Kaj smo storili? Oceani se utapljajo v plastiki!

Ob svetovnem dnevu oceanov, ki ga obeležujemo 8. junija, smo se pogovarjali z nadobudno raziskovalko, kemično inženirko Ano Oberlintner, štipendistko nacionalnega programa L'Oréal-UNESCO "Za ženske v znanosti". Ana je kot mlada raziskovalka zaposlena na Kemijskem inštitutu na Odseku za katalizo in reakcijsko inženirstvo, kjer raziskuje biorazgradljive in bio-osnovane materiale ter hidrofobne modifikacije celuloznih nanomaterialov, katerih namen je izboljšanje in povečanje uporabnosti embalažnih materialov.

Ste raziskovalka na področju biorazgradljivih in bioosnovanih materialov. Kaj to pravzaprav pomeni, kako bi pojasnili, kaj raziskujete popolnemu laiku?

To, da imamo težavo s plastičnim onesnaženjem, verjetno za nikogar ni več novost. Mogoče pa je malo manj znano, da gre 40 % vse plastike za pakiranje – ravno ta pa je v uporabi najkrajši čas. Kljub temu, da jo uporabljamo včasih tudi manj kot nekaj ur (pakiranje hrane), pa je embalaža enako obstojna in se bo razgrajevala zelo dolgo časa. S to težavo se spoprijemam v svojem raziskovalnem delu. V naravi lahko najdemo ogromno uporabnih surovin, kot so ostankih lupin škampov in rakov, odpaden les, alge, sadje in različnih poljščine, ki vsebujejo uporabne gradnike za nove embalažne materiale. Za takšno uporabo pa jih je potrebno podrobno preučiti, poznati njihove lastnosti in njihovo uporabnost približati potrebam uporabnikov, ugotoviti kako se razgrajujejo v naravi, ali so kakorkoli škodljivi itd. To ugotovimo s pomočjo eksperimentov v laboratoriju. 

Kako torej izboljšati naravne materiale, ki bi nadomestili plastiko?

Težava pri takšnih materialih je, da niso dovolj močni ter da so preveč občutljivi na vodo. Pri embalaži pa si vsekakor ne želimo, da se ob stiku z vlago raztopi ali kako drugače spremeni oz. jo prepušča – to bi pomenilo, da izdelek ni dobro zaščiten. Te pomanjkljivosti rešujemo na več načinov: s kombinacijo različnih naravnih materialov, kar običajno poveča mehansko trdnost, lahko pa jim pred uporabo spremenimo površino in s tem tudi njihove interakcije z vodo.

Svoj raziskovalni fokus ste usmerili v "zero waste" alternativne rešitve pakiranja. Kako vaše raziskovalno delo vpliva na življenje ljudi oziroma širšo družbo?

Trenutno ima največji vpliv ozaveščanje ljudi o prekomerni porabi (nepotrebne) plastične embalaže preko predavanj, socialnih omrežij, dogodkov in delavnic za otroke. Upam pa, da bodo embalaže, ki jih raziskujemo, v prihodnosti ugledale luč sveta tudi v večjih količinah in bile uporabljene v vsakdanjem življenju.

Vaš raziskovalni trud je bil priznan tudi s štipendijo Nacionalnega programa L'Oréal-UNESCO "Za ženske v znanosti", ki vsako leto nagradi in podpre znanstveno raziskovanje treh izjemnih mladih znanstvenic. Kaj vam pomeni tako priznanje?

Pomeni veliko. Potrjuje preteklo delo in daje ogromno spodbudo za naprej.

Kako ste se odločili za izbiro poklica v znanosti? 

To je prišlo precej spontano. Med magistrskim študijem sem začela prakso na Kemijskem inštitutu in ker mi je bilo tu všeč tako delo kot ekipa, sem potem nadaljevala kar še z doktoratom.

8. junija beležimo svetovni dan oceanov, katerega namen je ozaveščanje ljudi o pomembni vlogi oceanov. Oceani so srce našega planeta, saj nenazadnje nudijo dom ogromnemu številu rastlin in živali. Kaj lahko za ohranjanje čistih, zdravih in trajnostnih oceanov naredi vsak posameznik?

Najprej je pomembno, da smo seznanjeni s težavama, ki pestita oceane: kemijsko onesnaženje in smeti. Prvo je predvsem posledica odtekanja gnojil v vode, ki se iztekajo v oceane in povzročajo prekomerno cvetenje alg, kar pa je toksično za življenje v oceanih. Na drugi strani pa so tu odpadki, predvsem plastični, v katere se morske živali zapletejo ali z njimi kako drugače poškodujejo. Sicer velik del teh odpadkov pride iz kopnega, a nezanemarljiv delež so tudi zavržene ribiške mreže. Plastika nato razpade na majhne koščke - mikroplastiko, ki jih živali zaužijejo. Tako potem ta po prehranski verigi navzgor pride nazaj do človeka. Rešitev definitivno ni enostavna in ni samo ena. Posameznik lahko pomaga s spremembo obnašanja in dobrim zgledom: uporablja vrečke za večkratno uporabo (tudi za sadje in zelenjavo), ne kupuje predpakiranih živil. Lahko pa bolj aktivno pristopi k problematiki in se priključi skupinam, ki prostovoljno čistijo obale.

Kako vidite prihodnost Zemlje? Nam bo uspelo ohraniti neokrnjenost narave?

Čeprav bi si vsi to želeli, menim, da prihodnost brez korenitih sprememb, ki bi zadele vsakega, ne bo rožnata. Neokrnjena narava pravzaprav ne obstaja, saj je antropološki vpliv dosegel vsak konček Zemlje, zato je bolj pomembno vprašanje, ali nam bo uspelo upočasniti ali celo zaustaviti negativne spremembe v naravi. In iskreno upam, da.