Strokovna sodelavka ZPMS: otroka se skupaj skrivata pod mizo, ker oče nad njima izvaja nasilje

Prostovoljci v Sloveniji nikoli ne počivajo, tudi v času praznikov in dela prostih dni, ki pripradajo drugim zaposlenim, se trudijo nuditi čustveno podporo otrokom, ki jih v življenju ni lahko. Predvsem v prazničnem času prejmejo nešteto klicev in sporočil staršev, ki s težavo priznajo, da otroku ne morejo privoščiti darila. Zveza prijateljev mladine Moste-Polje se tako trudi vsem pomagati. Kar jim s pomočjo donatorjev in vaše pomoči uspeva.

V namen pomoči otrokom so tudi v lanskem decembru organizirali božični tabor, na katerem se sodelavci soočajo z mnogimi žalostnimi zgodbami otrok, ki za štirimi stenami trpijo. "Predvsem pa otrokom, ki živijo v neprimernih razmerah, omogočimo odmik na varno, vsaj za nekaj dni," je Neža Janež, strokovna sodelavka ZPMS Moste-Polje, zapisala za 24ur.com. 

Zgodbe, ki zabolijo 

"Pomen odmika otroka iz njegovega primarnega okolja se vidi v zgodbi Jake in Mihaele, ki sta se udeležila enega od naših taborov," je strokovna sodelavka začela v zapisu ene izmed zgodb, ki se je je še posebej dotaknila. Oče Jake in Mihaele je alkoholik. Nasilen ni le do mame, temveč tudi do njiju. Vzgojiteljici sta na božičnem taboru povedala, da doma spita skupaj pod mizo, čez dan pa se trudita pred očetom skrivati, saj jima je tako lažje preživeti dneve. "Mihaela je bila tudi zelo podhranjena, saj doma niso imeli dovolj denarja za hrano, zato se je na taboru prenajedala ter posledično velikokrat bruhala," je zaupala. 

"Ker je vzgojitelje skrbelo, so v zvezi s tem poklicali mamo. Jaka in Mihaela sta bila prisotna ob klicu in slišala sta, ko se je iz ozadja začel dreti oče, ker mu ni bilo prav, da se mama pogovarja po telefonu." 

"Mihaela je od strahu v tistem trenutku znova bruhala, z Jako pa sta se nato skupaj skrila pod mizo, ki jima je predstavljala varno zavetje," je zaključila opisovanje trenutka iz tabora. 

Otroci na ramenih nosijo težka bremena

"Vzgojitelji na humanitarnih taborih spoznajo številne otroke, ki na svojih ramenih nosijo težka bremena, zato jim poskušajo vsaj za nekaj časa ponuditi varno zavetje," je dodala, a priznala, da njihove zgodbe ostajajo z njimi, saj tudi, ko se vrnejo v svoj vsakdan, njihovih zgodb ne pozabijo. "V mislih jih nosimo s seboj in upamo, da smo jim bili vsaj majhen žarek upanja in veselja. Še dolgo po tem se sprašujemo, kaj se z njimi dogaja danes in upamo, da jim je zdaj boljše. Njihove iskrice v očeh, velike nasmehe in tople objeme spravimo v poseben predal spominov in si jih vedno znova prikličemo nazaj, kadar to potrebujemo," je zaključila. 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ