Z Vladimirjem Prebiličem na strelišču: pokazal nam je neobičajen hobi in spregovoril o boleči življenjski izgubi

S kandidatom za predsednika republike Vladimirjem Prebiličem smo se srečali v vadbenem centru Lynx Pro Tactical, ki je nekaj kilometrov od Kočevja, tik pred mejo s Hrvaško. Idilično okolje, sredi gozdov, kjer se predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in nepoklicni župan največje občine v Sloveniji sprošča. Načrt je bil, da nama s fotografinjo župan pokaže, kako strelja na tarčo s pištolo, kar običajno počne v družbi prijateljev, a doživeli smo precej več. 

Župan je na vadbišče prišel po sestanku in se iz suknjiča in kravate preoblekel v nekoliko bolj udobna oblačila. Že ob prihodu nama je razkazal okolico in s ponosom povedal, da v bližini ravno končujejo snemanje nizozemske serije Survivor. Zadovoljen je, da se Kočevje počasi "prebuja" in postaja zanimivo za turiste, ki spoznavajo okolje, v katerem je odraščal. 

Vadbeni center običajno obišče dvakrat na mesec, ker mu športno streljanje predstavlja "sprostitev in regeneracijo po fizičnih in psihičnih obremenitvah, ki jih prinašata življenje in delo". Poleg tega, da je obramboslovec in zgodovinar redno zaposlen kot predavatelj na Fakulteti za družbene vede, je tudi nepoklicni župan občine Kočevje, ki jo vodi že 12. leto. Ob prihodu na strelišče sem opazila, da je Prebilič vajen rokovanja z orožjem in povprašala sem ga, ali to počne že dolgo.

"S streljanjem sem se spoznal že kot otrok, saj je oče lovec, ki me je skušal vzgojiti kot lovca. Ampak, ko sem prvič videl ubito žival, sem vedel, da to ni zame." 

Kasneje se je začel ukvarjati s športnim streljanjem, najprej z malokalibrsko zračno puško, potem pa s pravim orožjem. "Pridobil sem orožni list, ki ga imam že dve leti, nato pa kupil tudi orožje."

Športno streljanje ni njegov najljubši hobi. Je strasten zbiratelj stripov, njegovi najljubši so Zagor Duh sa sekirom, Alan Ford in Dylan Dog. V prostem času se, ko ima čas, odpravi na sprehod z ženo, da se "v miru pogovorita, ker to doma pri dveh najstnicah ni vedno mogoče". Prebilič priznava, da bi moral ženo pogosteje peljati na zmenek, a je včasih zaradi polnega urnika to kar težko. Vesel pa je, da se z ženo in hčerkama skupaj podajajo na potovanja v tujino: "Punci sta zelo odprti za spoznavanje novih krajev, tako da imamo v tem pogledu srečo," je dejal. 

Sproščanje v naravi, kjer pozabi na delo in se posveti sebi 

Med pogovorom naju je s fotografinjo in vodičem iz vadbenega centra popeljal v gozd, kjer smo si ogledali, česa se učijo udeleženci tečaja preživetja v naravi. Skupaj z vodičem je Prebilič najprej nabral smolo, nato pa tudi sam s suhimi vejami skušal prižgati ogenj. Čeprav mu v prvem poskusu ni uspelo, ni obupal in nato ponosen poziral ob ognju, ki ga je sam zanetil.

Ker smo bili sredi kočevskega pragozda, kjer je veliko medvedov, nas je zanimalo, ali ga je kdaj tudi sam srečal. "Na srečo le iz avta," je priznal, a dodal, da se nimamo česa bati, saj medved napade le v redkih primerih, ponavadi, ko se medvedka boji za življenje mladičev.

Z ženo sta se spoznala leta 1994, ko sta bila sošolca na fakulteti. "Na začetku ni bilo, če tako rečem, zanimanja na eni ali drugi strani. Na koncu zimskega semestra pa sva marca enkrat šla v kino in 'stvari so se začele dogajati'." Čeprav ne prebira horoskopa, verjame, da mora biti "nekaj na tem", saj je sam rojen ob menjavi dveh znamenj: bika in dvojčka.

"Z mano je težko, jaz sem nekoliko zmeden, žena me na to kar pogosto opomni in pravi, da naj se odločim že enkrat." 

Tudi sam bi si kdaj želel, da bi se v življenju in pri delu znal bolj osredotočiti le na eno stvar. A ga zanima veliko stvari, zato mu nekateri očitajo, da je premalo odločen glede določenih zadev. "Radovednost me žene naprej in žena pravi, da sem žrtev lastnega karakterja." In nam je dokazal, da ga ni strah preizkusiti se v novih stvareh. Čeprav še nikoli ni plezal, se je na prigovarjanje po vrveh spustil tudi s stolpa v centru, namenjenega plezanju.

V življenju ima veliko vlog - župan, oče, mož, predavatelj. In katera je zanj najtežja? Najbrž kar funkcija župana, ki jo opravlja poleg redne zaposlitve. Pa druge? Od malih nog si je želel, da bi postal učitelj in ta želja se mu je uresničila že pri 22 letih, ko je še študiral. "Učenje mi je res blizu, to resnično rad počnem," je dodal. Od vedno si je želel družino, zato je najbolj ponosen na 14- in 18-letni hčeri. 

Če ga je v življenju najbolj osrečilo rojstvo otrok, je bila najtežja stvar, s katero se je soočil, smrt prijatelja pri rosnih 21 letih, ko je umrl v prometni nesreči. Prebilič ni skrival čustev. S solzami v očeh nam je opisal, kaj se je zgodilo. 

"Bila sva cimra in vse sva delala skupaj. Enkrat nisem šel na en žur, pa sva vedno hodila skupaj ven. Na enem nisva bila. Zgodila se je nesreča, vsi v avtu so umrli. To je bilo zelo težko. A takšno je življenje."

Navdušen nad zgodovino, a hčerki ne delita te strasti

Ne le v naravi, Prebilič se sprošča tudi z branjem zgodovinskih romanov. Trenutno bere triologijo o Juliju Cezarju, njegov najljubši slovenski pisatelj pa je Ciril Kosmač in njegov roman Balada o trobenti in bobnu, ki govori o odgovornosti in grehih človeka. "O tem, da v nekaterih trenutkih moraš narediti pravo stvar in če je ne, te preganjajo," je pojasnil. 

Če bi lahko spoznal eno osebo iz slovenske zgodovine, bi si izbral Rudolfa Maistra, s katerim bi govoril o njegovih modrih odločitvah na področju vodenja in oblikovanja slovenske vojske. O širini in razumevanju tistega družbenega trenja ter vrenja.

Čeprav s hčerkama preživlja veliko prostega časa, je priznal, da ne delita njegove ljubezni do zgodovine. "Malo ju naganjam k temu, pred dvema letoma sem ju peljal po turi bojišč v Normandiji, ampak po 10 dneh sta mi dali jasno vedeti, da je tega dovolj. Saj to razumem, zgodovina je specifična stvar," se je nasmehnil. Hčerki, kot kaže, ne bosta šli po njegovi poti. Starejša, ki je v tretjem letniku gimanazije, se zanima za psihologijo in medicino, medtem ko mlajšo bolj zanimajo živali, biologija.

Ker sta oba z ženo učitelja, sta si razdelila pomoč pri šolskih predmetih. "Ker je žena učiteljica angleščine, se je s hčerkama učila jezike in družboslovje, sam pa sem moral prevzeti matematiko in naravoslovje, čeprav nisem bil nikoli prav dober za to," je dodal v smehu. 

Selitev iz objema narave zanj ne "pride v poštev"

Prebilič že vse življenje živi v Kočevju, le v času študija se je preselil v študentski dom v Ljubljani, nato pa se med študijem vozil nazaj v domači kraj, kjer je poučeval. Mama temu ni bila naklonjena, saj je dejala, da "kdorkoli uči, še preden je diplomiral, ta nikoli ne bo diplomiral". A dokazal ji je, da se moti, saj je najprej diplomiral iz zgodovine in geografije, nato pa pridobil še diplomo in magisterij iz obramboslovja.

Dolga vožnja do Ljubljane ga ne moti, čeprav cesta "ni ravno optimalna". Čas med vožnjo izkoristi za nujne klice in poslušanje glasbe. Ker pogosto posluša radio in pozna tudi novejšo glasbo, njegovi hčeri pravita, "da je kr kul ati". Zadnji koncert, ki ga je obiskal, je bil Siddhartin, letos je odšel še na koncert Magnifica, na katerem je užival, na ženino željo pa sta obiskala koncert Jana Plestenjaka.

Če bi postal predsednik države, se Prebilič ne namerava preseliti v Ljubljano. "Nikoli, to ni možnost," je bil jasen. In kje se vidi čez deset let? Če bi mu uspelo postati predsednik in osvojiti dva mandata, bi si ambiciozen obramboslovec kot naslednjo stopničko v karieri želel delo v Organizaciji združenih narodov ali pa v Evropski uniji.