Dr. Robert Oravecz z razmislekom o evtanaziji: "Nihče ne umre, le odide nekam, se poslovi …"

Predstavil je svoje argumente proti zakonu o evtanaziji, s katerimi bi se v veliki meri strinjal tudi sam. 

Izrekel je pomembno trditev, da človek nikoli ni povsem sam gospodar svojih odločitev.

Že dolga leta poskušam prepričati svoje kolege suicidologe, da samomor ni zgolj rezultat notranje duševnega dogajanja posameznika, saj je posameznik vse življenje izpostavljen oziroma bolje rečeno prepojen s sporočili in pomeni iz svojega okolja.

Posameznik ni otok

Starši, izobraževalne ustanove, mediji, posamezniki v našem okolju, literarni liki, materialni simboli, rituali, oblikujejo naše predstave o tem, kako naj doživljamo sebe, kaj naj si mislimo o svetu in katero doživljanje, spomini ter izkušnje so sprejemljiva. Posameznik ni otok v širnem morju, z jasnimi mejami ali predstavami o sebi, temveč je prepojen s pomeni, ki ga nenehno silijo v to, da oblikuje predstave o le-teh in se jim tako ali drugače prilagaja. 

Ko je pred leti Oprah Winfrey opravila intervju z Judith Herman, znano raziskovalko psihične travmatizacije, in povedala, da je bila tudi sama zlorabljena v času otroštva, se je tabu, vel nedotakljivosti tovrstnih izkušenj v ameriški družbi, razblinil.

Razvil se je javni diskurz o spolni zlorabi v otroštvu. Osebe, ki so utrpele tovrstno izkušnjo, so lažje in z manj občutkov krivde in sramu dostopale do svojih spominov.

Zelo pomembna so sporočila televizijske serije 'Zakon in red', v katerem lik kriminalistke izraža suportiven odnos do žrtev in se jih trudi odrešiti krivde in odgovornosti. 

Kot psihiater, ki sem se dolga leta posvečal raziskovanju samomorilnega procesa, vem, da nas na tej poti do dokončanega samomora sreča veliko oseb in izkušenj. Hospitalizacije, samomorilni poskusi, izjave zdravnikov, prijateljev, družinskih članov, močno zaznamujejo potek dolgega procesa, ki se lahko zaključi bodisi s potravmatsko rastjo ali pa z občutki obupa in brezizhodnosti. 

Pred 120 leti je Emile Durkheim opisal altruistični samomor kot vzorec, ki posamezniku narekuje, da se umakne v bolj ali manj gotovo smrt, da bi s tem omogočil preživetje drugih članov družine ali skupnosti. 

Pred leti sem gledal film, v katerem je mlada Inuitka pripovedovala o svoji izkušnji. Med drugim je povedal, da so moški iz vasi odšli v lov, nato pa se dolgo niso vrnili. Hrane je zmanjkalo, nastopila je huda lakota. Neke noči je nato izginila njuna mama, da bi jima z mlajšo sestro povečal možnost preživetja. Na koncu si je pregriznila žilo na roki, da bi s svojo krvjo nahranila umirajočo sestro. Preživeli sta zgolj zato, ker so se moški pravočasno vrnili in prinesli hrano. 

Na robu družbe

Morda mislimo, da so tovrstne izkušnje redke in zelo oddaljene, vendar se v domovih ostarelih neredko srečujem s pojavom, ko starejši pričnejo odklanjati hrano in tekočino.

Slišimo jih reči, pustite me umreti.

Včasih gre za bilančno odločitev, pasivno obliko samomora po smrti partnerja ali otroka. Včasih pa se zgodi, da pride družina na obisk in začne jamrati o izgubi službe, draginji, naraščajočih stroških.

Domnevam, da v večini primerov ne gre za zavestni namen, da bi ostarelemu družinskemu članu sporočili, da je odveč, da je le breme za družino, a se tega vendarle ne da povsem odmisliti. 

Od starejših pacientov sem že slišal kdaj, da bi kakšen zet ali snaha, mogoče tudi zapiti sin, izrekel strašen stavek: 'Kdaj boš že crknila.'

Ob teh izkušnjah se ne morem znebiti pomislekov glede možnosti zavestnega ali nezavednega manipuliranja in pritiskanja na ostarelo, bolano osebo. Pri tem je altruistični samomor le drugačno ime za evtanazijo. 

Vsi v istem čolnu

Kluun je pred leti napisal eno čudovito, bolečo iskreno knjigo z naslovom 'Pride ženska k zdravniku'. Naj za tiste, ki knjige ne poznate, povem, da v njej mož opiše potek bolezni, proces postopnega propadanja in na koncu tudi konec svoje mlade žene, ki je zbolela za rakom na dojki in v nekaj letih bolezen dotrpela. 

Knjiga je enkratna v tem, da avtor neizprosno opisuje svoja čustva, misli in celo svoje strategije spopadanja s to hudo stresno in bolečo izkušnjo. 

Če pozorno beremo to knjigo, kmalu pridemo do spoznanja, da v tem čolnu plujeta oba, poleg njiju pa še njena mama in njuna majhna deklica.

Knjiga ne postavlja v prvi plan njenega doživljanja in njenega trpljenja, temveč čustva, s katerimi se sooča mož ob napredovanju bolezni, telesni in duševni spremembi ljubljene osebe. 

Pri tem lahko sklepamo, da je doživljanje bolezni, umiranja, trpljenja, intimna stvar tako odhajajoče osebe kot tudi družinskih članov, ki se s tem soočajo. 

Nekdo je nekoč rekel, ne boj se smrti, boj se življenja.

Užitek vs. smisel

Erving Yalom, psihoterapevt, ki ga visoko spoštujem, govori o tem, da je smrt, oziroma odnos do smrti, morda najbolj pomemben element našega doživljanja sebe in naše prihodnosti. Erik Erikson pa je opisal proces našega osebnostnega razvoja od rojstva do smrti. Prepoznal je vpliv družbenih pričakovanj do vsakega izmed nas in trdil, da če uspešno izpolnimo ta pričakovanja, potem smo v globoki starosti izpolnjeni in nam čakanje na smrt ne predstavlja breme.

Po Yalomu sklepam, da niso pomembna le pričakovanja družbe, kot to veleva star arabski pregovor, da je življenje moškega izpolnjeno, če zaplodi otroka, napiše knjigo ali posadi 100 slivovih dreves, ampak tudi notranje doživljanje smisla.

Že Aristotel je v Nikomahovi etiki pisal o tem, da človek lahko posveti življenje užitku ali koristnosti.

Naša potrošniška družba 'subliminalno' narekuje, da moramo hlastati za užitkom, ki se utelešuje v dobrinah, ki jih lahko kupimo. Lahko pa si predstavljamo, kaj tem posameznikom prinesejo stara leta, ko niso več lepi, potentni, privlačni, ali bogati. Verjetno se marsikdo ne bo strinjal z mano, vendar to, kar na koncu ostane, so le čustva, občutki navezanosti, ljubezni.

Pred mnogo leti, v nekem prejšnjem življenjskem obdobju, sem se pogosto soočal z mislijo, da bom nekoč umiral sam, v ptujski bolnišnici, ne da bi se sploh še kdaj odprla vrata bolnišnične sobe in bi kdo prišel k meni.

Ta občutek je bil tako neznosen, da sem vedel, da enostavno moram narediti nek radikalen korak v svojem življenju, sicer se bo ta scenarij gotovo uresničil.

Na osnovi svojih izkušenj menim, da je čas, da se soočimo s smislom svojega življenja tam okoli 40. ali 50. leta starosti. Nekateri temu rečejo kriza srednjih let, 'bolj star, bolj nor…', vendar je evidentno, da gre za pomembno bilančno obdobje, ko se v zrcalu staranja in umiranja naših starih staršev in staršev, neizogibno soočimo z dejstvom, da smo naslednji na vrsti mi. 

Nič me ne preseneča, da med svojimi znanci, klienti srečujem ljudi, ki se prav v teh letih odločajo za radikalno karierno, partnersko ali življenjsko spremembo.

Slovo od ostarelega očeta

Po ločitvi sem zajel življenje z nekoliko večjo žlico, dokler nisem začutil, da izgubljam smisel.

Ta čas je sovpadal z obdobjem poslavljanja od ostarelega očeta, ki me je občasno presenetil s svojimi bilančnimi izjavami, ki so mi dale misliti. 

Po tem, ko sem se zbližal z Mirjano, mojo sedanjo ženo, sem ob občutkih navezanost in varnosti začutil neko brstenje neusmerjene ljubezni v sebi in prišel do spoznanja, da je smisel mojega življenja investirati to energijo v medosebne odnose, v smeri navezanosti, empatije, naklonjenosti, sinhronizacije. 

Mislim, da ni recepta, kako osmisiti svoje življenje.

Včasih je potrebno prehoditi dolgo pot samospoznavanja, da se uresničijo ta pričakovanja.

Tudi Coelho nam lahko nudi usmeritev v to iskanje sebe in smisla življenja. 

Redovnica, medicinska sestra, voditeljica hiše Hospic, ki je bila prav tako vključena v radijsko oddajo, v kateri govorim uvodoma, je pripovedovala o tem, kako je naša dolžnost spoštovati življenje do zadnjega trenutka. Žal pa je paliativni pristop večini Slovencev še vedno tuj in težko razumljiv.

Osebno še nikogar, ki bi se soočal s hudo stisko ob umiranju svojca, nisem uspel usmeriti k prostovoljcem Hospica. Kar me napeljuje k misli, da so tako umirajoči kot njihovi svojci zaprti v svoj oklep, ki je stkan s predsodki, strahom in na žalost tudi obzirnostjo.

Zanikanje smrti

Slovenska kultura se je močno odtujila od smrti.

Ni več 'vahtanja', bedenja poleg mrtvega, ni več vonja po smrti, ni niti trupla, dokaza, da v mrzlem, spremenjenem telesu ni več življenja. Da ni človeka, le posmrtni ostanki.

Zaradi strahu pred smrtjo in umiranjem večina ljudi umre v bolnišničnem okolju.

In potem se zgodi, da se družina niti ne poslovi od umrlega, temveč se sooči le z neosebno žaro, z nasmejano sliko poleg venca.

Nihče ne umre, le odide nekam, se poslovi … 

Ker nas je strah soočanja z lastno smrtjo, bomo poskušali preprečiti smrt bližnjih celo takrat, ko to ni smiselno.

V domovih se nenehno soočamo z nesmiselnim zdravljenjem, ohranjanjem pri življenju oseb v vegetativnem stanju, ker svojci ne morejo razumeti, da je pač takšen tok življenja.

Ko je bil oče star 80 let, in je bil še bister, krepek, samostojen, je utrpel srčni zastoj.

Na srečo sem bil tisti dan doma in sva ga s sošolcem, urgentnim zdravnikom, oživljala.

V nekem trenutku je Tibor, kolega, namignil, da očetu bijejo zadnje minute. Takrat sem začutil hudo bolečino, saj 'nikogar več ne bi imel'.

Na srečo je oče ta incident preživel in sva se lahko družila še nekaj let, za kar sem mu zelo hvaležen, saj mi je podaril svojo ljubezen, ki jo prej nisem začutil, prav tako sem bil deležen dragocene lekcije njegovega doživljanja starosti in umiranja.

Potem je pri 86 letih postal slaboten, postopno je začel tudi izgubljati stik s stvarnostjo.

Iz invalidskega vozička so ga preselili v posteljo. Jedel je le s težavo. Pomislil sem na preležanine, boleče intervence, ki ga še čakajo. Zavedal sem se, da prihaja čas slovesa. Nekoč smo temu rekli končna obnemoglost, usmiljena pljučnica.

Vesel sem, da je osebje doma delilo moje videnje in da so zavzeli paliativno stališče, brez intenzivnih zdravilnih posegov, hospitalizacije. Zame ni bilo težko sprejeti njegov odhod na takšen način, saj sem vedel, da je prišel njegov čas. Tako, kot bo nekoč prišel tudi moj. 

Razmišljam o tem, ali vlagam zadostno energijo v ozaveščanje, izobraževanje svojcev starejših oseb, še posebej stanovalcev domov starejših. Opažamo, da so vedno bolj konfliktni, zahtevni in se trudijo svoje napetosti izživeti na osebju domov. 

Kje je tu pravzaprav mesto evtanazije?

Umiranje v mukah

Znanka mi je pripovedovala o umiranju svoje matere, ki je bolehala za hudim srčnim popuščanjem, na koncu s pljučnim edemom.

Umirala je v mukah, hlastala za zrakom, dajala je vtis hudo trpeče osebe.

Hči je v tistem trenutku videla evtanazijo kot funkcionalno rešitev nastalega stanja, sam pa se sprašujem, ali je res tako velika razlika med evtanazijo in paliativo?

Po eni strani vemo, da sodobna medicina razpolaga s takšnimi zdravili in posegi, ki lahko eliminirajo bolečino in občutek subjektivnega trpljenja. Ob prekinitvi aktivnega zdravljenja se gotovo pospeši potek agonije. Položaj telesa, zdravila, ki vplivajo na predihanost, doživljanje, bolečino … so tudi v terapevtskem odmerku zelo primerna za lajšanje in skrajšanje trpljenja. 

Spomnim se zgodbe novinarja, ki je bistre zavesti propadal in na koncu umiral za ALS, hudo, zaenkrat neozdravljivo nevrološko boleznijo in ves čas ustvarjal. Podobna je zgodba švedske televizijske napovedovalke, ki je prav tako zbolela za ALS in napisala knjigo o svojem doživljanju bolezni.

Za nas, ki smo zdravi, je že misel na to bolezen srhljiva in strah vzbujajoča.

Za nas, ki smo zdravi.

Tisti, ki zboli, ki se zaveda, da so njegova leta, meseci ali celo dnevi šteti, pa o tem razmišlja drugače.

Tako, kot so si talci, obsojeni na smrt v drugi svetovni vojni, prosili za ohranitev spomina in stika v svojih poslovilnih pismih, si tudi umirajoči želijo le stik, navezanost, občutek varnosti.

Kako je stik pomemben, nam prikaže Ingmar Bergman v svojem filmu, kjer se tri sestre soočajo z umiranjem ene izmed njih. Vrhunec filma je, ko je le služkinja zmožna prepoznati tesnobo umirajoče.

Razpre svojo srajco, se uleže poleg nje in jo zaziba v varnost in smrt.

Tako je storil tudi Yalom, ki se je ulegel v posteljo poleg svojega umirajočega pacienta. 

Ključni element v danem trenutku je prav odnos, prisotnost sorodnikov, stisk roke. 

V domu ostarelih v Šentjurju obstaja posebna paliativna soba. Udobna, sodobna bolniška postelja je obrnjena k foto tapeti na steni, ki prikazuje cvetoči travnik, na desni pa je okno, ki gleda v naravo. Poleg postelje je nameščen počivalnik za svojca, v ozadju pa niša, kjer se svojec lahko spočije ter tuš, da se lahko osveži. 

Prepričan sem, da takšen prostor lahko prispeva k humanizaciji odnosa svojcev do smrti. Na žalost ne vem, ali še kje v Sloveniji obstaja tako urejen paliativni prostor. 

Evtanazija

Po 16 letih je naš Tibetanec je oslepel, oglušel, vedno težje se je postavil na noge, na koncu pa so se začeli kazati znaki srčnega popuščanja.

Ko ni več mogel vstati, sva se, sicer prvič v življenju, odločila, da ga peljeva k veterinarju na evtanazijo.

Ko je prejel prvo injekcijo, se je postavil na noge in nas žalostno pogledal. Z Mirjano sva se spogledala in rekla, da tega ne zmoremo. Oba naju je obhajal občutek, da bova Bogija izdala in da je to, kar sledi, umor.

Odpeljala sva ga domov. Izdihnil je čez nekaj dni.

Mirjana ga je imela ves popoldan ob sebi.

Na večer sva morala odpeljati avto k mehaniku.

Počakal je, da sva se vrnila domov.

Mislim, da mi Mirjana nikoli ne bo odpustila, da naju tisto zadnjo uro ni bilo doma. 

Na koncu svoje knjige Kluun piše o tem, da ga je proti koncu svoje bolezni tašča objela in ga vprašala: "Kaj ne, da si tudi ti želiš, da bi bilo čim prej konec?"

Kmalu zatem je ženska, ki se je do takrat stoično nosila s svojo boleznijo, izrazila željo po evtanaziji.

Opis tega postopka in odnos zdravnika do umirajočega me je zgrozil.

Še vedno mi prihajajo pred oči slike nacističnih zločinov, injekcij s karbolom v srce … Težko si predstavljam tega zdravnika, da bi dan po tem še zdravil.

Ko prestopiš sveto mejo, 'nil nocere' - ne škodi, prenehaš biti zdravnik. Postaneš nekaj drugega, mnogo bližje rablju, eksekutorju, nekomu, ki vzame življenje. 

Smrt spet del življenja

Ne vem, ali sem uspel posredovati svoje videnje odnosa do smrti, vendar je zame jasno, da bi smrt in umiranje morala ponovno postati del našega življenja, pa tudi, da je strah pred smrtjo naš problem in ne umirajočega.

Če smo sposobni sprejeti smrt, bo to zmogel tudi tisti, ki mu bije zadnja ura. 

Paliativa je spoštljiva, humanizirana alternativa evtanaziji.

Ohranja vero v vrednost človeškega življenja do zadnjega diha in ne povzroča hudih občutkov krivde in odgovornosti v preživelih, saj so ti občutki neizogibni ob dejstvu, da nismo bili sposobni stati ob strani nekomu, ki nam je pomemben in blizu ali pa je vse to nekoč bil. 

Kar me spomni na napis, ki sem ga videl v protibolečinski ambulanti na Ptuju: "NE MOREMO DATI ČASA ŽIVLJENJU, LAHKO DAMO LE ŽIVLJENJE ČASU".

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol