Želite napisati knjigo in se ob tem sprašujete, kako jo izdati – s temi nasveti vam lahko uspe

Danes, ko ljudje večinoma sanjajo o tem, kako bi postali slavni z naslednjo koreografijo na TikToku, se zdi razglabljanje o snovanju knjige skorajda smešno. In čeprav se zdi kramljanje o zbornem jeziku, retoričnih figurah, aktualizmih in kopičenju podrednih stavčnih zvez precej manj viralno kot iskanje naslednje kriptovalute, ki bo tvorila milijonske zaslužke, vsi, ki beremo, vemo, da so knjige svojevrstna magija.

So kot čarobni trik, ki traja – za pisatelja pa oprijemljiv cilj, ki ponuja več kot le potencialno finančno potešitev. Zanj je končana knjiga katarza, zaključena epoha kot divje razmerje s srečnim koncem. A kaj je tisto, kar nas – in vas – največkrat zavira na poti do lastnega bestselerja?

Pomislek 1: Ne vem, o čem naj pišem

Začnite kot Ernest Hemingway – napišite na papir najbolj resnično dejstvo, ki vam pade na pamet. O sebi, o svetu, o družbi. Morda bo to prvi namig za dobro zgodbo. Ne bodite prepričani, da morate zgodbo imeti v popolnosti začrtano. J. D. Salinger je rekel, da romani nastajajo v temi. Nastajajo torej tako, da tudi ko že aktivno pišemo, v ozadju misli gradimo vedno nove podrobnosti in smeri, kamor se bo pisanje odvrtelo.

Najboljše pisanje se zgodi, ko smo za približno 85 odstotkov zgodbe prepričani, kako se bo odvijala, preostalo pa se razvija sproti, ko besede padajo na papir (no, ja, zaslon).

Če imamo zgodbo preveč razdelano, če težimo k temu, da nam je vsak delček napisanega popolnoma jasen, potem nismo več pisatelji, ampak poročevalci. Novo oblikovane ideje vodijo potek in počasi gradijo zgodbo. 

Pomislek 2: Moja zgodba ne bo originalna

Utečeni pisatelji vedo, da je strmenje k destilirani originalnosti ustvarjalna smrt. Ko zavračamo vse ideje, ki niso slavolok originalnosti, lahko v tem morda zavrnemo nekaj, kar bi lahko bila uspešnica. Kot pojejo Hazardi, da so najlepše pesmi že napisane, in kot nas uči Hollywood, da so rimejki ravno tako lahko zlate jame, obstaja na svetu nešteto uspešnih zgodb, ki sicer nič kaj skrito sledijo že poznani strukturi – pravljicam, superherojskim pustolovščinam, Vojni zvezd, celo Bibliji. 

Podobnosti v resnici ne zadušijo ustvarjalnega zagona, ampak ga osvobodijo.

Ko forme in pravila že obstajajo, jih je lažje kršiti, spreminjati in prilagajati. Poglejte, kakšen "šus" uspeha in zabave je bil Harry Potter, pa je v svoji arhitekturi le spajanje likov v slogu britanskega novelista Roalda Dahla, montypythonovskega humorja, ščepcev Kafkovih podob in protagonistove težnje po uničenju zla, v upanju, da prej ne podleže njegovemu vplivu kot nekoč Frodo v Tolkienovem Gospodarju prstanov.

Pomislek 3: Nimam časa za pisanje knjige

Na začetku vam nihče ne grozi s pogodbami in roki. Kar je morda celo ključni problem, ker potem pisanje knjige venomer potiskamo nekam v ozadje. Po eni strani nam je vsem jasno, da knjiga ne nastane čez noč, po drugi strani pa vemo, da verjetno ne nastane, dokler je ne začnemo v življenju vsaj nekoliko prioritizirati. Če je ob tem izgovor to, da imate službo s polnim delovnim časom, lahko rečemo le – čestitke. To pomeni, da verjetno ne boste stradali, medtem ko boste pisali svojo prvo knjigo. Napaka pri pisanju je, da si v glavi ustvarimo previsoke cilje – pričakujemo, da če ne bomo vsak dan pisali po šest ur, ne bo nikoli nič nastalo.

Pazite to matematiko – 3 strani na dan pomeni 15 strani na teden, kar je 60 strani na mesec. Da boste malce bolje razumeli, koliko besed na dan iz sebe vržejo profesionalni in utečeni pisatelji, poglejte v okvirček.

Pomislek 4: Moje pisanje ni dovolj dobro

Če bi radi s prvo novelo odfrčali med bestselerje, morda ni problem v kakovosti pisanja, ampak v pretiranem perfekcionizmu. Pat Macy, ki je po upokojitvi iz sveta znanosti začela pisati epske fantazijske zgodbe, je povedala, da je pri pisanju knjig hitro spoznala, da če bo poskušala napisati popolno knjigo v prvem poskusu, ne bo nikoli ničesar napisala. Zato je prvi korak tu zelo pomemben, pa čeprav tudi zelo enostaven: dovolite si napisati slabo knjigo. Saj ni treba, da gre v tisk, ni treba, da jo kritiki raztrgajo. Lahko jo prebere samo vaša mama. S tem, ko si dovolite napisati slabo knjigo, si le dovolite začeti pisati.

Pomislek 5: Okej … kako pa naj začnem?

Iz perspektive kakršnegakoli pisanja, naj bo "žmohten" roman, ki prepleta desetine likov, ali pa le kratka glosa, je najtrši oreh tista prazna stran, ki se z močjo tisočerih sonc sveti z našega zaslona. Takoj ko je zapisan vsaj en stavek, vsaj ena misel ali - kot bi rekel Hemingway - vsaj ena resnica, je duša lažja in led prebit.

Zato je pomembno predvsem čim prej nekaj napisati.

Trik veščih pisunov, ki iščejo naslednji najboljši preblisk, je, da 10 minut na to prazno stran samo pišejo stvari, ki se jim naključno utrnejo v mislih. Vaja, ki prej ali slej pomaga možganom, da ustvarijo neko sliko in nas poženejo v razvijanje večje zgodbe.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol