Babici obujata spomin na dan mladosti: danes na ta praznik gledata povsem drugače

Dan mladosti je bil v času Socialistične federativne republike Jugoslavije praznik jugoslovanske mladine. Obeležili so ga 25. maja, na dan, ko se je praznoval rojstni dan predsednika države Josipa Broza Tita – v resnici rojenega 7. maja.

Če današnji mladini ta praznik ne pomeni več nič, pa se ga dobro spominjajo naše babice. Ko sem svoji babici, Ivanko in Amalijo, vprašala po tem prazniku, sta z iskricami v očeh pripovedovali o druženju in povezanosti, kakršne danes več ne poznamo. Priznata pa tudi, da ni bilo vse tako rožnato.

Sprejetje med pionirje

Babici se najbolj spominjata sprejetja med pionirje. Mladi iz vrst pionirjev so bili 25. maja sprejeti v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije, kar so spremljale glasbene in športne prireditve. Vse je potekalo pod sloganom bratstva in enotnosti, ki je povezoval različne narodnosti znotraj Jugoslavije.

Titova štafeta

Glavni simbol praznika je bila Štafeta mladosti oziroma Titova štafeta. Štafeta je vsako leto štartala iz drugega mesta, nato so jo nosili okoli mesec in pol skozi vse jugoslovanske republike ter svojo pot zaključila 25. maja v Beogradu, glavnem mestu SFRJ. Štafeta mladosti je potekala kar 43 let zapored.

Predaja štafete je bila prireditev, na kateri je sodelovalo več tisoč mladih iz vse Jugoslavije. Za nosilce štafete so bili izbrani mladi, ki so se izkazali pri učenju, družbeno-političnem delovanju ali športu. Nošenje štafete je predstavljalo veliko čast, babici se pohvalita, da sta jo obe nosili.

Eden od otrok je na koncu predal štafeto Titu in mu izrekel voščilo za rojstni dan. Predajo štafete so prenašali tudi po televiziji.

Praznovanje

Glavna slovesnost je potekala na stadionu Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu. Veljala je za spektakel za celotno državo. Na proslavo so se pripravljali mesece. 

Začetek ceremonije je napovedala himna, sledil je razkošen nastop: več tisoč mladih iz vrst šolarjev, pionirjev, umetnikov, zaposlenih in vojakov je s plesom na veliki travnati površini izrisovalo ogromne podobe in napise z neposrednimi nacionalnimi sporočili. Podobe so bile zelo poudarjene zaradi barv, kostumov in uporabe rekvizitov, kot so zastave, fraki, bakle, obroči, žoge, padala in puške. Dogajanje se je zaključilo s predajo znamenite štafete mladosti, rojstnodnevnim voščilom in ognjemetom. 

"Veš, danes gledam na dan mladosti povsem z drugimi očmi," mi pove babica Amalija iz občine Šentilj, ki pri 72 letih na komunistično ideologijo gleda nekoliko bolj strogo, kot je v času svoje mladosti.

Meni, da je bilo samo praznovanje dneva mladosti preveč razkošno, po drugi strani ljudje niso mogli dobiti bencina, olja, kave, pralnega praška in podobnega: "Tam so razkošno praznovali, ljudje pa so životarili."

"Ta dan imam sicer v lepem spominu, bil je odklop od vsakdanjih tegob. A le na videz. Manjkalo nam je osnovnih dobrin, nismo imeli hrane ... v Beogradu pa so imeli take velike proslave, ki so stale toliko denarja," razlaga, da jih je takrat sistem prepričal o praznovanju mladosti, ki pa je bilo pravzaprav precej težko: polno dela in lakote.

Najhujši udarec štafeti in praznovanju dneva mladosti je "zadal" Tito sam – s tem, da je 4. maja 1980 umrl. Odtlej štafete ni bilo več komu predati, ceremonija je izgubila svojo vsebino, ostala je samo še izpraznjena ideološka lupina.

Druženje

Babica Ivanka se dneva mladosti in časov Jugoslavije spominja z nostalgijo. Opisuje, da so to bili časi, ko so se ljudje družili in zabavali: "Življenje je bilo težko, nismo imeli veliko, komaj smo imeli za hrano. Smo pa se znali imeti radi, biti zadovoljni."

"Tudi ko nismo več hodili v osnovno šolo, smo se na dan mladosti vsi mladi iz naselja Apače v Pomurju srečali, zakurili kres, plesali, se družili, harmonika je igrala partizanske pesmi ..." opisuje, da se je mladina v času Jugoslavije precej več družila kot danes. "Tudi bolj smo znali držati skupaj," je jasna.

Na vsak 25. maj se spominja prav tega: druženja, povezanosti, solidarnosti. "Sredi Apač smo plesali v krogu. Tega ne bom nikoli pozabila," pravi.

Dandanes se mladi le redko dobijo, da bi se družili zunaj. Ljudje se danes tudi težje sprostijo, opaža babica Ivanka, ki je stara 65 let. Za situacijo krivi tehnologijo: "Računalniki, telefoni ... to nas je zaprlo vase, v svoj svet."

Praznik mladosti dandanes

In kako obeležujemo mladost danes? 25. maj tistim, ki niso nikdar živeli v Jugoslaviji, ne pomeni nič. Dan mine brez prazničnega vzdušja, brez praznovanj, brez misli na to, da so nekdaj praznovali mladost, energijo, prijateljstvo, druženje.

Danes mladosti več ne praznujemo, ritem nas sili k temu, da jo še komaj živimo.

Mladi se počutimo, če gremo nekajkrat na leto v klub, kjer se pritožujemo nad slabo glasbo. Mladi se počutimo, ko potujemo – ponavadi s premalo denarja v žepu. Mladi se počutimo vsakič, ko naredimo nekaj nevsakdanjega – ko dneva ne preživimo v sobah, na računalnikih in telefonih.

Morda bi pa dan mladosti spet morali praznovati: babice pa bi nas lahko naučile, kako.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del