"Problem nasilja nad starejšimi je v družinskem okolju veliko bolj skrit kot v institucionalnem in ostaja za štirimi stenami"

Da so stanovalci doma za starejše v okolici Ljubljane slabo umiti in brez ustrezne nege, piše v javnem pismu, ki ga je te dni nekaterim medijem poslal študent medicine, nekaj časa zaposlen v Vitadomu Škofljica. To je že tretja medijska objava v dobrem mesecu, ki na bivanje v domu za starejše meče slabo luč: najprej je v začetku septembra po družbenih omrežjih zaokrožil posnetek iz doma za starejše v Trebnjem. 16-letnica, ki je bila v omenjenem domu na praksi, se je fizično izživljala nad oskrbovanko in vse skupaj objavila na družbeno omrežje TikTok.

Potem pa je revija Jana objavila še pričevanja zaposlenih v mariborskem Domu Danice Vogrinec. Opozorili so na domnevno poniževanje, ustrahovanje in neukrepanje vodstva, ki je privedlo do apatičnosti in obupa med zaposlenimi, pa tudi na nasilje zaposlenih nad stanovalci, ki naj bi se pometlo pod predpražnik.

Vitadom Škofljica, DSO Trebnje in dom Danice Vogrinec so zadnji, ki so se znašli na tnalu, še zdaleč pa niso osamljeni primeri. Pred tremi leti se je pisalo o "škandaloznih zgodbah" iz DSO Preddvor, o katerem je Svet24 poročal, da naj bi direktor stanovalce hranil z otrobi in jih nagovarjal k prepisu nepremičnin, zaradi prostorske stiske pa naj bi enega od stanovalcev namestili kar v sobo za čistila. Pa nedavno o domu starejših Velenje, kjer naj bi starejšim dajali neprimerno hrano. Tudi med pandemijo koronavirusa domovi za starejše, ki so imeli težko nalogo izolirati svoje oskrbovance kot eno najbolj ogroženih skupin, niso bili na najboljšem glasu.

"Žal takšni dogodki le večajo strah in stigmo pred domovi za starejše. Dogodki, ki predstavljajo izjemo, postanejo tema javne razprave in na koncu se v družbi lahko ustvari vtis, da je takšno dogajanje nekaj, kar je stalnica v domovih. Vendar to ne drži," poudarja doc. dr. Anamarija Kejžar s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki dodaja, da je seveda prav, da se govori o vseh situacijah, ki ogrožajo dostojanstvo, varnost, zdravje in dobro počutje posameznika, a se moramo zavedati, da problem nasilja nad starejšimi ni samo nasilje zaposlenih nad stanovalci v domovih.

"Problem nasilja nad starejšimi je veliko širši – psihično nasilje predstavlja po raziskavah najbolj pogosto izraženo nasilje, pogosta sta tudi ekonomsko in fizično nasilje ter zanemarjanje in spolna zloraba. Vse te oblike nasilja se dogajajo v družbi in jih pogosto sprejemamo kot nekaj neizogibnega in jih bistveno bolj toleriramo. Problem nasilja nad starejšimi obstaja tako v družinskem kot v institucionalnem okolju. V nobenem okolju se to ne bi smelo dogajati. Vendar je v družinskem okolju veliko bolj skrito kot v institucionalnem in ostaja za štirimi stenami."

"Razlog za negativizem je tudi razmah družbenih omrežij, ki nekritično dovoljujejo stresanje gnojnice na vse s čemer se uporabniki ne strinjajo, pred tem pa se ne obrnejo na vodstva domov, da bi težavo, ki jo imajo, poskusili rešiti," pa pravi Simon Strgar, direktor Doma starejših občanov Šiška.

"Pogosto je pri posameznikih problem nezadovoljstvo s samim seboj in nezmožnost ukvarjanja s sabo. Domovi v Sloveniji smo zadnjih trideset let gonilo razvoja oskrbe starejših in pridelamo tudi zelo veliko lepih in navdihujočih zgodb, ki jih hitro zasenči ena sama slaba novica. Kritično pisanje ob predhodnem preverjanju vseh dejstev, hkrati pa izpostavljanje tudi lepih zgodb, tako ne bi smelo biti težava."

Kadrovska stiska: težava sistemske narave

Ena glavnih težav domov za starejše, na katero bi morali opozarjati enako glasno kot na individualne primere nasilja nad starejšimi, je kadrovska stiska. "Direktorice in direktorji domov že zadnjih pet let opozarjajo na problem pomanjkanja kadra. Iz situacije, ko so lahko izbirali najboljše kandidate za delo v domu za starejše, so sedaj postavljeni v situacije, ko si želijo, da pride vsaj kakšna prijava za delo," pravi Anamarija Kejžar.

To sta nam potrdila tudi direktorja dveh ljubljanskih domov za starejše, poleg Simona Strgarja še Zlata Marin iz Doma Upokojencev Center Tabor - Poljane.

"Kadrovska stiska je eden od največjih problemov, ki jih imamo domovi. V zvezi s tem kot družba ne glede na nenehna opozorila žal ne naredimo nič. In s tem, da ne naredimo ničesar, kvečjemu prispevamo k slabšanju stanja v domovih," pravi Zlata Marin.

Na vprašanje, kako se domovi trenutno sploh soočajo s tem problemom, odgovori, da jih ne morejo reševati, temveč drvijo proti ukrepom, ki si jih ne želi nihče od njih. "Tako govorimo o zmanjševanju kapacitet, ker nimamo dovolj kadra, novi domovi ostajajo zaprti, ker na trgu dela ni dovolj kadra, kader iz domov odhaja na delo v druge branže (trgovine, proizvodna podjetja) ali v tujino. Kaj smo naredili, da preprečimo njihov odhod: jih nagradili? Jim zagotovili dostojno plačilo? Pokazali, da je pomoč človeku do dostojnega življenja plemenito dejanje? Stanovalci v domu me sprašujejo, zakaj direktorji ne naredimo ničesar, zakaj ne stopimo skupaj. Kaj naj jim odgovorim? Da že vrsto let opozarjamo na pomanjkanje ustreznega kadra, da delo v domu ni cenjeno, kar je razvidno iz plač zaposlenih, da starostnik ni na prioritetni lestvici današnje družbe? Da znamo o dostojnem staranju povedati veliko, a počnemo ravno nasprotno? In še bi lahko naštevala," je ostra. 

"Kadrovska stiska, predvsem za strokovne kadre, kot sta na primer srednja medicinska sestra in kuhar, je prisotna po vsej Sloveniji. Težava je povsem sistemske narave: začne se že pri samem izobraževalnem sistemu, nadaljuje pa pri plačah in neugodnih delovnih pogojih," pritrjuje Simon Strgar.

"Narava dela v socialni oskrbi in zdravstvu je odvisna od potreb stanovalcev in nanjo ne moremo vplivati, prav tako nimamo vpliva na višino plače, zaradi česar smo nekonkurenčni. Pri nas poskušamo težavo torej reševati predvsem s formalnimi in neformalnimi izobraževanji obstoječega kadra, različnimi prostočasnimi dejavnostmi in pozitivno motivacijo obstoječih zaposlenih, nekaj malega pa tudi z delovno uspešnostjo iz naslova tržne dejavnosti, saj predvsem z razvozom kosil nekaj zaslužimo tudi na trgu."

Mladih delo v domu ne zanima

Napovedi za prihodnost niso obetavne, saj nove generacije mladih niso najbolj zainteresirane za delo v domu, za katero je potrebno ogromno empatije, potrpežljivosti in truda, obenem pa je še slabo plačano. Po drugi strani se družba pospešeno stara: po nekaterih podatkih naj bi se do leta 2050 delež svetovnega prebivalstva v starosti nad 65 let podvojil.

"Po naravi sem optimistka, ampak trenutno ne vidim, da bi stvari šle na boljše. Naš zavod je učna baza tako za bolničarje in srednje medicinske sestre kot tudi za diplomirane medicinske sestre. Dijaki in študenti opravijo prakso, končajo šolanje, pa vendar se nihče od njih, kljub našim pozivom, ne odloči za delo v domu," pripoveduje Zlata Marin. "V našem zavodu imamo 7 % zaposlenih starejših od 60 let in 28 % starejših od 55 let, kar pomeni, da se zaposleni lahko začnejo že z današnjim dnem upokojevati, novih delavcev pa ne dobimo."

Opozarja tudi na težave pri implementaciji zdravstvenega kadra iz republik nekdanje Jugoslavije v naš zdravstveni sistem. "Kandidat z zdravstveno izobrazbo (DMS, SMS, BOL) potrebuje najmanj eno do dve leti za implementacijo, in sicer da opravi pripravništvo in strokovni izpit. V tem času ga lahko zaposlite samo na področje socialne oskrbe na delovno mesto čistilke ali strežnice, seveda z minimalno plačo. S tem dohodkom mora zaposleni plačati najem stanovanja in pokriti ostale stroške. Večina teh kandidatov se zahvali za ponujeno delo in nadaljuje pot drugje."

Simon Strgar pa meni, da vsaj del težav odpravlja prihajajoči zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo uredil plačevanje storitev in pri tem vsaj delno razbremenil stanovalce in zavezance za plačilo storitev. "Dosedanja ureditev je neprimerna in s tem povzroča veliko nezadovoljstva. Vsekakor pa so potrebne tudi sistemske spremembe v izobraževalnem sistemu in ureditvi plačnega sistema, vključno z nagrajevanjem zaposlenih. Brez teh sistemskih sprememb lahko pričakujemo predvsem stagnacijo in postopno zmanjševanje prepotrebnih postelj v domovih. Mlade je potrebno ustrezno nasloviti in jim omogočiti karierni napredek ter dati delu smisel. Tako bodo vedno pripravljeni na zaposlitev v skrbstvenih poklicih, saj prinašajo tudi osnovno zadovoljstvo in eno od osnovnih potreb biti koristen."

"Četudi velikokrat slišimo, kako je delo težko, ob tem premalokrat povemo, da je tudi zelo lepo," se strinja Anamarija Kejžar. "V domovih se stkejo vezi med stanovalci in zaposlenimi. Mnogim zaposlenim dom starejših predstavlja drugi dom. Vseeno pa delo negovalke, oskrbovalca pač ni za nekoga, ki ga ne veseli delati za in s starejšimi. Politike zaposlovanja, kjer bi brezposelne napotili na delo v domu, zato ne sme biti nikoli. Možne rešitve poleg promocije dela v dolgotrajni oskrbi in dostojnega plačila za zaposlene v domovih vidim v zaposlovanju tujih državljanov (v mislih imam ustrezno usposobljene ljudi, ki zaradi gospodarske krize v svoji državi iščejo zaposlitev v evropskih državah) in v storitvah informacijske tehnologije, kjer bi lahko določene elemente e-oskrbe vpeljali tudi v domove," predlaga.

"Tudi vodstva domov bodo morala biti ustvarjalna – morda namesto prazne sobe lahko ponudijo mesto študentom ali tujim državljanom, ki delajo pri njih. Torej – drugače, bolj raznovrstno, kot smo navajeni iz sedanjega sistema. Seveda pa se bo pritisk na domove zmanjšal tudi z uvedbo zakona o dolgotrajni oskrbi, ko bo postala skrb in nega za družinskega člana bolj prepoznana in plačana."

Predolge čakalne vrste - bi morali vloge oddajati le tisti, ki nastanitev res potrebujejo?

Še en problem so čakalne vrste, najdaljše imajo domovi v Ljubljani. Razlog zanje, pojasnjuje Zlata Marin, se skriva v tem, da v Ljubljani prebiva veliko število starejših občanov, hkrati pa si tudi nekateri, ki prihajajo od drugod, želijo nastanitve v ljubljanskih zavodih zaradi bližine svojcev.  

V Domu Upokojencev Center Tabor - Poljane letno prejmejo približno 1400 vlog, januarja letos pa je bilo v čakalni vrsti približno 4000 prosilcev.

Čakalne vrste s seboj prinašajo tudi administrativne probleme. "Zaposleni v socialni službi in vodje zdravstvene nege in oskrbe zavoda porabijo veliko časa za obdelavo vlog za sprejem. Prvi razlog je ta, da imamo vsi ljubljanski domovi v čakalni vrsti iste prosilce, vloga se namreč pošlje v vse ljubljanske domove, ki to vlogo uvrstijo v čakalno vrsto. Drugi razlog je ta, da nekateri prebivalci oddajo vlogo takoj, ko dopolnijo 65 let, kljub temu da si v dom v danem trenutku ne želijo, vendar računajo na to, da bodo v primeru potrebe po institucionalnem varstvu do tega prišli hitreje," pojasnjuje Marinova.

"Včasih se zgodi, da kar 50 "čakajočih", ki so na vrhu čakalne vrste, zavrne namestitev v zavodu, ker tovrstne storitve še ne potrebujejo. Poraja se vprašanje, koliko starejših dejansko potrebuje institucionalno varstvo in koliko je tistih, ki so vlogo za sprejem oddali "za vsak slučaj". Moja sodelavka je enkrat dejala, da je to enako temu, kot če bi oddali napotnico za operacijo kolena v kliničnem centru ter ob tem povedali, da imate trenutno zdravo koleno in operacije ne potrebujete. Po drugi strani pričakujete, da vas, ko boste operacijo potrebovali, postavijo na sam vrh čakalne vrste, ker ste napotnico oddali že pred 10 leti."

Po njenem bi se na tem področju uredilo veliko, če bi prišlo do spremembe v Pravilniku o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva.

"Vlogo za sprejem v dom, in to samo enega od ljubljanskih domov, bi oddal samo tisti, ki resnično potrebuje dom oziroma želi vanj priti. Aktualna čakalna vrsta bi tako predstavlja natančen podatek za ministrstvo, ki oblikuje strategijo razvoja starejših. Vsakdo, ki sprejem v dom odkloni brez argumentiranega razloga, bi se izbrisal iz čakalne vrste. Prepričana sem, da bi bile čakalne vrste tako veliko krajše in bi predstavljale realno stanje čakajočih na dom v Sloveniji. Med neaktualne prosilce, potencialne stanovalce doma, pa bi vštela vse prebivalce Slovenije, ki so starejši od 65 let."

Starejši bi morali vedeti, kakšno pomoč lahko dobijo

Odločitev za odhod v dom je skoraj vedno neke vrste situacijska prisila, bodisi do tega pride zaradi nezmožnosti skrbeti zase, zdravstvenega stanja, neustreznih bivanjskih razmer, pa tudi pritiskov s strani svojcev, ki ne znajo ali pa nimajo možnosti poskrbeti za svojce ali pa potrebujejo stanovanje za vnuke, pravi Simon Strgar.

"Zadovoljstvo stanovalcev, ki so se ne glede za razlog zavestno odločili za odhod v dom, je zagotovo višje kot pri tistih, ki so bili v to primorani. Na svoj dom vedno gledamo osebno, pri tem je zelo močno izražena čustvena komponenta," dodaja. Anamarija Kejžar pa poudarja, da selitev v dom najtežje prenesejo starejši, ki so tja odpeljani pod pretvezo, da gredo le za dva tedna, v resnici pa so v dom vseljeni za stalno.

Ravno zaradi pretirane navezanosti na dom ali zanje neprijetnih okoliščin, v kakršnih pridejo v domove, starejši pogosto spregledajo prednosti, ki jih ti domovi nudijo. "To so predvsem ustreznejše bivanjske razmere brez arhitektonskih ovir, kar stanovalcem nudi več samostojnosti, ustrezno oskrbo in redno ter zanje primerno prehrano, prostočasne dejavnosti, v katere se prostovoljno vključujejo in spodbujanje socialnih interakcij med stanovalci samimi. V domu se ponovno vzbudijo že pozabljena oziroma davna prijateljstva in ustvarjajo nova. V večini domov je moto to, da dajemo življenje letom in ne samo leta življenju," je prepričan Simon Strgar.

"Vsak človek bi moral imeti v svojem zadnjem obdobju možnost, da izbira, kje in kako ga želi preživeti. To pomeni, da dva različna koncepta, kot sta popolna dezinstitucionalizacija ali pa pogled, ko vidimo dom za starejše kot edino opcijo, nista ustrezna," meni Anamarija Kejžar. "Dom za starejše ponuja številne aktivnosti, druženja, zdravstveno in po potrebi psihiatrično obravnavo, kar lahko nekomu pomeni izboljšanje kakovosti življenja – prav tako pa lahko nekomu, ki je navajen stika z naravo in življenja v hiši, bivanje v domu pomeni takšno poslabšanje kakovosti bivanja, da popolnoma izgubi voljo do življenja."

Če želi človek živeti in umreti v svojem domu, bi tako morali raziskati možnosti, kako mu lahko to omogočimo. "Pametno je razmisliti o prilagoditvah v bivalnem prostoru, ki omogočajo več in varnejše gibanje. Ko potrebuje pomoč pri oskrbi, ali pa če je sam po cele dneve in ne more več iti na sprehod, v trgovino, lahko kombiniramo pomoč na domu z obiski otrok, sosedov, premalo pa je poznana tudi možnost e-oskrbe, ki jo predvideva novi zakon o dolgotrajni oskrbi predvideva. Premalo so razvite tudi različne nosljive naprave, ki bi omogočale boljše spremljanje zdravstvenega stanja, v primeru demence tudi spremljanja gibanja. Tudi pri nastopu demence lahko človek ostane v domačem okolju, z aktivacijo socialne mreže družine, sosedov, s pomočjo tehnologije in pomoči na domu. Čisto sam pa težko živi človek, ko demenca napreduje – če doma ni nikogar in ni možnosti, da bi kdo prišel živet k njemu, je verjetno res edina rešitev dom."

Simon Strgar pravi, da imamo v Sloveniji veliko možnosti pomoči starejšim, ki pa niso povezane v celoto, zato starejši velikokrat niti ne vedo, kakšno pomoč lahko dobijo. Po eni strani moramo delati na čim bolj učinkoviti deinstitucionalizaciji, oskrbi v domačem okolju, kjer bo po Strgarjevih besedah potrebnega še veliko dela, po drugi pa na normalizaciji življenja v domovih za starejše.

"Velika večina starejših živi v arhitektonsko neustreznih stanovanjih in so tako ujetniki lastnega doma. Normalizacija življenja v domovih kot institucijah pa s sodobnimi pristopi omogoča, da stanovalci živijo življenje, kot so ga do vselitve v domsko okolje. Sistemsko urejeno področje pod okriljem Zakona o dolgotrajni oskrbi pa sicer še vedno ne odgovori na vprašanje, kdo bo sploh še delal. Trenutno je potrebno na težave gledati z optimizmom in delovati v smeri izboljšanja razmer," zaključuje Simon Strgar.

Novo na Metroplay: "Te volitve bodo res prelomne" | N1 podkast s Suzano Lovec