Sprehodili smo se po Sečoveljskih solinah in razočarano ugotovili, da ...

Slovenci imamo čudovito, s človeško roko oblikovano danost: soline. V južnem predelu Sečoveljskih solin je na območju Muzeja solinarstva še edino ohranjeno solno polje, osnovano na srednjeveškem načinu proizvodnje soli, ki je nekoč zaznamovalo kulturne krajine mest Kopra, Izole, Pirana in širše. Ta tip proizvodnje je zahteval specifično bivanjsko situacijo: solinarji so živeli v zanimivih solinarskih hiškah in svoj življenjski slog prilagodili delu.

Sol je bila najpomembnejši konzervans. Ker sta pridelava in trgovanje z njo prinašala veliko gospodarsko korist, je bila državni monopol. Matjaž Kljun z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije (ZVKD RS), območna enota Piran, nas je povabil, da preverimo, kakšno je stanje solin v Sloveniji danes. 

Na območju južnega predela solin Fontanigge je mirno in spokojno. Vse naokoli je morje, kljub soncu pa ni prevroče, saj prijetno piha. Ker se dobiva že v jutranjih urah, ko muzej še ni odprt, je tam poleg naju samo vodnica muzeja Blanka in njena psička Slanuška. "Slanuška zato, ker dela na solinah," z nasmeškom na obrazu razloži njena lastnica. 

Sprehodimo se čez soline. Propadajo. Solinarske hiše se spreminjajo v ruševine in opuščena solna polja sukcesivno prerašča narava. "Pred očmi izgubljamo snovno in nesnovno kulturno dediščino izjemnega pomena," pritrdi Kljun, kot bi slišal moje misli. 

Sečoveljske soline 

Večji del Sečoveljskih solin je lokalni spomenik, le manjše območje v okviru muzeja je od leta 2001 razglašeno za spomenik državnega pomena. Ampak ZVKD RS si prizadeva, da bi celotno območje postalo vsaj državni, če ne že svetovni spomenik.

"Soline južnega predela sečoveljskih solin Fontanigge so še edine soline srednjeveškega tipa proizvodnje soli v tem okolišu," razloži Kljun.

Veliko vrednost prinaša tudi dejstvo, da ta tip proizvodnje soli zahteva tudi specifično bivanjsko situacijo: solinar mora v sezoni živeti z morjem in ob njem, ob svojih poljih, prav tako pa mora poznati in delovati skupaj z ritmi narave.  

V preteklosti so soline vplivale na razvoj obalnih mest, podobno krajine priobalnega pasu in prispevale k izoblikovanju specifičnega načina življenja lokalnega prebivalstva. Pridelava soli iz morske vode se je na istrskem polotoku razprostirala od Trsta do Brionskih otokov. Sečoveljske soline obsegajo 650 hektarjev. 

Muzej solinarstva 

Popelje me po muzeju, ki obsega solinarske hiše, solna polja, kanal Giassi in drugo infrastrukturo. V notranjosti solinarskih hiš so muzejske zbirke, ki ponujajo prikaz nekdanjega dela in bivanja v starih piranskih solinah. Staro pohištvo in poslikave prikazujejo, kako drugačna oprema hiš je bila nekoč na tem območju, ki je zahtevalo, da imajo solinarji skozi okno pogled na celotno polje solin.

Hiša je preprosta in uporabna, vidi se, da je njeno obliko narekovalo okolje in specifična solinarska dejavnost. Ima zelo visoke strope: vodnica muzeja me opozori, da so takšno gradnjo hiš prepoznali le tukaj in pri nekaj hišah v Benetkah. Kljub staremu, ki je vse naokoli, je zaradi morskega zraka in vetra, v hiši prijeten, svež zrak. 

Muzej solinarstva priča tudi o dejstvu, da ne obstajajo zgolj solinarji. Veliki delež ljudi, ki se ukvarja s to dejavnostjo, je žensk: solinark.

Čeprav je v tej panogi izpostavljena predvsem vloga solinarja oziroma solinarjev, so v solinah prisotne tudi ženske, ki so tudi v preteklosti imele pomembno vlogo v solinskem delu in bivanju. Solinarska opravila so vključevala celotno družino: tudi otroke. 

Delo solinarjev in solinark 

Solinarji skrbijo za celoten proces pridelave soli, od priprave solnega polja – fonda – do pobiranja in skladiščenja soli. Sol pridelujejo na fondih, ki so bili razdeljeni na bazene za izhlapevanje in kristalizacijo. Zaradi mehke in skrbno vzdrževane podlage dna bazenov, se solinarji in solinarke v čim večji meri izogibajo hoji po njihovi površini. Zato obujejo posebne lesene čevlje "taperine", da ublažijo pritisk.

En majhen bazen, velik od 10 do 12 metrov, naredi na dan tudi med sto in 120 kilogramov soli. Pripadajoče polje solinske hiše v sklopu Muzeja solinarstva obsega 28 kristalizacijskih bazenov. Število kristalizacijskih bazenov se je odvisno od velikosti polj razlikovalo, vseeno pa jih je na območju Piranskih solin tudi več kot 7000. Torej je ena hiša na dan lahko pridelala tri ali štiri tone soli, v sezoni pa je ena hiša pridelala tudi do 300 ton soli.

Na celotnem območju piranskih solin so recimo pridelali tudi do 46.000 ton soli na sezono, kar je bistveno več kot danes, ko pridelajo približno 4000 ton soli. Je pa res, da je takrat bilo aktivno večje območje solin, kot je danes. 

Med seboj so bazeni povezani preko sistema kanalov, nasipov in zapornic. Kanali so dovajali vodo v polja, hkrati pa so to bili plovni kanali. Po njih so sol odvažali do skladišč. 

Glede na plimo, oseko in druge vremenske razmere so uravnavali pretok morske vode na solnih poljih, jo dovajati v bazene različnih stopenj izhlapevanja in dnevno pobirati sol v kristalizacijskih bazenih – "kavedinih". 

Po ustaljeni, večstoletni tradiciji so 24. aprila, na dan sv. Jurija, piranski solinarji skupaj z družinami zapustili domove v Piranu in se naselili v soline. Tam so ostali do konca  sezone pridelave soli, ki je lahko trajala vse do konca septembra. 

"Danes obstaja le še nekaj deset solinarjev. Zanimanja med mladimi za poklic pa ni veliko."

"Večina enači solinarstvo z težkim fizičnim delom. Včasih res ni lahko, a lepota dela odtehta občasno fizično težavnost. Na solinarstvo je potrebno gledati tudi kot intelektualno delo, delo z izjemnim pomenom, z dediščino. Poleg tega je to delo, ki je lahko zabavno. Če ti na polju pomaga družba, ni težko," mladim odgovarja Kljun. Prostor bi zaradi odprtosti in ekološkega značaja mladim tudi omogočil, da se razvijajo in rastejo.

@metropolitan.si

Obiskali smo slovenske soline. Poglejte, kako so videti 👇

♬ Spinning & Machines - Moishe's Bagel

Zakaj so soline začele propadati? 

Že v 50. letih je območje solin ogromno ljudi zapustilo. Delovna sila je začela prihajati od drugod. Solinar s podjetja Soline d.o.o., ki mi je zaupal nekaj skrivnosti o temu poklicu in pove, da se "solinarstva naučiš šele po desetih letih". "Namreč naučiti se moraš poslušati naravo," mi poskuša razložiti. Tako tudi nova delovna sila ni imela potrebnega znanja, da bi upravljala z izjemno kulturno dediščino. Ni se zgodil prenos znanja. "Znanje se je skoraj izgubilo," pove Kljun.

Trudili so se, da bi čim več pričevanj starih solinarjev o samem delu zabeležili, a je žal njihovo število majhno. Z odhodom vsakega izmed njih odhaja tudi edinstveno znanje, ki se je nabiralo dolga leta in je tako praktične kot tudi intelektualne narave. Nekaj jih je v času zbiranja pričevanj bilo tudi takih, da se z delom niso ukvarjali že več kot 15 ali 25 let, kar pomeni, da se je veliko izgubilo predvsem na praktičnem delu prenosa znanja.

"To je velika izguba in škoda. To je bilo tisto znanje, ki ga lahko dobi nekdo, ki živi s tem." Znanje o pridelovanju soli tako danes pozna zgolj še peščica ostarelih solinarjev. V njihovih rokah je 700-letno znanje o pridelavi soli. "Bolj kot minevajo leta, manj tega znanja je," pove Kljun. 

Območje solin Fontanigge torej nazaduje od konca 60. let prejšnjega stoletja. Še v šestdesetih letih je bilo na območju Sečoveljskih solin, po katerih smo se sprehodili s Kljunom, okoli 150 hiš, v njih pa je delovalo več sto posameznikov in družin. Danes opazim dvoje ruševine hiš in štiri obnovljene hiše, v upravljanju Pomorskega muzeja "Sergeja Mašera" Piran in Muzeja solinarstva. 

Če soline povsem propadejo bomo izgubili izjemno kulturno dediščino, kvalitetno lokalno proizvodnjo, morje bo prevzelo celotno okolje in izgubili bomo možnost razvoja učenja med človekom in okoljem, ki ga omogočajo aktivne soline. 

Revitalizacija solin 

Tako je prišlo do nekakšne lokalne travme. Morje je tukaj, nas vabi, da ga izkoristimo. Ni pa ljudi, ki bi za to imeli zanimanje. Zato Območna enota ZVKD Piran skupaj z ostalimi pristojnimi organi iščejo rešitev na vprašanje: kako območje, ki je pomembno in varovano tudi z vidika ohranjanja naravnih vrednot, revitalizirati, ter poskrbeti, da kulturna dediščina ponovno zaživi? 

"Nimamo časa na pretek. Dlje časa kot je območje zapuščeno, hitreje propada. Gre za edinstven stik človeka in okolja. Ljudje potrebujemo okolja, kjer lahko z naravo sočasno živimo, zanjo skrbimo, hkrati pa s plemenitimi in ekološkimi delovanji prispevamo k dobrobiti naše kulture. Sečoveljske soline so s tega gledišča izjemne v svetovnem merilu," pojasni Kljun. 

Izziv je, kako solinarstvo vključiti v sodobni čas in ga aktualizirati v vseh svojih potencialih. Solinarstvo se lahko ljudem približa kot panoga, ki skrbi za lokalno oskrbo na ekološki način in s tem širi zavedanje, da nam soli ni treba uvažati, saj lahko pridelamo svojo, ki je prepoznane med najboljšimi na svetu. 

"V tem delu morajo ljudje iz lokalnih okolji prepoznati veliko vrednost na oskrbni, socialni, intelektualni demokratični in ekološki ravni," poziva Kljun.

Šola solinarstva 

Zavod za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije Območna enota Piran in preostali sodelujoči so zato predstavili rešitev: Šolo solinarstva, ki bi s svojim delovanjem ustavila propadanje in postopoma revitalizirala propadajoči del. Sodobna in v prihodnost usmerjena šola, vpeta v lokalno okolje, bi po njihovem upanju lahko obudila in ohranila tako snovno kot nesnovno kulturno dediščino solin. 

"V sodelovanju z zalednimi kmetijami bi pod skupno blagovno znamko s soljo konzervirala avtohtone oljke in zelenjavo ter skupaj z lokalnim prebivalstvom razvijala nove vsebine. Šola bi se lahko razvila v Evropsko središče za pridelavo soli z vrhunskim znanstvenim laboratorijem. Odpirala bi nova delovna mesta in solinam vrnila, kar so v zadnjih desetletjih izgubile," pove. 

Da je šola res potrebna, kaže tudi dejstvo, da na celotni jadranski obali ne najdemo šole solinarstva. Z ustanovitvijo šole solinarstva bi ohranili znanje ter omogočili postopno rekonstrukcijo izbranih srednjeveških solnih polj. "S praktičnim učenjem pridelovanja soli na 'petoli' bi leto za letom obnavljali solna polja in solinarske hiše ter postopoma revitalizirali danes opuščene in propadajoče soline."

Čeprav so projekt avgusta letos javnosti predstavili v okviru spremljevalnega programa 27. Bienala oblikovanja, ki ga organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje v sodelovanju s Centrom za kreativnost, Šola solinarstva za zdaj ostaja le ideja. Kljun razloži, da razvijajo, na kak način bi bilo najboljše posredovati znanje. Bi šola solinarstva bila srednja šola? Ali bi šlo za fakulteto? Bi to bil zgolj prostor za izobraževanja, za šolo v naravi, bodo nudili tečaje? "Za odgovore na ta vprašanja je še prezgodaj. Treba je začeti z obnovo. Gremo postopoma: najprej rabimo prostor v solinah, da lahko z revitalizacijo začnemo v praksi," razloži. 

"Vsekakor je potrebno središče dejavnosti prenesti in ga izvajati v prostoru solin, kjer je možno poleg obnove solinske infrastrukture osvajati tudi druga zelena in ekološka znanja prek delovanja in sporazumevanja," razkrije metodološki načrt. 

Pri varovanju kulturne krajine solin je potrebno upoštevati dejstvo, da je ta prostor nastal in se stoletja razvijal in ohranjal prav zaradi osnovne dejavnosti – pridobivanja soli. "Ohranjati jo je potrebno kot celoto, kjer so naravni in človeški dejavniki v idealnem sožitju in medsebojni odvisnosti. To so soline vedno bile in take jih moramo ohraniti za bodoče generacije," poziva Kljun.