Slavni pisatelj je v romanu omenil slovenski kraj in povzročil velikansko zmedo

"Poznate Kobarid? Poznam, sem odvrnil. Spominjal sem se, da je bilo to belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak," je v romanu Zbogom, orožje, ki postavlja dogajanje v čas med 1. svetovno vojno, med drugim zapisal ameriški novinar in pisatelj Ernest Hemingway. Knjigo je Hemingway napisal leta 1928 (izšla je leto dni pozneje), idejo zanjo pa je dobil v dogodkih na soški fronti in po bitki pri Kobaridu (italijansko Caporetto, op. a.). Po knjižni predlogi je bil posnet tudi film.

Zgodovinski roman o vojni

Zbogom, orožje je prvoosebna pripoved o Američanu Fredericu Henryju, ki je služil kot poročnik v reševalnem korpusu italijanske vojske. Mladi Hemingway je kot voznik reševalnega vozila od ranjenih italijanskih vojakov slišal številne pripovedi z bojišč v Posočju in večina napisanega v njegovem romanu temelji na njihovih pričevanjih. Tudi kasneje v bolnišnici v Milanu, kjer se je zdravil šest mesecev — v eksploziji granate je bil namreč hudo ranjen — je slišal vojake pripovedovati o vojnih grozotah in tudi lepotah posoških krajev, kjer so se bojevali.

Čez del slovenskega ozemlja je potekala fronta, ki je za seboj pustila opustošenje. 12. soško bitko, znano tudi kot "čudež pri Kobaridu", je avstro-ogrska vojska sprožila 24. oktobra 1917 s pomočjo svojih nemških zaveznikov. V njej jim je uspelo prebiti italijansko fronto med Bovcem in Tolminom, zaradi česar je v kratkem razpadla celotna italijanska fronta med Švico in Tržaškim zalivom. Italijanska vojska se je morala umakniti na reko Piavo, kjer se je vzpostavila nova fronta, s tem pa je bilo bojev v Posočju konec.

Čeprav je Hemingway glavnega junaka romana postavil na italijansko stran, njegovega dela v Italiji niso dovolili objaviti vse do leta 1948. Zaradi sramotnega umika italijanske vojske naj bi namreč ta škodoval ugledu italijanskih oboroženih sil. 

Ves svet je zmotno verjel, da je bil avtor na soški fronti

Po svetovnem uspehu njegovega romana Zbogom, orožje je dolgo veljalo, da je bil Hemingway prisoten na bojiščih soške fronte. A ni bil, ker je v Evropo prišel šele maja 1918. Hemingway samega dogajanja na soški fronti in slavnega avstro-ogrskega preboja pri Kobaridu torej ni doživel v prvi osebi. Še bolj presenetljivo se je izkazalo, da mladi pisatelj nikoli ni stopil v bližino Kobarida in doline reke Soče, od koder so njegovi opisi v knjigi. Teh krajev kljub veliki slavi svojega romana ni nikoli obiskal niti po koncu vojne niti v starejših letih.

Njegov vnuk John Hemingway je pred leti, ko je obiskal Slovenijo in dolino Soče, za Primorski dnevnik dejal: "Kot prostovoljec se je pridružil Rdečem križu v začetku leta 1918. Zatem je bil najprej v Milanu, nato je hotel tudi sam doživeti fronto. Premeščen je bil k reki Piave, kjer je bil 8. junija leta 1918 ranjen med enim izmed obiskov v strelskih jarkih, kamor je italijanskim vojakom nosil hrano, cigarete in drugo blago. Ne vem, ali je Gorico obiskal po vojni, zagotovo je bil v Trstu. Vse, kar je napisal v knjigi Zbogom, orožje, temelji na pričevanjih italijanskih vojakov, ki jih je slišal na frontni liniji in kasneje v bolnišnici v Milanu, kjer se je zdravil šest mesecev."

Slovenije in Slovencev v romanu ne omenja

Ko danes potujemo po dolini reke Soče, je Kobarid predvsem izhodišče za obisk številnih naravnih znamenitosti v regiji, od pohoda do slapu Kozjak, vzpona do čudovite vasice Drežnica in kopanja v reki Nadiži. Pred stoletjem pa je bilo to očarljivo slovensko mestece izhodišče za eno največjih bitk prve svetovne vojne, spomin in opomin na spopade pa so številna grobišča, ki jih lahko še danes najdemo marsikje v Posočju.

V Hemingwayevem romanu se Italijani borijo proti enotni in večinoma nevidni sili, imenovani preprosto "Avstrijci". Le na nekaj posebnih točkah bralec dobi bežen vpogled v večetničnost nasprotne vojske. Med umikom iz Kobarida denimo italijanski vojak omeni, da so v prodirajoči frontni črti Hrvati in Madžari, v pogovoru o moralnosti vojne in porazu pa duhovnik komentira, da so Avstrijci, razen bosanskih vojakov, ravno tako krščanski kot je italijanska stran. Slovencev avtor ne omenja direktno, a zasledimo omembo lokalnih deklet, ki govorijo nek "čuden" jezik. Slovenski bralec pa bo ob opisih pokrajine v romanu vsekakor prepoznal in začutil naše Posočje.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere