23. 4. 2008, 14:46 | Vir: Playboy

Brisanje pajčevine

Bor Dobrin

Prosti strel je bil od nekdaj privilegij velikih igralcev. Nogometaš, ki je znal žogo poslati čez živi zid tako, da je padla ali zavila v nebranjeni del gola, je imel status pooblaščenca. Bil je izbranec, pravi mali bog. Ko si je nastavil žogo nekje pred robom kazenskega prostora, je stadion utihnil in pričakovanje je doseglo vrhunec. Gol je visel v zraku. Tega se je zavedal tudi golman in poskušali prezreti njegovo namero. Hodil je od vratnice do vratnice in ga poskušal zmesti, čeprav je vedel, da mu ni pomoči. Zalet, strel in žoga se je že v naslednjem trenutku znašla za njegovim hrbtom. Katarza je bila izvršena.

Tehničarji ali »znalci«, kot jim ljubkovalno pravijo na Balkanu, so kljub modernizaciji nogometne igre še vedno cenjeni. Najboljši primer je Jugoslovan Siniša Mihajlović, ki je pravi strah in trepet golmanov v italijanski prvi ligi. Njegovi »projektili« sicer niso tako estetski, zato pa so toliko bolj učinkoviti.

»Rašlje« ali »pajkl« po domače lahko pobrišejo tudi s štiridesetih metrov. Golmani so zmedeni, saj ne pričakujejo, da se takšne »bombe« v zraku lahko obnašajo, kot bi bili vodeni izstrelki. Če že ni najboljši izvajalec prostih strelov vseh časov, pa ima Mihajlović gotovo najboljši odstotek v Italiji, kjer je vsak gol še toliko pomembnejši.

Doseči gol iz igre je danes teže kot v dobi nogometne romantike in prekinitve imajo zato še posebno težo. Kajti takšna priložnost se pojavi morda enkrat na tekmo in takrat jo je treba izkoristiti. Pa čeprav v zadnji minuti sodnikovega podaljška, kot denimo na kvalifikacijskem srečanju med Slovenijo in Jugoslavijo v Ljubljani. Tistega hladnega večera je bil Bežigrad v depresiji. Gostje so vodili z golom razlike in nič ni kazalo, da bi se lahko naši vrnili iz prepada. Jugosi so nas prekosili v vseh elementih igre.

Na Hrvaško priplula največja ladja v zgodovini Jadrolinije

Svetovno prvenstvo je bilo daleč kot sončni vzhod, ko se je oglasila sodnikova piščalka in označila prosti strel za naše. Kakšnih petindvajset metrov od nasprotnikovega gola. K žogi je stopil naš izbranec Zlatko Zahovič, ki je na to priložnost čakal dolgih štiriindevetdeset minut. Če bi takrat vedeli, kar je vedel on, bi nam bilo laže. Pogled proti golu, kratek zalet, žoga je preletela živi zid, se za trenutek pomudila v zraku in že pristala ob otrplem Kociću, ki se je očitno vdal v usodo. Takrat je bilo jasno, zakaj brez egoizma v kolektivnem športu ne gre. Ker moraš imeti za kaj takšnega res velik ego in še večja jajca.

Dejstvo je, da smo imeli takrat na igrišču samo enega Zahoviča, in če bi ga selektor iz takšnih ali drugačnih razlogov zamenjal, bi Slovenija ostala doma. Kdor misli, da naš Zlatko ne vadi prostih strelov, se grdo moti. Tudi takšen umetnik mora vajo ponavljati. Seveda ne zanika, da je poleg tehničnega važen tudi psihološki dejavnik.

Med srečanjem opazuje nasprotnikovega golmana, da bi našel njegove šibke točke, najpomembneje pa je, kako se postavlja ob samem izvajanju prostega strela (včasih lahko že po njegovi hoji oceni, kako bo reagiral): če golman ni dovolj samozavesten, da bi ostal v svojem kotu, potem strelja vanj, v nasprotnem primeru udari čez živi zid. Seveda je druga rešitev za vratarja še posebno neugodna, saj do zadnjega trenutka ne ve, kam bo strelec žogo usmeril.

Ko enkrat preleti zid, je ponavadi prepozno. Pa vendarle strel ne sme biti premočan. Nekaj takšnega kot spin udarec pri namiznem tenisu, ko žogico samo »pobožamo« z loparjem. Seveda moraš imeti za to občutek, ki se ga ne da dobiti na treningih. Talent, pomešan z voljo in s kančkom nesramnosti, dela nekatere mojstre pač večje od drugih.

Deset najboljših izvajalcev