Spoznajte prostovoljnega gasilca, ki je že pri 6 letih odkril svoje poslanstvo: "Biti gasilec je kul!"

Obiščemo ga na sedežu Prostovoljnega gasilskega društva Spodnja Šiška na Verovškovi ulici, kjer preživi dobršen del svojega prostega časa, in za pogovor si potrpežljivo vzame čas kljub temu, da mu vmes kar nekajkrat zapiska pozivnik ali zazvoni telefon. Vsakdanjik prostovoljnega gasilca pač. Edino, kar ga, se zdi, malenkost moti, je prostor, kjer sedimo.

"Gasilski dom smo imeli prej na Celovški cesti, zdaj pa smo tukaj, v prostorih, ki so bili prej hlev, kar ni idealno," je neposreden. "Vsak gasilec si želi optimalen prostor za vaje, pa tudi takšnega, na katerega je ponosna lokalna skupnost in ki pripomore k razvoju gasilskega okolja," nadaljuje. Gasilsko društvo se sicer financira s pomočjo donacij, nekaj prispeva tudi Gasilska zveza Ljubljana, a gredo ti prispevki večinoma za sprotno opremo, popravila in storitve – prenova prostorov tako na žalost ni prioriteta. 

Dino Čilović (rojen 1991) je prostovoljni gasilec od malih nog, v tem času se je povzpel do mesta namestnika poveljnika Prostovoljnega gasilskega društva Spodnja Šiška, kjer je trenutno najmlajši član.

Bil je tako med gasilci, ki so se lansko poletje borili s požari na Krasu, kot med tistimi, ki so letos avgusta ob najbolj katastrofalnih poplavah v zgodovini samostojne Slovenije pomagali na poplavljenih območjih, tudi sicer je za intervencije že večkrat prekinjal dopust. V poklic prostovoljnega gasilca trenutno uvaja tudi najmlajše, bi si pa želel, da bi se za to odločalo še več mladih.

A ne na silo – nekaj takega moraš začutiti. "Biti prostovoljni gasilec je posebno poslanstvo, ki ni za vsakega. To moraš imeti v sebi," je prepričan. "Da začutiš sočloveka, konec koncev tudi žival v stiski. Potrebna je velika mera empatije in občutljivosti, ko nekoga rešuješ."

Ko ga je oče pripeljal v prostovoljno gasilsko društvo Spodnja Šiška v Ljubljani, kjer tudi sicer živi, je imel komaj šest let. Gasilci so ga kot otroka fascinirali in želel si je igračo – gasilski avto, namesto tega pa se je znašel iz oči v oči s pravimi gasilskimi vozili. "Modre luči – to je tisto, kar te kot otroka najbolj fascinira. Vsaj mene je," smeje izstreli. "Potem gre pa postopoma. Več kot si tukaj, več časa kot ga preživiš z gasilci, boljši občutek dobiš, kako je delo prostovoljnega gasilca sploh videti in za kaj si nadarjen."

V otroških letih uvajanje v poklic prostovoljnega gasilca seveda večinoma poteka skozi igro. "Na otrocih, ki so danes pri nas in s katerimi delam tudi sam kot mentor, vidim, da če je pridobivanje znanja preveč podobno šoli, hitro postane dolgočasno. Z igrami je treba pridobiti znanje, da se ne počutijo obremenjene, ampak jim je to v neko veselje. V sestavljanko na primer skriješ številko 112, da ugotovijo, kakšen pomen ta številka sploh nosi, in podobno."

Do šestnajstega leta se otroci pri prostovoljnih gasilcih udeležujejo tudi različnih tekmovanj in kvizov, hodijo na vaje, ki zanje niso nevarne, in se družijo, pri šestnajstih pa lahko postanejo gasilci pripravniki. "Zares gre šele pri osemnajstih, takrat si lahko rečeš gasilec," razloži Čilović. "Zaradi zavarovanja, neke zagotovitve, da si res psihično pripravljen. V tistem času moraš opravljati tudi zdravniški pregled."

A veliko mladih bodočih prostovoljnih gasilcev odneha na pragu srednje šole ali fakultete. "Spodnja Šiška ima veliko pomanjkanje mladih gasilcev, bojim se, da bodo na koncu ostali samo še veterani, ki pa imajo pri delu seveda določene omejitve. Od prvih letnikov srednje šole pa do faksa se te mlade gasilske generacije razbijejo, ker postanejo obremenitve v šolah večje, hkrati pa mladi tudi najdejo novo družbo, ki jo povezuje nekaj drugega," pojasni Čilović.

"Mi jih nikoli ne zadržujemo, a naša vrata ostajajo odprta. In nekateri se tudi vrnejo. Težava je tudi v tem, da nas je vsaj v našem gasilskem društvu premalo mentorjev za najmlajše. Jaz imam svojo skupino otrok, ne morem pa jih imeti več, ker imam ob delu prostovoljnega gasilca tudi službo, hodim na izobraževanja ... tudi to, da se kot prostovoljni gasilec ves čas izobražuješ na tem področju, je zelo pomembno."

"Česa takega še nisem videl ..."

Takšni priložnosti sta bili v zadnjem času dve: lansko poletje hudi požari na Krasu, letos zgodovinske poplave. Po Čilovićevi oceni je na Krasu pomagalo skupno okoli 11.000 gasilcev, pri čemer ne šteje vojske, policije, gozdarjev in vseh domačinov, ki so ravno tako priskočili na pomoč. Podobno število je bilo aktivirano tudi med poplavami.

Na Krasu je barve svojega gasilskega društva sprva zastopal sam, ker so bili gasilci na terenu tudi po 24 ur na dan in so si člani v službah težko izprosili toliko časa, pozneje pa se mu je pridružil še en član. Na poplavljenih območjih pa jih je delalo več.

"Obe intervenciji sta bili izjemno težki," pravi. "Kras zaradi požara, vetra in neeksplodiranih sredstev, ki so bila še vedno prisotna na območju, poplave pa zaradi izjemne količine vode, ki je človek sam ne more počrpati, tudi če bi imel izjemno mehanizacijo – preprosto je treba počakati, da odteče."

Česa takšnega, kot so bile letošnje poplave, še ni videl, priznava. "Delal sem že na drugih poplavah, se boril z vodo in tako dalje, tudi na misijah zunaj Slovenije, ampak taka razsežnost poplavljenih območij, mulja, blato, umazanija, smrad ...  videl sem že poplavljene vasi, tako hude škode pa še ne. Ne vem, če je ena hiša na poplavljenih območjih ostala cela. Avti, ostali objekti ... vse je bilo uničeno, kot bi se zgodil tornado in pustil razdejanje. Ne upam si predstavljati, kako bi šele bilo, če bi poplave zajele še večji del Slovenije."

Kljub temu da jih je bilo tokrat aktivirano maksimalno število, se jim je na trenutke zdelo, da niso naredili nič. "Rešiš polovico ulice, pa je tam še trideset hiš v enaki situaciji. A po drugi strani pa ... ko sem gledal te ljudi, kako so stopili skupaj, pomagali drugi drugemu, ženske so na ulici kuhale kavo, posamezniki so skrbeli, da smo imeli hrano ... to je bil pa izjemno lep pogled in občutek."

Varnost na prvem mestu

Prostovoljni gasilci so desna roka ljubljanske gasilske brigade, ki sploh med tednom, ko so v rednih službah, pokrije večino intervencij, razen če gre za dogodke večjih razsežnosti. Za vikende in praznike pa so za morebitno pomoč pri intervencijah razpoložljivi 24 ur na dan, odvisno od časa in prioritet vsakega člana.

"Seveda ti ni dodeljeno, da moraš biti stalno dežuren. To, da si gasilec, je nenazadnje tvoj prosti čas. Ti seveda lahko greš za vikend kam z družino, počneš svoje stvari in tako dalje, a če si doma, si v pripravljenosti, da če bo zazvonil telefon, če bo večja intervencija, boš pač tekel tja," pojasni Čilović. "Kot rečeno: nujno ni, a ne poznam gasilca, ki se ni odzval na intervencijo, če je bil doma, tudi če ima družino in načrte. Ponavadi vse izpustimo iz rok in gremo, intervencija je za nas kot nek magnet," se nasmehne.

Življenje z gasilcem ali gasilko (Čilović med našim pogovorom poudari, da je v prostovoljnih gasilskih društvih tudi kar nekaj gasilk in da po pogumu in znanju prav nič ne zaostajajo za gasilci, le številčno so žal še vedno v manjšini) torej ni povsem enostavno.

"Gotovo moraš razložiti partnerju ali partnerki, kako je to videti, da te lahko podpre in razume. Ker tebi lahko pozivnik zazvoni ob dveh zjutraj ali pa štirih popoldne, ko si z družino v trgovini. In je tvoja stvar, a boš šel takoj, pozneje ali pa sploh ne. Druga stvar je pa seveda varnost, ni prijetno ves čas trepetati za nekoga, ki hodi na intervencije."

Vseeno poudarja, da je Slovenija, kar se tiče skrbi za varnost gasilcev, v samem vrhu in da tako gasilska brigada kot gasilska društva naredijo vse za to, da gasilci tako na poti na in z intervencije ter na licu mesta maksimalno poskrbijo za svojo varnost.

"Pohvaliti moram tudi organizacijo, ki je vzpostavljena med gasilci," še pravi. "Gasilska zveza Slovenije, Gasilska zveza Ljubljana, Gasilska brigada Ljubljana ... vse skupaj nadzorujejo milijon stvari, da ne pride do poškodb, izgorelosti, točno vedo, kako reagirati ob večjih intervencijah, kako menjati ekipe, da se ena spočije, druga pa je že pripravljena ... Vse to zahteva ogromno treningov, izkušenj, znanja, za vsako enoto moraš vedeti, kje je. Brez nadaljnjega lahko rečem, da smo lahko slovenski gasilci pri tem za zgled vsej Evropi."

Tisoč in ena mačka na strehi

Podrobnosti o intervencijah Čilović ne želi, pa tudi ne sme razkrivati, pove pa, da ima tisoč in eno anekdoto o mačkah. "Ko samo zaradi prestrašenega občana, ki mu je muca ušla na streho, lezeš tja gor in jo loviš ... pa čeprav je splošno znano, da če je žival prišla gor, bo šla tudi dol, ne glede na to, koliko časa je minilo, odkar je na strehi ali drevesu. Ampak takih klicev je res veliko."

Vseeno ne diskriminirajo, obravnavajo jih z vso resnostjo. "Vsak klic na 112 vzamemo, kot da je ogroženo življenje. In žival je konec koncev živo bitje, dolžni smo ji pomagati." 

O tistih bolj tragičnih intervencijah pa se je treba, ostalim gasilcem polaga na srce mladi gasilec, čim več pogovarjati.

"Vmes je seveda treba izklopiti čustva, a če se o tem ne pogovarjaš, je zelo težko. Mi se vsak četrtek dobivamo tu pred gasilskim domom in rešujemo stvari, ki so se nabrale, s pogovori. Imamo tudi zaupnike, to so gasilci, ki imajo za sabo več intervencij, tudi težkih prometnih nesreč in tako dalje, na katere se lahko obrnemo. Nenazadnje smo vsi krvavi pod kožo in nikogar nikoli ne bi smelo biti sram, da potrebuje pogovor."

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol