Voznik rešilca iskreno o svoji službi: “Vse kar vidimo, tudi nehote, se nam nekje nalaga”

Gorazd Špehar je 40-letni voznik reševalnega vozila, ki na Reševalni postaji Ljubljana dela že 17 let. V službo se vsak dan vozi okoli 100 kilometrov. Pravi, da si na ta način zbistri glavo. “Za veliko ljudi je to nepredstavljivo, meni pa je ta ura in pol čas zase. Velikokrat se peljem brez radia ali česarkoli drugega, na nek način sem na avtopilotu.”

O izbiri kariere ni imel nikakršnega dvoma. Voznik reševalca je želel postati že od 2. razreda osnovne šole. Vzroka, zakaj je od nekdaj hotel opravljati izredno zahtevno službo, ne pozna, namigne pa, da bi lahko bil “neke vrste klic”.

Pri 23 letih je imel prvo intervencijo, v njej pa je sodeloval kot tretji član ekipe. Čeprav sta od nje minili že skoraj dve desetletji, pa se še vedno spominja, da je pomagal gospodu s hudo alergijsko reakcijo.

Zdaj ima na dan povprečno od osem do deset intervencij, nekoč pa je v 12-urnem delovniku v bolnišnico prepeljal celo 35 pacientov. Kljub naporu pa o svoji karierni poti razlaga z iskrico v očeh. Prizna, da zdaj v delu uživa prav tako kot na začetku. “Zadovoljstvo in motivacija sta ista kot prvi dan,” razlaga.

Najbolj dramatične intervencije

V rešilcu je vozil že več tisoč ljudi, od lažje poškodovanih do življenjsko ogroženih primerov. Katere pa so reševalne akcije, ki so se mu vtisnile v spomin? “Najbolj se spomniš tistih intervencij, v katere so vpleteni otroci. To vam bo povedal vsak reševalec”. 

Dejal je, da so ga nekajkrat šokirale razmere, v katerih so otroci živeli. Delo z njimi pa je tudi naporno, saj s težavo pridobijo njihovo zaupanje. “Otroci so zelo specifični. Pri odraslem se pogovoriš in hitro lahko navežeš neko zaupanje. Otroku pa se moraš res približati, da te sprejme,” pove. V reševalnem vozilu imajo s tem namenom tudi igrače.

“V nekaj letih te bo uničilo”

Vsakodnevna pomoč ljudem v stiski pa terja svoj davek. Čeprav Špehar redkokdaj razmišlja o delu izven delovnega časa, pa prizna, da vsakomur to ne uspeva. “Vse kar vidimo, tudi nehote, se nam nekje odlaga. Ljudje smo si različni in se različno spopadamo s temi stvarmi. Nekateri reševalci tudi nesejo stvari domov.”

Zaradi tega imajo vzpostavljen sistem zaupništva, v katerem ima vlogo zaupnika tudi on sam. V primeru hujših intervencij lahko njegovi sodelavci pridejo do njega in se pogovorijo. “Pomembno je, da človek, ki je v stiski, da čustva ven in se izpove. Če si te stvari ženeš k srcu in se sprašuješ, če bi lahko storil več, te bo v parih letih uničilo,” pojasnjuje.

Nobena intervencija ni podobna drugi

Delo reševalca je zelo specifično in se težko primerja z drugim delom v zdravstvenih ustanovah. V Sloveniji to službo opravlja le peščica ljudi. Reševalci morajo biti pripravljeni na vse fizične obremenitve, vse vremenske vplive, poleg tega pa morajo imeti trdo kožo.

Špehar zaupa, da si intervencije med seboj niso podobne. Tako nikoli ne morejo zares vedeti, kako težka oziroma resna bo intervencija. Ko pridejo do poškodovanca, delajo vsi vse. Za pacienta odgovarja celotna ekipa, ki ga oskrbuje. Tudi drug drugega nadzorujejo.

Vso zahtevno delo pa odtehta zadovoljstvo, ki ga ob tem dobijo. “Všeč mi je občutek, ko nekomu pomagaš. Že to, da ti rečejo hvala (če ti), je za moje pojme dovolj. Tudi brez te besede ostane občutek, da si pomagal in to je dovolj. Delo kot tako je plemenito in lepo, kljub vsem minusom. Ko si enkrat reševalec, si vedno reševalec,” zaključi.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere