka. Šele nato dodajte paradižnik, morebitno prežganje, začimbe in druge sestavine. Fižol tudi ne potrebuje silovitega vretja. Veliko bolje je, da se počasi kuha pri rahlem vrenju. Če začne zmanjkovati tekočine, po potrebi dolijte vročo vodo.
Če vam je fižol doslej pogosto ostal trd, zato naslednjič poskusite spremeniti predvsem dve stvari: čez noč ga namočite, s paradižnikom in drugimi kislimi sestavinami pa počakajte, dokler se skoraj ne zmehča. Preprosta postopka, ki so ju dobro poznale že naše babice, lahko naredita večjo razliko kot dodatna ura kuhanja.
