Učiteljica slovenščine razkrila, kaj lahko začara današnjo mladino: "Kot njim tudi sebi nenehno postavljam izzive ..."

Anita Dernovšek v družbi literarnih junakov, ki jih je odkrivala v svojih zgodnjih letih, tudi sama neizmerno uživa še danes. V pogovoru nam je razkrila, kaj lahko zacopra današnje mlade, da posegajo po knjigah in kaj se nam obeta v drugem letniku Zvezdne Beletrine, ki prihaja na knjižne police naslednjo pomlad. 

Kaj najraje berejo vaši učenci?

Vesela sem, da na to vprašanje ne morem odgovoriti z enim in edinim odgovorom, saj so bralni okusi današnje mladine zelo različni. V sam vrh zagotovo sodi fantazijska pripoved, prav veliko pa za njo ne zaostajata realistična in pustolovska. Poezija ima svoje mesto, žal, bolj ob robu. A so mladi polni presenečenj, nedavno mi je devetošolka prinesla poezijo Mateja Bora in izrazila navdušenje nad njegovo pesmijo. Posamezniki berejo J. Verna, Bulgakova ...So pravi mojstri branja. Vedno jim govorim, naj berejo, da v zgodbah najdejo, kar jih osmišlja v vsakdanjem življenju. 

Ste odkrili kakšno posebno coprnijo, s katero spodbujate k branju?

Kot mlada učiteljica nisem znala navduševati mladih k branju. Pomembneje se mi je zdelo, da poznajo življenjepise pisateljev in literarna dela. Ali sem izhajala iz prakse svojega gimnazijskega izobraževanja, ko sem dobila odlično oceno, če sem se naučila na pamet spremno besedo na koncu knjige ali pa sem tako kot na fakulteti študirala književnost. In kar sem dala v lonec, sem seveda lahko iz njega vzela. Bolj borni obroki so to bili pred petindvajsetimi leti. Ker sem veljala za strogo učiteljico, so seveda moji učenci prebrali knjigo, ker so sicer dobili nezadostno oceno. Danes se zavoljo te prakse seveda nasmehnem. Pravzaprav nikoli ne razmišljam, kako jih bom navdušila ...

Temveč?

Včasih se pred učenci na glas sprašujem, zakaj bo branje prav tega avtorja zanje morda zanimivo. Tako kot njim tudi sebi nenehno postavljam izzive. Ne dovolim si rutine. Vedno se poskušam obuti v njihove bralne izkušnje, starost, čas in okoliščine, v katerih živijo. Kot bralce in seveda v prvi vrsti osebnosti jih zelo spoštujem, kar cenijo. Izredno sem jim hvaležna, da svoj svet in razmišljanje delijo z mano. Mislim, da je najuspešnejši prijem za populariziranje branja, da se spoznamo, zgradimo odnos, da mi verjamejo, zaupajo in potem mi enostavno sledijo na poti branja in znanja. Najboljša reklama branja je bralec sam sebi – v vsej svoji veličini in različici svojih doživetij. 

Mladi torej berejo ali ne?

Pogosto se reče, da mladi danes ne berejo. S tem se seveda ne strinjam. Vedno je obstajala peščica, ki ni brala in tudi danes ne bere. Vedno jih je nekaj bralo le knjige za domače branje. In vedno so bili in so bralci, ki samoiniciativno berejo in segajo po knjigah ter sodijo med bolj izkušene bralce. Pomembno se mi zdi, da se učitelji zavedamo te močne vloge – bralnega modela. Ne le da nas vidijo s knjigo v roki, ampak, da spoznajo naš svet misli, čustev in ravnanj ter sposobnosti, ki jih razvijamo tudi odrasli bralci, če beremo. 

Ampak dejstvo je, da številni otroci v nekem trenutku otroci nehajo brati – pogosto ne glede na to, ali so bili deležni "bralne vzgoje". Zakaj?

Težko vprašanje. Veliko je vzrokov, eden močnejših je seveda čas, v katerem živimo. In to prav dobesedno čas – pomanjkanje časa. Zgrozim se, ko mi učenci dopovedujejo, da nimajo časa narediti domače naloge, ker imajo toliko popoldanskih aktivnosti in obveznosti. Včasih se pohecam, da imajo odprte popoldanske s. p. -je. Za branje pa si je treba vzeti čas in se umiriti. Zdi se mi, da je kar nekaj prelomnic, ko otroci prenehajo brati, eden izmed očitnih je prehod z razredne na predmetno stopnjo, se pravi tam nekje v 6. razredu. 

Kaj se zgodi takrat?

Pomembno postane učenje za ocene in borba za točke, ki pripeljejo na želene gimnazije … pa prostočasne dejavnosti in seveda tehnologija, po kateri posegajo mladi popoldan brez nadzora staršev, ki pa smo tako in tako tudi preveč zaposleni. Zgodbe, ki jih spremljajo v različnih serijah in na socialnih omrežjih sprožajo lagodje, ki ga občutijo kot neke vrste čigumi za možgane. Ničesar ne obsojam, a dejstvo je, da živimo v času, ko je vrednote in navade, ki nas osmišljajo kot ljudi v vsej svoji človečnosti in veličini, težko ohranjati. In mednje zagotovo sodi tudi branje – pa ne le otrok, ampak tudi odraslih. 

Knjige, ki so del zbirke Zvezdna Beletrina, ste prvič brali pred več desetletji. Kaj so vam dale takrat in kako jih berete danes?

Čudovita izkušnja danes. Prav zdaj jezikovno posodabljam in urejam Vandotovega Kekca, ki sem ga brala nazadnje, ko sem bila stara 11 let. Ko ga zdaj berem, zagotovo še bolj uživam, kot sem takrat. Izbrane in všečne dele berem kar na glas in komaj čakam, da bom svojo odraslo bralno izkušnjo, v kateri nikoli ne pozabim na "majhno Anito" v sebi, delila z mlajšimi bralci. Kot mlajša sem le sledila zgodbi, danes pa se opajam z veličino in močjo besede. Včasih sem ob branju sanjarila, želela sem imeti kaj, kar so imeli literarni junaki. Ojoj, včasih sem si tako močno želela, da bi kdo od junakov živel z mano, bil moj prijatelj. Danes ne sanjarim, danes te zgodbe med branjem enostavno živim. 

Zakaj bi morala biti klasika obvezno čtivo?

Ker je edinstvena – v svoji jezikovni veličini kot tudi duhu časa, ko je nastala in zaradi zgodb, ki jih je pisalo pero življenja in se lahko tudi danes učimo iz njih. Kar pa je najpomembnejše, s temi zgodbami lahko razumemo tudi čas danes ali pa ga za začetek vsaj primerjamo.

Klasika kliče po večnih vrednotah in je njihov opomnik, je srce in ogledalo življenja. Vedno znova učencem poudarjam, naj si med branjem delajo tudi slovarček besed, s katerim bodo obogatili svoje izražanje.

Ni dovolj, da se kot Slovenci znamo pogovarjati v slovenščini, vprašanje je, kako dobro znamo ubesediti svoj miselni in čustveni svet. 

Kako bogata je zakladnica klasičnih del za mlade?

Všeč mi je slišati zakladnica knjig »za mlade« in ne mladinska književnost. Zakladnica knjig za mlade je že zdavnaj dobila krila. Prav zdaj intenzivno urejamo II. letnik Zvezdne Beletrine, ki bo izšel v mesecu aprilu. V njej bo tudi nov prevod J. Verna 20 000 milj pod morjem, ki pravzaprav ne velja za mladinsko književnost, a poznam kar nekaj učencev, ki komaj čakajo na izid te knjige, saj so jo nekateri prebrali že v 6. razredu. Zabavno je bilo brisati prah po kakšnih knjigah in zbirko bi zlahka obogatili s še 25 zvezdami. Ne skrbi me, da bo zmanjkalo zgodb, bolj me skrbi, da bo zmanjkalo bralcev – če verjameš. 

Knjige v Zvezdni Beletrini so osvežene tako jezikovno kot likovno. Zakaj? 

Izbrana dela sodijo v svetovno ali slovensko klasiko. Knjige tujih avtorjev so na novo prevedene, zgodbe slovenskih avtorjev pa so nežno in spoštljivo jezikovno posodobljene, da še vedno ohranjajo edinstvenost besednih umetnikov, ki so jo ustvarili, a jih mladi danes lažje berejo, saj so približane sodobnemu knjižnemu jeziku.

Vse imajo nove naslovnice, ki so izredno vizualno komunikativne in aktualizirane. Naj se ne sliši plehko, a so res zelo lepe. Približane mladim in sodobnemu bralcu, ki v knjigi išče več lepot. Pri vizualni podobi knjig je sodelovalo veliko glav, od neprecenljivih mladih, ki so bili prav tako pomembni snovalci, kot seveda velikih imen.

Ilustriral jih je Damijan Stepančič, ki je tudi likovni urednik zbirke, in je na nek način želel preveriti, ali je danes mogoče klasično literaturo na račun ilustracij brati drugače. Nekaj knjig se ponaša z mladimi ilustracijami slovenskih sodobnih in mladih ilustratorjev. Večina ilustracij pa se vrača k prvim izdajam knjig. 

Za vas smo na našem Facebooku profilu Metropolitan.si pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate. 

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere