Po Džingiskanovi puščavi

Že po polovici vožnje prvega dne smo bili pošteno pretreseni. Dobesedno. Stepa, ki sega še kakšnih 100 kilometrov južno od Ulan Batorja, se je že poslovila in le redke bilke so nas spominjale na to, da nekje za obzorjem rastejo tudi zelene rastline. Vse naokoli je bila že puščava. Nepregledno zeleno travnato pokrajino, ki jo občasno popestrijo geri, mongolski tradicionalni okrogli šotori, je zamenjala rdečkastorjava barva prave puščave.

Vse je bilo drugačno, le ceste so bile enake. Pravzaprav jih niti ni bilo. Vsaj ne takšnih, kot jih poznamo pri nas. Asfalt se je po nekaj desetih kilometrih vožnje iz Ulan Batorja proti jugu izgubil in potem so naprej vodile samo še bolj ali manj utrjene koles­nice, ki so se včasih pojavile vzporedno tudi po tri. Za naša mala, nekoliko terenska avtobusa je bila takšna vožnja kar precejšnji zalogaj in za nas potnike tudi. Poskakujoča vožnja nas je čakala še vseh šest naslednjih dni. Prava 'natural road', je glavno prometnico v južnem Gobiju pokomentiral eden od šoferjev.

Včasih se stvari poklopijo same od sebe. Tako nekako sem se kot fotograf in novinar znašel v slovensko-italijanski družbi sredi Gobija v Mongoliji. Evropsko financiran projekt razvoja turizma v Aziji (Nepal, Vietnam in Mongolija), pri katerem sta sodelovali Univerza na Primorskem in njihovi univerzitetni kolegi iz Italije, se je po izobraževanju azijskih turističnih delavcev v Evropi sklenil s poslovno misijo za zainteresirane turistične agencije v Mongolijo.

Že prvi večer, ko smo se v trdi temi pripeljali v kamp, ki so ga sestavljali tradicionalni nomadski šotori, je bilo pravo presenečenje. Ne samo da so v šotorih prave postelje, še tuš imajo. In to tukaj, kjer je najbližja voda okoli 300 metrov pod površjem! Nič ne rečem, tuširanje prav prija po več kot dvanajsturni vožnji, ampak mar ni to razmetavanje z vodo? Vsi drugi v naši skupini očitno niso imeli teh pomislekov in zato sem se pod tušem znašel zadnji, ko je vsaj malo topla voda že zdavnaj odtekla. Da nisem postal razvajen že prvi dan v puščavi?

Za (zahodne) turiste so v Gobiju pripravljeni narediti marsikaj. Topel tuš je samo ena od stvari. Povsem evropska hrana je že naslednja. Svojo, tradicionalno, ponudijo bolj kot zanimivost. Fermentirano kobilje mleko je že kulinarična posebnost, a smo jo poskusili le enkrat, kar pa je bilo glede na okus pijače in mrščenje pokuševalcev te mongolske tekočine čisto pravilna odločitev naših gostiteljev. Prav tako je le enkrat priromalo na mizo tudi kozje mleko, ki so se mu tisti z dobrimi nosovi raje izognili, mi z dobrimi želodci pa ga vseeno spili kakšen kozarec.

Mlečne degustacije so minile brez neželenih posledic, vendarle pa razumem ljudi, vajenih le alpskega mleka, da so se spoznavanju tega dela mongolskih posebnosti raje nekoliko izognili. Tudi ljubitelji mesnih jedi so proti koncu našega potovanja nekoliko skopneli. Močan vonj in okus ovčetine je terjal davek tudi med njimi in naročila za vegetarijanske obroke so proti koncu našega potovanja postala vse pogostejša.

Predstava tistih, ki živimo v zelenju zmerno toplega podnebja, češ da je puščava le kup peska z neverjetno visokimi temperaturami, vsaj v Gobiju pade na celi črti. Konec avgusta ni bilo pretirano vroče (vsaj nam, ki smo večino dni preživeli v avtobusih in le kaka dva ali tri pod milim nebom in močnim soncem, se je zdelo tako). Seveda bi se stvar popolnoma spremenila, če bi katerega od nas (ali pa kar vse) denimo 'pozabili' sredi te pustinje.

Ne previsoke temperature bi bile še najmanjša težava, večja bi bil izjemno suh zrak, zaradi katerega bi se izsušili precej prej, kot se nam zdi. Tudi predstava o enolični pokrajini ne drži povsem. Krajinska slika je precej bolj raznolika, kot bi si mislili, res pa je, da so včasih razlike med pejsaži majhne in se pojavijo na nekaj deset, če ne že na sto kilometrov.

Toda puščavske kulise so se skozi avtobusno okno počasi in nenehno spreminjale: bile so nepregledne peščene ravnine v različnih barvnih odtenkih, gričevja in hribovja včasih prav neverjetnih barv, kanjoni in sipine, skalni deli in celo gore. V njih, na jugu Gobija, pade pozimi nekaj snega, zaradi česar so vzpetine in doline čez vse leto travnate, na njih pa pasoči jaki, konji in gorske koze.

Na poti v počasi se spreminjajoči puščavi se dogajajo tudi precej nenavadne stvari. Ena od teh je sposobnost orientiranja mongolskih šoferjev. Kot že rečeno, glavna prometnica od severa proti jugu Gobija ni nič drugega kot dobro zvožene kolesnice v pesku. Kakšne signalizacije, prometnih znakov (razen ob kakšni pomembnejši turistični točki) ni. Od glavne 'natural road' pa se kljub temu sem in tja odcepijo vstran kakšne sledi avtomobilov ali motorjev. To se zgodi sredi nepregledne puščave, morda le na vsakih nekaj deset kilometrov.

In če zaviješ na te 'ceste lokalnega značaja', opaziš, da tudi na teh križišča oziroma odcepi niso označeni in nikjer ne piše, kam vodijo. Čeprav vsaj za zahodne oči ni popolnoma nobene uporabne točke za orientiranje, se naša šoferja nista nikoli izgubila, celo ponoči ne. Ko se je temu čudil že ves avtobus in smo ju o tem tudi povprašali, sta se samo zasmejala. »Natural GPS,« sta rekla in pokazala na svoji glavi.

In v tej prazni pusti pokrajini živijo ljudje, nomadi. Karavano kamel, ki jih danes pogosto uporabljajo bolj kot ne v turistične namene, so v veliki meri zamenjali džipi, tovornjaki in motorji. To pa še ne spremeni trdih naravnih razmer, ki vladajo v puščavi. Četudi Gobi ni najbolj vroča puščava na svetu, pa vode seveda ni stotine kilometrov naokoli. Včasih so ljudje uporabljali predvsem mleko in mlečne izdelke (jogurt, fermentirano mleko itd.), da so dobili dovolj tekočine, danes pa je mongolska vlada izvrtala kar precejšnje število lukenj do arteške vode, ki je ujeta med neprepustnimi plastmi v globini 300 ali več metrov.

Ob teh globokih 'vodnjakih' se občasno naselijo nomadske družine, a ne prav blizu skupaj. Med njimi je lahko tudi po nekaj deset kilometrov razdalje. Novi vodni viri so torej omogočili obstoj nomadskega življenja v puščavi in zajezili množičen odhod nomadov v večja mesta. Toda to še ni dovolj. Če živijo družine tako daleč vsakaksebi, kako se potem med seboj spoznavajo, da se pozneje poročijo in ustvarijo nove družine? Odgovor je preprost: na praznovanjih.

Če jih ni dovolj, pa menda naredijo še kakšen 'festival', ki pa se sicer ne zavleče v večdnevno rajanje, saj se morajo ljudje vrniti k svojim živini in skrbeti zanjo. »Sploh pa se med družinami že razve, kdaj je kakšen član goden za poroko, in pomembna novica kar hitro zaokroži naokoli,« je razložila Oyunchimeg, glavna organizatorka našega potovanja, sicer pa podpredsednica mongolske gospodarske zbornice.

»Vsa družina živi v enem geru, mongolskem tradicionalnem šotoru. Ko si kateri od otrok ustvari svojo družino, mu postavijo v taboru svoj ger, v katerem potem živi,« je še dodala Oyunchimeg.

Življenje v puščavi ni ravno hedonistično in v družinskem geru ni veliko razkošja. Desno od vhoda je prostor za ženske in za kuhinjo, levo je prostor za spanje, nasproti od vhoda pa sedi gospodar. Vse to je v okroglem šotoru s premerom kakšnih pet do šest metrov. Modernizacija vdira tudi v najbolj odmak­njene konce sveta in pred gerom je pogosto satelitska antena, v šotoru pa kakšna televizija in radio.

Komunikacija večkrat poteka tudi po mobilnih telefonih, če je območje že pokrito z GSM-signalom. Kljub vsemu v domačinskih gerih ni prav veliko stvari, imajo pa vse, kar potrebujejo za skromno življenje, ki je še posebno težko pozimi. Takrat je sicer veliko sonca – Mongolija z več kot 260 sončnimi dnevi na leto velja za najbolj sončno deželo na svetu –, je pa tudi precej hladno, večkrat tudi pravi mraz. Toda trojna stena mongolskih gerov, ki so narejeni iz filca, in kurjenje kozjih in ovčjih iztrebkov omogočajo družinam zadovoljivo toploto v šotoru, da premagajo hladno polovico leta.

Tudi sicer mongolski turistični delavci radi malo potarnajo nad svojo kratko turistično sezono, ki praviloma traja nekako od junija do konca septembra. Preostali meseci so za večino obiskovalcev te dežele že premrzli, čeprav skušajo Mongolci zdaj vseeno privabiti turiste tudi v hladnejši polovici leta. In nizke temperature v Mongoliji niso kar tako.

Ulan Bator velja za najhladnejše glavno mesto na svetu, saj zimska temperatura neredko zdrkne krepko pod –30 stopinj Celzija. Jezera na severu države večkrat zamrznejo že oktobra, se odebelijo tudi z več kot dvometrskim ledenim pokrovom (po katerem z lahkoto vozijo tudi večji tovornjaki), ki se potem odtaja maja, včasih celo šele na začetku junija.

Veliko ljudi obišče Mongolijo ne le zaradi naravnih lepot – puščave na jugu, step, gozdov, rek in jezer na severu ter gora na zahodu –, temveč tudi zaradi zgodovine. Kdo ne pozna Džingiskana, moža, ki je v trinajstem stoletju združil mongolska stepska ljudstva (in med drugim menda zaplodil brez števila otrok, tako da je ostanke njegovih genov še danes mogoče najti po vsej osrednji Aziji) ter se odpravil proti zahodu, in Kublajkana, ki je prišel najdlje na zahod?

Mongolci so upravičeno ponosni tudi na najdbe številnih dinozavrov v Gobiju, ki so razstavljeni v osrednjem muzeju v Ulanbatorju. Kar malo te stisne pri srcu, ko stojiš pod popolnim okostjem ene izmed pred mnogimi milijoni let živečih beštij, ki meri v dolžino kar 16 metrov.

In prav območje, kjer so našli izjemno dobro ohranjene ostanke dinozavrov, smo obiskali tudi mi, ko smo se že počasi vračali proti severu v glavno mongolsko mesto. Na poti smo se ustavili tudi v kraju Ongiin Khiid, kjer je bilo nekoč mesto z največjim budističnim samostanom in najštevilčnejšimi templji v Mongoliji. V pretekliku pišem zato, ker so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prišli v deželo Rusi, si jo podjarmili in začeli načrtno uničevati budistične samostane. To so izpeljali v treh valovih in v drugem so do tal porušili tudi mesto Ongiin Khiid ter pobili vse (več kot 300) menihe.

Prav neverjetno se zdi, koliko so si dali opraviti ruski vojaki, da so odšli s težko artilerijo daleč v puščavo, da bi popolnoma uničili ves samostan. Na splošno so Rusi zavladali Mongoliji in si jo pokorili za 70 let. V nekaterih obdob­jih je bilo tam več kot tri milijone ruskih vojakov, medtem ko Mongolcev nikoli ni bilo več kot dva milijona. Še danes bode v oči pisava, v kateri pišejo Mongolci svoj za zahodnjaka do skrajnosti nerazumljiv in nemogoče izgovorljiv jezik. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je v Mongoliji še danes vse napisano v cirilici ...

Ne bo ostalo pri manj prijetnih temah. V Mongoliji imajo tudi simpatične punce. Težko bi sicer rekel, da lepotic mrgoli, se pa kakšna bolj po zahodno 'uštimana' Mongolka stežka ogne moškim pogledom. Toda evroameriškega videza ne gre poveličevati, tudi v Mongoliji ne. Prave bisere je najti v tradicionalnih opravah ali v čisto navadnih oblekah brez kakšnega posebnega stajlinga. Že otroci so neverjetno simpatični, ko pa deklice odrastejo v dekleta, je kaj videti. Tako smo imeli priložnost, da smo čisto po naključju prisostvovali snemanju filma o enem izmed zgodovinskih mongolskih junakov. Presežek tega dogodka so bile vsekakor mlade igralke, ki so v oblečene v tradicionalne mongolske obleke čakale na snemanje svojih prizorov.

Čeprav so bile vse po vrsti simpatične, pa je s svojim posebnim šarmom in milino izstopala mladenka v rdeči obleki. Prst tako ni in ni mogel s sprožilca fotoaparata.Gobi zna presenetiti z marsičim. Celo osamljena rečica se ob določenem letnem času znajde tam, če je le dovolj padavin. Glede na to, da samo videli le del te ogromne puščave, domnevam, da je skritih zanimivosti v tej trdi deželi še veliko. Da o drugih delih Mongolije niti ne govorim.

Urban Golob

Karavaning - način potovanja za najbolj odročne poti!

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol