Številni dijaki prejemajo redno terapijo z antidepresivi, antipsihotiki in pomirjevali (pogovor s svetovalno delavko)

Tina Rezar je 32-letna mama dveh otrok, profesorica nemškega jezika in pedagoginja, ki je z desetimi leti izkušenj v vzgoji in izobraževanju vsakodnevno na službeni poti iz Polzele v Ljubljano. Zaposlena je v Dijaškem domu Vič, kjer kot svetovalna delavka dela dve leti in pol. "Pri delu z mladimi neizmerno uživam in ga jemljem kot veliko poslanstvo. Trudim se, da v naš dijaški dom vsakodnevno prinašam pozitivno naravnanost, radost, upanje in toplino, ljubezen, ki jo vsi potrebujemo," je povedala za Metropolitan.si. 

A stiske, s katerimi se kot svetovalna delavka sreča, so mnogo večje, kot bi si znali predstavljati. Opozorila nas je namreč, da kar 20 odstotkov dijakov prejema redno terapijo z antidepresivi, antipsihotiki in pomirjevali.

Razgibana poklicna pot 

Rezarjeva se je v drugem letniku magistrskega programa nemščine in pedagogike odločila za vzporedni študij na Teološki fakulteti, kjer je pridobila naziv magistrica zakonskih in družinskih študij. S tremi magisteriji in veliko izkušnjami z delom z otroki, mladostniki, posamezniki in družinami je izkusila mnogo vlog in se preizkusila v številnih izzivih. V Dijaškem domu na Viču je sicer 'pristala' slučajno, a sama pravi, da službo jemlje kot poslanstvo. "Dijaški dom predstavlja našim dijakom dom, v dobesednem pomenu besede, saj tukaj preživijo večino svojega časa - od nedelje zvečer do petka popoldan," pojasnjuje in dodaja, da želijo z besedo dom ponazoriti, da jim ta nudi toplino, zaupanje in varnost, a tudi red, disciplino in odgovornost.

Rezarjevi je v veselje delati z mladostniško populacijo - rada jim pomaga, nudi varno zavetje, podporo, usmeritev in z njimi raziskuje vsa življenjska področja v tem obdobju. Tudi tista, ki so malo manj ugodna. 

Njeno zavedanje, da je včasih dovolj že kratek pogovor, temelji na dejstvu, da je preskok iz osnovne v srednjo šolo sprememba, ki vsakomur predstavlja izziv, "prilagajanje na novo okolje, navajanje na samostojnost, neodvisnost, pridobivanje na odgovornosti, povezovanje, sobivanje, skratka, ena cela paleta veščin, ki jih pričnejo usvajati, še posebej s selitvijo v dijaški dom", pojasnjuje, zato se celoten kolektiv trudi, da se zavzemajo za njihovo dobrobit. Njihovi dijaki večinoma zelo radi prihajajo v dom, saj jim predstavlja varen prostor in hkrati priložnost za osamosvojitev, osebnostno rast in razvoj, učinkovitejše učenje ter druženje z vrstniki, prijatelji.

Med dijaki je tudi 13 takih, ki so udeleženi v projektu Botrstvo. Ta jim pomaga pri plačilu oskrbnine za dijaški dom, za kar so mladostniki po njenih besedah iz srca hvaležni. "Ne morete si niti predstavljati hvaležnosti, ki jo čutijo  - in tudi izrazijo - dijaki s tovrstno pomočjo. Večkrat se samoiniciativno oglasijo pri meni in povedo, da brez te pomoči sploh ne bi mogli bivati v dijaškem domu in s tem obiskovati izbrane srednje šole. Zagotovo je opazna razlika, dijakom, ki prejemajo pomoč Botrstva, res ogromno pomeni, da so tega deležni. Po mojem opažanju imajo tudi nekoliko drugačen odnos (višja raven odgovornosti) do šole in do samega bivanja v dijaškem domu kot ostali dijaki. 

Stiske mladih se poglabljajo 

Število duševnih stisk je pri mladostnikih v velikem porastu. V dijaških domovih se to kaže na raznovrstne načine, od motenj v razpoloženju, motenj hranjenja do samopoškodovanja in samomorilnih nagnjenj, pa tudi medvrstniškega nasilja. V zadnjem obdobju so najpogostejše anksiozno-depresivne motnje s pridruženimi paničnimi napadi in samopoškodbeno vedenje ter motnje hranjenja. Pri posameznikih težave prepoznajo zaradi vedenjskih sprememb. "Bodisi gre za umik, odklonilno vedenje bodisi za vedenjske izbruhe ali pa nihanje med obema skrajnostnima. Vsaka sprememba v vedenju je lahko klic na pomoč, ljudje smo si različni," razlaga.  

Pravi, da se dijaki z njo o svojih stiskah pogovarjajo iskreno. Veliko je preobremenjenih, nekateri imajo težave z organizacijo učenja, ohranjanjem pozornosti in z motivacijo za šolsko delo. "Vseskozi imajo občutek, da so pod pritiskom, velikokrat jih pesti občutek tesnobe, tišči jih v prsih," doda. V njihovem domu bivajo tudi dijaki, ki prihajajo iz kriznih centrov ali varne hiše, zaradi česar nosijo bremena neurejenih odnosov, nasilja ali zasvojenosti. 

"Žal, moram reči, da je v našem domu - vseh dijakov je 188, najmanj 20 odstotkov takšnih, ki prejemajo redno terapijo (Asentra, Aryzalera, Kvelux, Paroxat, Helex, Fodiss ipd.). To so antidepresivi, antipsihotiki in pomirjevala," pojasnjuje. 

Ocenjuje, da posameznikom zmanjka dosledno upoštevanje navodil zdravstvenega in pedagoškega osebja ter redno jemanje zdravil. "Z vsem spoštovanjem do zdravstva, zavedam se, da je v nekaterih primerih nujna medikamentozna terapija, a po mojih opažanjih dijaki terapij pogosto ne jemljejo redno oz. po predpisih zdravnikov, psihiatrov. Zaradi neustreznega ravnanja z zdravili pri dijakih velikokrat prihaja do raznih stisk, kot so zmedenost, tesnobnost, pretirana utrujenost, otopelost, nemir, brezvoljnost, prekomerno potenje, pomanjkanje energije in številni drugi simptomi, ki zmanjšajo ali povsem ohromijo njihovo zmožnost funkcioniranja v vsakdanjem življenju," pove. 

"Najbolj mi ostaja v spominu primer dijakinje, ko je – vsa porezana – prišla k meni. Bilo je tako hudo, da sva se nemudoma usedli v avto in se odpravili na urgenco, kjer so ji rane oskrbeli in zašili. Tudi britvice oziroma rezila smo jim že jemali iz rok," izpostavlja enega izmed primerov, ki ji je ostal v spominu. Spomni se tudi primera, kjer je dijakinja zaužila preveliko količino predpisanih tablet in so jo oskrbeli na urgenci.

Epidemija je stiske poglobila

Epidemija je zamajala družbeno življenje, med drugim smo izgubili tudi pristen stik, ki ga v družbi več kot samo potrebujemo. Močno je vplivala tudi na duševno blagostanje otrok in mladostnikov. Rezarjeva in svetovalna delavka Sonja Beznik sta v prvi polovici novembra leta 2020 izvedli raziskavo o psihološki rezilientnosti oz. odpornosti in doživljanje dijakov v času epidemije covid-19 v dijaškem domu Vič in dijaškem domu Poljane. Takrat so bile ugotovitve še kar spodbudne, saj se je izkazalo, da nivo psihološke odpornosti pri dijakih ni zaskrbljujoč. Danes je ta slika povsem drugačna. 

"V našem dijaškem domu smo samo v enem tednu, pred jesenskimi počitnicami, na obravnavo na PHP (Psihiatrična hitra pomoč) napotili 3 dijake, ki so jih nato tudi zadržali na varovanem oddelku, ker so bili nevarni sebi in drugim. Govorim o raznih oblikah nasilja, samopoškodovanja, suicidalnih misli, motnjah hranjenja, anksioznosti, depresivnih epizodah." 

Pri tem ne pozablja niti na pasti pametnih telefonov, družbena omrežja in odvisnosti, ki s tem sovpadajo, zato mlade spodbujajo k aktivnejšemu preživljanju prostega časa. Rezarjeva poudarja, da imajo pri tem veliko vlogo starši, ki mladim predstavljajo vzor. "Morda je bolj kot to, da jih odvračamo od tehnologije, pomembno to, da vemo, kaj počnejo, ko so na spletu, telefonu ali za računalnikom in da se z njimi pogovorimo o vsebinah, pasteh in pravilih uporabe." 

Mladim ne obračajmo hrbta, pomagajmo jim 

Stiske so raznovrstne, potrebe različne, zato je ključno razumevanje, kaj potrebuje vsak posameznik. "Omejitve so vezane na situacijo, v kateri se je dijak oziroma mladostnih znašel, ne samo na sistem. Skrb za varnost, vzpostavljanje optimalnih pogojev bivanja in učenja, podpora pri reševanju socialno-ekonomskih stisk dijakov, nudenje pogovora, spremljanje dijaka, pomoč pri socialnem in čustvenem razvoju," poudarja in dodaja, da gre za obdobje večletnega procesa 'zorenja možganov': "Pri nas se je kot zelo učinkovito izkazalo iskreno medsebojno sodelovanje med vsemi inštitucijami, npr. multidisciplinarni tim (kjer so pri reševanju težav prisotni vsi udeleženi - šola, dijaški dom, CSD, psihiatri in ostali strokovni delavci, tudi starši). Gre za sistemsko podporo in povezovanje, kjer so vpleteni vsi akterji in na takšen način so težave veliko hitreje in učinkoviteje rešljive." 

"Ravno empatija je ta čudovita človeška sposobnost, ki nam omogoča dostop do mladostnikovega notranjega sveta." 

"Najpomembnejši vidik pri izvajanju pomoči je vsekakor to, da mladostniku prisluhnemo, mu nudimo oporo in ga jemljemo resno. Včasih ima že samo krajši pogovor tisto čudežno moč, ki mladostnikom pomaga pri preoblikovanju njihovih misli in ciljev. Mladostnike je potrebno venomer postavljati v prostor in čas. Niti sami ne vedo kaj vse zmorejo, če jim ponudimo roko in jih ustrezno usmerimo," poudarja, zato je najpomembnejša vloga odraslih to, da jih vodijo, svetujejo, razlagajo, poučujejo in usmerjajo. "Nihče izmed odraslih pa ni strokovnjak za notranji svet otroka, ki ga sestavljajo njegove želje, potrebe, čustva, strahovi, spomini, prepričanja in notranji vzorci iz preteklosti. Vsak posameznik je drugačen in edinstven, zato je v vsak odnos potrebno vstopati z veliko mero spoštovanja, empatije in sočutja." 

Nehajmo kazati s prstom 

Zato spodbuja, da kot družba, ki živi v dobi digitalizacije, posvetimo čas pristnemu stiku in odnosu, predvsem pa nehamo kazati s prstom in iskati krivca. "V slovenski družbi pojem odgovornosti preveč povezujemo z vzbujanjem občutka krivde, zato se pogostokrat srečujemo s kazanjem s prsti na druge," opozarja. "Vsak posameznik, s svojim zgledom in odločitvami, prispeva k lastni in h kolektivni odgovornosti. Za vzpostavitev medsebojnega odnosa sta vedno potrebni vsaj dve osebi. Ni človeškega bitja, ki bi lahko živelo brez odnosa. Bodimo prijazni in spoštljivi do sebe in do soljudi," izrazi svoje mnenje o odgovornosti in zavedanju, da so težave splet različnih okoliščin, prav tako njihov razplet. "Prav vsak izmed nas lahko prispeva svoj droben delček v mozaik življenja, ki pripomore k boljšemu počutju in k medsebojnemu sprejemanju. Sprejemanje odgovornosti za svoja ravnanja je ena izmed najpomembnejših življenjskih veščin, ki jo lahko mladi razvijejo v času odraščanja." 

"Odgovornost daje odnosom poseben pečat in ljudje smo po naravi odnosna bitja, zato brez odnosa ne moremo niti živeti. Temelj zdravega razvoja osebnosti je ravno učenje odgovornosti. Odgovornosti se učimo vse življenje, zato se lahko vsak trenutek trudimo, da sami s sabo in z drugimi ravnamo čim bolj odgovorno, spoštljivo in sočutno." 

Pri mladostnikih je ključnega pomena na njihovi poti odraščanja to, da izrazimo iskreno skrb za njih, jim prisluhnemo, se pogovorimo, jih skušamo razumeti in skupaj poiščemo ustrezno rešitev za situacije, v katerih se znajdejo. V Dijaškem domu na Viču je bival tudi priljubljen televizijski voditelj in pisatelj Jure Godler.

Kam in kako do pomoči? 

"Sama sodelujem tudi v ekipi spletnih svetovalcev na portalu To sem jaz, ki je namenjen krepitvi duševnega zdravja in psihične odpornosti mladih. Skupnost spodbuja razvijanje socialnih in čustvenih veščin, s katerimi si mladi lahko pomagajo pri soočanju s kriznimi okoliščinami," nam je zaupala in dodala, da svetovalnica na podlagi anonimnega svetovanja omogoča tudi preventivno dejavnost, predvsem mladostnikom od 13. do 17. leta starosti. Pomoč jim je ponudilo tudi Društvo Projekt Človek (POM), ki nudi brezplačno pomoč otrokom in mladostnikom s težavami v šoli, odraščanju, pri eksperimentiranju z drogami ali s težavami pri prekomerni rabi sodobnih tehnologij. Prav tako so programi namenjeni tudi staršem, učiteljem ter svetovalnim delavcem. Dobre izkušnje imajo tudi s centrom pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout, kamor redno hodi nekaj njihovih dijakov.

"Dijakom vedno povem, da imajo na voljo telefonske številke, kamor lahko pokličejo, kadar se znajdejo v stiski in v bližini ni nikogar, ki bi mu lahko tisti trenutek zaupal," v zaključku pove Rezarjeva in pogovor konča z mislijo Alme Karlin, eminentne nenavadne ženske, slovenske popotnice, pisateljice, pesnice, poliglotke in raziskovalke:

"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada ..."

Anketa, ki so jo izvedli v okviru programa Botrstvo ob podpori podjetja Hofer je pokazala, da večina dijakov Botrstva dijaški dom povezuje s pozitivnimi emocijami, z osamosvajanjem in osebno rastjo. Več kot polovica (56 odstotkov) pa jih med bivanjem občuti tudi stiske, značilne za adolescente. V večini jih rešujejo prav v dijaškem domu - z vrstniki ali osebjem.