Urška Puš ima poseben dar – mrtve lahko vidi in z njimi govori: "Pokojni imajo veliko povedati" (FOTO)

Odšla sem na lokacijo njene pisarne v Grosupljem, kjer potekajo pogovori s pokojnimi. Predstavljala sem si, da bom vstopila v turoben prostor, a pisarna Urške Puš, ki je most med živimi in mrtvimi, daje občutek dišeče dnevne sobe. Sredi nje so udobne sedežne garniture, vse okrog pa kamni.

Urška govori z mrtvimi. Velja za enega najbolj poznanih slovenskih medijev pri nas z več kot desetletnimi izkušnjami na področju komunikacije z onstranstvom. Mrtve čuti in vidi – takšne, kakršni so bili: "Mrtvi so prisotni povsod okoli nas." Svoj dar se je z leti naučila kontrolirati, "sicer bi me pokojni ves čas nadlegovali", pravi. Kljub temu pa poudarja, da dar prevzema njeno življenje: "Je način življenja."

Njen dar je prerasel v poslanstvo in poslanstvo je preraslo v "posel" – čeprav sama pravi, da je posel našel njo. Njeno poslanstvo je, da je most med pokojnimi in živimi, je tolmač 'dušnega' sveta.

Čeprav številni kritizirajo, da z uporabo svojega daru služi denar, sama odgovarja, da ljudje ne plačujejo njenega daru – plačujejo njen čas. Svoje delo uspešno opravlja že več kot deset let, k njej hodijo ljudje s celega sveta.

Srečanje s pokojnimi

Trenutna čakalna doba za stik s pokojnimi je od 10 do 11 mesecev, prijavite se lahko prek obrazca na Urškini spletni strani. Srečanje s pokojnimi traja do 50 minut. Pogovor lahko snemate, saj boste določene stvari, ki jih povedo mrtvi, razumeli šele čez nekaj časa.

Zaželeno je, da klient pride brez pričakovanj, vprašanj, slik, predmetov: "Mrtvi imajo veliko povedati. Treba je pustiti, da povejo, kar si želijo. Povedo točno to, kar ljudje potrebujemo, ne pa tisto, kar človek hoče in pričakuje."

Vsako srečanje poteka drugače, odvisno od tega, kaj stranka potrebuje. Klient naj vedno na srečanje pride zaradi sebe: "Pokojni so namreč v miru in na boljšem kot mi, ki smo še vedno na zemlji in se učimo življenja."

Pokojni lahko v procesu srečanja povedo, kakšna je bila njihova izkušnja; kakšno je bilo njihovo potovanje v tem telesu, kako so se počutili na koncu življenja, kakšna je bila smrt, kakšen je bil prehod – hkrati pa govorijo, kje smo mi, ki ostajamo na zemlji: kje smo čustveno, mentalno. Pokojni torej ne govorijo samo o sebi, ampak tudi o dotični osebi, ki sedi na sedežni garnituri. Slišijo naše misli.

Namen stika s pokojnimi je, da ljudje vidijo, da ob fizični smrti ni vsega konec: "Smrt je prehod v drugo obliko življenja."

Urška jemlje svoje delo zelo resno, zaveda se, da njeno delo ni zgolj ugibanje in naštevanje datumov, ampak ponuja globoko osebno izkušnjo stika s smrtjo. Številni klienti po srečanju dojamejo, da je življenje veliko več kot le fizično. Stik s pokojnimi je na enem nivoju stik s samim sabo, ker ponudi razumevanje smrti in življenja, hkrati pa postavi vprašanja o nas samih, naših lekcijah in smislu našega življenja.

Kdo se lahko s pokojnimi sreča?

Na stik s pokojnimi lahko pride vsak – ni niti starostne omejitve, mladoletne osebe na srečanje pridejo v spremstvu odraslih oseb. Tako ima stranke vseh starostnih obdobij. Najstarejša stranka je stara 90 let, najmlajši so dojenčki. Pridejo tudi mamice, ki še dojijo.

Pravi, da razlog za stik s pokojnimi naj ne bo radovednost ali hlastanje po materialnih dobrinah: "Ne sprejmem ljudi, ki bi prišli na 'reading', ker izrazito hočejo samo slišati, kje je skrit denar."

Stik s pokojnim človeku lahko pomaga pri žalovanju, saj lahko ponudi odgovore na nerešena vprašanja – ali pa ponudi orodja, ki jih med žalovanjem lahko uporabimo, da se s smrtjo najdražjih lažje spopademo. Urška sodeluje tudi z uradnimi strokovnjaki: psihoterapevti. 

Urška je že kot otrok videla mrtve

Njena videnja so se začela že v otroških letih. V hiši, kjer je živel dedek, so bile stopnice. Že kot majhna deklica je zmeraj, ko je šla mimo stopnic, opozorila odrasle, da je v zgornjem nadstropju nekdo umrl. To je preprosto vedela, čutila, pravi, čeprav so ji vsi govorili, da to nikakor ne more biti. Šele čez leta se je izkazalo, da je v zgornjem nadstropju res umrl prejšnji lastnik hiše, ki je imel za dedkovo družino preužitkarsko pogodbo.

Zmeraj je bila drugačna od vrstnikov. Spominja se osnovnošolskih izletov na lokalne hribe, gozdove ... Vedno je imela močne izkušnje tesnobe, slabosti, vrtoglavice, predvsem pa je vedno na teh krajih nekaj videla. Tistega, kar je videla, ni videl nihče drug. Za otroka v osnovni šoli je bilo to preveč, to je bil razlog, da je dar potlačila za več let.

Dar se je spremenil v breme, kar pa je rezultiralo v bolezen. Ugotovila je, da se bolezen hrani na njenem zatiranju lastnih zaznav, saj so se ji začele kopičiti zdravstvene težave.

Prav zaradi bolezni se je obrnila v energijski svet in je obiskala pomoč pri bioenergetičarki. Pozneje je prišla v stik s kristali. Vse to ni bilo dovolj. Prvi korak k ozdravitvi je bilo sprejemanje sebe. 

Začela se je njena večletna pot odkrivanja sebe, razlogov za bolezen in s tem razumevanja sebe. Počasi si je dovolila spet v življenje spustiti svoj dar, ki se ga je naučila razumeti, negovati, nadgraditi in z njim živeti.

Ob tem še danes Urška spoznava sebe: "To, da sem v stiku z duhovnim svetom, je obojestranski doprinos. Pomagam tako pokojnim kot njihovim žalujočim, hkrati pa raziskujem sebe, svoj dar in svoj namen v tem življenju."

(Neprestan) stik z mrtvimi

Neprestani stik z mrtvimi mora biti precej težak za živo osebo – razmišljam na glas, Urška pa pritrdi: "Čeprav sem se naučila, da kontroliram, kdaj sem v stiku s pokojnimi, je težko povsem izklopiti ta dar. Zato ne hodim na javna mesta, kjer je veliko ljudi, na primer po trgovskih centrih in na masovne koncerte. Že k zdravniku grem težko, poleg pacientov v čakalnici je z njimi še vsaj kak pokojnik." 

Razlaga, da sicer mrtvi niso z živimi neprestano – ne spremljajo nas 24 ur dan: "Pokojni so vedno prisotni na vseh obletnicah – tako naših kot na obletnicah pokojnih. Lahko posredujejo v ekstremno nevarnih dogodkih: v nesrečah lahko preprečijo smrt ali nas zaščitijo, preden se resneje poškodujemo. Pravilo, ki velja, je, da kadar imamo težko obdobje v življenju, nas pokojni hodijo bodrit – ko pa imamo dobra obdobja, pa z nami proslavljajo in se veselijo naših osebnih zmag."

"Kljub temu so dnevi, ki so večji izziv zame in za ljudi, ki živijo z mano," priznava. Urška je namreč vsestranska ženska, ni le tolmač med živimi in mrtvimi: je zgodovinarka, predavateljica, avtorica knjige, kart, rada slika abstraktne slike. V prvi vrsti pa je mama in žena, pravi.

Ima dva otroka, sin je star sedem let, hčerka pa dve leti. Oba obiskujejo pokojni družinski člani, nadaljuje.

Otroci so v prvih letih življenja zelo dovzetni za energije in druge dimenzije. Ko grejo v vrtec in šolo, pa se te zaznave zmanjšujejo, obiskov mrtvih je vse manj: "Majhni otroci, ki so energijsko zelo dovzetni, pogosto izgubijo povezavo s predniki, ko grejo čez šolski sistem."

Zakaj ona lahko govori z mrtvimi, jaz pa ne morem?

Vsak človek lahko komunicira s svojimi najdražjimi na drugi strani (prek sanj, meditacije, znakov ...), ampak Urška lahko komunicira tudi z ljudmi, ki jih ni poznala. "Vsak človek ima svoje darove in zelo je pomembno, da vsak gradi iz tega, kar ima, ne da si želi, česar nima," Urška pravi, da ima vsak svoj dar, naloga pa je, da ga skozi življenje najde. "Namen življenja je razumeti sebe in najti avtentični del sebe," pravi. Nihče se ne sme truditi, da bi bil nekaj, kar ni: "Da prideš do darov, moraš začeti raziskovati sebe, ne se ukvarjati z drugimi in okolico, ampak sam s sabo."

Urška je v stiku s preminulimi že več kot deset let, da je to razvila v posel, pa je bilo treba veliko raziskovanja sebe, potapljanja v družinske vzorce ... "Še zdaj je delo. Sam moraš doživeti stvari v življenju, da si lahko empatičen." 

Pravi, da dober medij ni samo nekdo z darom za komunikacijo s pokojnimi, ampak večletnimi izkušnjami s klienti in lastnim razvojem skozi življenje. Da je Urška eden najboljših medijev pri nas, pa potrjujejo številni ljudje, ki k njej pridejo z vsega sveta.