Se spominjate, kakšen je bil prvi šolski dan pred 40 leti?

50-letna Bojana se dobro spominja svojih šolskih dni. Zaupala nam je svojo izkušnjo svojega prvega šolskega dne, kot ga je doživela pred 43 leti. Včasih so otroci šli v šolo s sedmimi leti, osnovnošolsko izobraževanje pa je trajalo osem let. Pred začetkom pouka so se na prvi šolski dan zbrali prvošolčki iz naselja in v šolo šli skupaj.

"Več je bilo druženja zunaj, na prostem. Pred šolo smo se dobili na igrišču in šli skupaj tja, po šoli smo se spet družili zunaj," pove. Torej, v šolo so šli otroci sami, niso jih pripeljali starši in tam ostali z njimi.

Ko so prišli v šolo, so se preobuli v copatke. Ni jih čakala proslava, ali prepevanje pesmic, kot je v šolah danes. Sledila je predstavitev šolskega reda.

Razlika je bila tudi pri preverjanju znanja. Če danes začnejo ocene pridobivati šele v tretjem razredu, so jih v času Jugoslavije dobili šolarji že v drugem polletju prvega razreda. "V prvem polletju smo namesto ocen prejemali štampiljke: čebelica je bila enakovredna petki. V drugem pa smo že bili ocenjeni," pove Bojana.

Ob tem poudari, da ni bilo napovedanih spraševanj (kot danes): učitelj te je lahko kadarkoli poklical pred tablo in preveril tvoje znanje.

Učiteljica ima vedno prav

Šolski red je zapovedoval, da so vstali vsakič, ko je "tovarišica", kot so takrat rekli učiteljicam, prišla v razred. Tako so ji izkazali spoštovanje. Šolski red je prav tako poudarjal to, da ima učiteljica vedno prav. Otroci ji niso smeli ugovarjati ali pa je ne ubogati.

Če učenci niso sledili njenim navodilom, je kdaj lahko sledila tudi fizična kazen. O takšnih kaznih pa si pogosto niso upali povedati staršem: "Če me je tovarišica kregala, ali celo udarila, si nisem tega upala povedati staršem. Bili bi jezni name, da je nisem spoštovala in iz tega vidika bi menili, da sem si kazen zaslužila."

"Tovarišičina beseda je bila sveta. Starši se ne bi nikoli postavili na stran otroka, proti učiteljici, kot slišimo, da se to dogaja danes."

Pojasni, da so kazni za neupoštevanje navodil bile sicer precej različne. "Lahko, da je samo v beležko napisala, kaj si zagrešil. To si potem moral pokazati staršem."

"Če si preveč klepetal ali med poukom nisi česa upošteval, pa smo za kazen stali pred tablo."

Sprejetje v pionirčke

Če danes otroci za prvi šolski dan dobijo tortico, so včasih sendvič, pove Bojana. "Tortico pa smo dobili, ko smo bili sprejeti v pionirčke." To se je zgodilo 29. novembra.

Čeprav je prvi šolski dan pred 40 leti bil nekako suhoparen (v primerjavi z današnjim), se je šola odkupila otrokom s sprejetjem v pionirčke. Takrat je za pionirčke bila organizirana proslava, peli so pesmi in jedli torto: vse to, kar otroci danes počnejo za prvi šolski dan.

Šolski pripomočki nekoč

Bojana se najbolj spominja šolskih torb iz tistega obdobja: "Tisti otroci, katerih starši so delali v nemško govorečih državah ali pa v kateri od držav vzhodne Evrope, so imeli najlepše torbe."

Večina pa jih je nosila torbo znamke Jugoplastika. Vse torbe so obvezno morale imeti odsevnike, pove: "Na to so opominjale tudi tovarišice." 

Torbe so bile štirikotne oblike in precej lažje kot danes. "Imeli smo manj delovnih zvezkov, manj učbenikov ... Seveda smo jih morali kupiti, a ne v takšnem obsegu. Pa tudi tako dragi niso bili," doda Bojana. Ne spomni se, koliko so njeni starši takrat odšteli za šolske pripomočke, letos pa so starši prvošolčkov poročali, da so odšteli približno med 250 in 500 evrov.

Najdražji šolski pripomoček v času Jugoslavije so bile barvice znamke Jolly. "Tisti, ki je imel 'Jollyke', je bil kralj," se z nasmehom na obrazu spominja Bojana in pojasni, da se je takrat tovrstne barvice dalo dobiti le v Nemčiji. "Spomnim se neverjetnega navdušenja nad srebrno in zlato barvico. To je res bilo nekaj posebnega. Če so druge barvice bile še cele, sta srebrna in zlata bili že čisto majhni, ošiljeni, saj jih je uporabljal ves razred – vsi smo si jih med seboj posojali, čeprav jih je imel le eden v razredu."

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Marketing magazin (@marketingmagazin)

Bojana se spominja tudi, kako je ovijala zvezke. "Vse zvezke smo morali oviti. Starši so nam pokazali, kako se to naredi, potem pa smo otroci zvezke ovijali sami," razlaga.

Bratstvo in enotnost

"Vzgajali so nas v duhu tovarištva. Tovarištvo je bila ključna beseda," Bojana razloži, da so si med seboj pomagali in le redko se je zgodilo, da je bil kdo izrinjen iz družbe. Če je kdo potreboval pomoč, so mu drugi z veseljem priskočili nasproti. "Nihče ni bil izrinjen iz družbe. Ne glede na to, ali si imel petke ali enke, ne glede na to, ali si prihajal iz bogate družine ali revne. Vsi smo bili enaki: pred učitelji, pred sošolci."

Prvi šolski dan danes

Pa poglejmo, kaj je danes drugače. Poleg tega, da gredo otroci danes v šolo s šestimi leti in osnovnošolsko izobraževanje traja devet let, ne osem, so starši čez ves prvi šolski dan stalno prisotni ob svojih otrocih, otroke ob vstopu v šolski sistem čaka proslava, tortica, in petje pesmic. 

Bojana je v pogovoru opomnila, da so bili razredi v času Jugoslavije veliki (v njeni generaciji je bilo nekaj več kot 20 otrok), danes so razredi precej manjši. Podružnične šole še komaj delujejo: v razredu podružničnih šol so v kakšnih generacijah zgolj trije učenci, kot na primer na podružnični šoli Zgornja Velka na Štajerskem.

Slišimo, da šolarji ne spoštujejo učiteljic, kot so jih včasih. Na njihovi strani pa so tudi starši, za katere je nekoč bila "beseda tovarišice sveta". "Če primerjam z današnjim časom, je včasih bil v šolah red," je jasna Bojana.

Nekatere stvari pa se niso spremenile

Ugotovimo, da je prvi šolski dan danes precej drugačen od tistega izpred 40 let. Kljub temu pa se nekatere stvari niso spremenile. "Ko smo šli v šolo, smo se počutili pomembne. Bila je velika življenjska prelomnica," razloži Bojana, z njo pa se strinja tudi prvošolka Alina, ki nam je na njen prvi šolski dan zaupala svoje vtise. "Zdaj hodim v šolo, zdaj sem že velika," mi je ponosno povedala. Medtem ko so se oblačila, knjige, torbe in pričeske spremenili, se vznemirjenje ob prestopu šolskega praga, sklepanju novih prijateljstev in učenju novih stvari zdi brezčasno.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del