14. 4. 2008, 11:58 | Vir: Playboy
Smisel letečih cirkusantov
»Zakaj smo tu, kaj sploh pomeni življenje, je bog resničen, ali lahko vanj dvomimo … Nocoj bomo poskusili odgovoriti na vsa vprašanja, saj nocoj gre za smisel življenja.« Vrstice pesmi, ki nas z udarnim vokalom Erica Idla popelje v film Smisel življenja, zadnjo skupno celuloidno stvaritev skupine Monty Python, ki je evropske kinodvorane polnila (in praznila) v poletju pred dvajsetimi leti in za katero so istega leta (1983) prejeli nagrado žirije canskega festivala. Obletnica, ki ponuja priložnost za krajšo retrospektivo.
S tem filmom so Pythoni potrdili predvsem smisel svojega obstoja, saj so na omenjena vprašanja odgovarjali povsem po svoje: za mnoge duhovito, originalno, neponovljivo, za druge nesmiselno, bebavo, žaljivo, grozljivo … Vmesne poti nikdar ni bilo. Zaradi njih so na uredništvo BBC-ja romala pisma prizadetih vernikov, pripadnikov različnih družbenih slojev, hkrati pa je ekstremni humor dobil svoj izvor, zaščitni znak in definicijo.
Predstavniki naslednjih valov podobne humoristične smeri, kot so Mr. Bean, Črni gad in tudi »naši« nadrealisti, so večinoma le sledili. Monty Python je z vsebinami, ki so presegale aktualne časovne okvire, in s samozavestnim podajanjem svojstvenih dovtipov postavil nove mejnike.
Eric Idle in njegova pesem Smisel
življenja sta postala del kultnega izročila angleške televizijsko-gledališke skupine. Poleg Idla, ki je v spominu gledalcev zapisan kot odličen interpret ženskih vlog in provokativni vokalist, so bili v skupini še John Cleese, Terry Gilliam, Terry Jones, Graham Chapman in Michael Palin. Razgledani diplomiranci z dveh priznanih angleških univerz, Cambridgea in Oxforda, so svoje dramsko znanje izoblikovali tudi na tamkajšnjih odrih.
Presek množice privržencev in opozicije ponazarja prav epizoda iz filma Smisel življenja, ko gospod Creosot (Terry Jones je vlogo odigral v skoraj dva metra širokem kostumu) prilomasti v razkošno restavracijo in se posveti zajetnemu obroku.
Po prvi predjedi (marinirani polži, jajca po benediktinsko, kaviar beluga, pašteta, pire iz gob – vse skupaj zmešano v vedru) brezskrbno bruhne po tleh in pozneje še po hrbtu snažilke. Za skrajni desert mu natakar (John Cleese) spretno ponudi še tanko rezino metine čokolade. Kaplja čez rob, ki preseže fizikalne okvire Creosotovega mikrokozmosa – in raznese ga po restavraciji, rdeči preprogi, skrbno oblečenih gostih, natakarjih … Skratka, gre za spretno izveden filmski trik, posledico finančnega vložka, ki so si ga Pythoni zaslužili z večletnim televizijsko-studijskim igranjem.
IT’s the ...
Vse skupaj se je namreč začelo, ko je Cleese kot pisec scenarijev za britansko televizijsko hišo BBC poklical kolega Palina, ki je takrat prav tako v skupini sodeloval z BBC-jem. Pet piscev se je združilo z ilustratorjem animacij Terryjem Gilliamom in nastala je skupina, za katero so pozneje dejali, da za televizijsko razvedrilo pomeni enako kot Beatli za glasbo.
Torej ni naključje, da sta bila med podpornimi člani Ringo Starr (nastopil je v eni izmed epizod Letečega cirkusa) in George Harrison (izvršni producent drugih dveh njihovih filmov, Živo iz Hollywood Bowla in Brianovo življenje). V misli se ob primerjavi velikanov svetovnega razvedrila prikrade tudi teza, da ob spremljanju njihovega dela ne moremo govoriti o kakovosti. Za mnoge so oboji enostavno ponarodeli.
Ključ do njihovega uspeha se skriva v skupinskem, kreativnem pisanju, ki je zaplodilo prvo sezono serije Leteči cirkus Monty Pythona. Nekatere skeče so posneli na terenu, druge v studiu. Tu so dobili prve odzive na njihov drugačni humor, saj so dame in gospodje, ki so glede na izkušnje mislili, da bodo znova priča klasičnim dovtipom iz razmerja »gospod – služabnik« ali »mož – žena«, enostavno prebledeli. Prvič so v živo videli prizor, kjer se oče, fizično izmučeni pisec dramskih besedil, verbalno znese nad sinom, ki je po mnenju očeta brezčastno popustil in prebegnil k umirjenim rudarjem na severu Anglije.
V rubriki Svet okoli nas pa so predstavili pereč problem ljudi, ki se preoblačijo v miši, grizljajo sir in skakljajo na mišjih zabavah zaprtega tipa. V pogovoru z gospodom, ki je postal del mišje klike, izvemo, da gre za zaljubljenost v mišji način življenja, svojevrstno drogo, ki se ji niso mogli upreti niti znani ljudje. Tako so se na prvem javnem studijskem snemanju smejali le redki, med njimi bojda najglasneje Connie Booth, poznejša žena Johna Cleesa, in brat Terryja Jonesa.
V preseku humornih točk, ki jih je skupina razporedila med 46 delov serije, najdemo brezkompromisni, specializirani okus avtorjev, očetov črnega humorja. Najraje so imeli politično kasto Anglije, srednji razred, ki ga je simboliziral dolgočasni davčni računovodja, oblečen v še bolj dolgočasno klasično obleko, vojsko in cerkev. Zato jih lahko označimo za nepristranske oziroma za nevarnost za vse, ki so bili bodisi v aktualnem času bodisi v daljni preteklosti kakorkoli izpostavljeni.
Njihov drugi celovečerni film Brianovo življenje je bil v anketi časopisa Total Film izbran za najbolj smešen film v zgodovini. Hkrati gre tudi za izdelek, ki so ga podobno kot Scorsesejevo Zadnjo Kristusovo skušnjavo prepovedali v državah z večinsko katoliško veroizpovedjo. Briana, povprečnega mladeniča iz Judeje, ljudstvo, ki nenehno išče nove razsvetlitve, zamenja za mesijo. V norem ritmu skrivanja in sledenja želi Brian dokazati njihovo zmoto. Ko se naslednje jutro zbudi in se gol pretegne pred odprtim oknom, pod seboj zagleda vse prebivalce, ki jih je razsvetlila njegova skromnost … Le resnični mesija zanika svoje poslanstvo. Brian konča na križu.
Za trenutek se mu prebudi upanje, ko opazi samomorilsko teroristično organizacijo, ki se bojuje proti Rimljanom. Hrupno pritečejo pred križane in storijo samomor. Tako kot veleva ime njihove organizacije. Ostane samo še pesem, ki mu jo zapoje sokrižani: »Glej na svetlo plat življenja, prišel si iz nič in greš nazaj v nič, kaj lahko izgubiš? Nič.« Z zgodovinsko zgodbo, ki je zakoreninila krščanstvo na evropski celini in njeni okolici, se poigravajo tudi vitezi okrogle mize v filmu Monty Python in sveti gral.
Sicer so člani skupine, razen preminulega Grahama Chapmana, še vedno dejavni. Njihove knjige, nastopi, filmske vloge nas (ne)hote spominjajo na to, kje in kako se je vse skupaj začelo. Intelektualna karizma, ki jo izražajo vsak na sebi lasten način, udriha tudi po aktualnih temah. Tako je John Cleese izjavil, da svoje življenje dolguje drugim članom ekipe, ki so pogosto po principu demokratičnega mnenja zavrnili prenekatero njegovo scenaristično zamisel. V eni izmed teh je Cleese predvidel kruto provokacijo na razglase Ajatole Homeinija. Glavni naj bi med drugim z religioznimi argumenti udrihal čez porabnike straniščnega papirja. Skeč, ki bi z realizacijo, tako meni Cleese, nad njegovo življenje pripel fatvo.
Terry Jones se je na začetku letošnjega leta v vrsticah v časopisu The Observer spravil nad ameriškega predsednika. Da je tudi on, Terry Jones, opazil, da ga sosed v ulici sovražno opazuje. Prepričan je, da gre za množičnega morilca, za kar pa nima oprijemljivih dokazov. Najbolje, da mu nastavi bombo, in rešen bo skrbi. A kaj, ko se lahko v takšnega soseda sprevržejo vsi v ulici, tako kot lahko vsi muslimani postanejo teroristi! Najbolje, da pokonča kar vse … Navsezadnje gre le za eno ulico.
Najpythonovske pesmi
Every Sperm Is Sacred: Avtorja posebnega pristopa k sociologiji religije sta Michael Palin in Terry Jones. Pod drobnogled sta vzela razsevanje moških semenčic in teoretične reakcije različnih svetovnih religij. Menita, da lahko hindujci, taoisti in mormoni svoje pridelke brezskrbno trosijo po prašnih tleh, veliko bolj pazljivi pa morajo biti katoliki, katerih bog se razjezi, če se moški tros izogne zapovedani poti.
Navedimo verz: »Let the heathen spill theirs, on the dusty ground, God shall make them pay for, each sperm that can’t be found!«
Always Look On The Bright Side Of Life: Najbolj znana pesem, tudi za vse nepythonske fene. Slovenske radijske postaje jo pridno vrtijo že več kot dvajset let, med stremenci in nakovalci poslušalcev s posluhom pa morda najbolj odmeva prepoznavni požvižg iz refrena. Video je postavljen v eno izmed sekvenc filma Brianovo življenje, kjer Eric Idle, razpet na križu, prepeva o tem, kar veli naslov: da življenje ni le črno in da se moramo poveseliti tudi tik pred smrtjo.
Zaključni stih: »I mean – what have you got to lose? You know, you come from nothing – you’re going back to nothing. What have you lost – nothing!«
Medical Love Song: V ogrodju povsem klasični ljubezenski izpev moških čustev, namenjenih oboževani ženski. Prepoznaven odstop: gre za zaljubljenca, ki ju je soočil Graham Chapman, edini medicinsko izobraženi član skupine. Tokrat Romeu in Juliji ljubezni ne prepovedujeta družini, temveč njuno stanje, ki je izrazito bolehno. Vnetje povrhnjice ga spominja na njen nasmeh, vedno bolj jo pogreša, ko se spomni njenega herpesa, okužb in trihovaginitisa. »Sva vsaj oba lagala, ko sva si rekla, da sva čista …«
Verz: »I’ve left my body to science, but I’m afraid they’ve turned it down.«
Člani skupine in njihove vloge
John Cleese: Visokorasli bledičnež z razpotegnjenim obrazom je odigral nekaj nepozabnih vlog: v Letečem cirkusu je igral resne televizijske napovedovalce, suhoparne davčne uradnike, ki s cilindrom, dežnikom in poslovnim kovčkom odgovarjajo na anketna vprašanja, se norčeval iz nezaposlenih in bil odgovoren za sprejem novih članov na ministrstvu za smešno hojo. Televizijsko sodelovanje s skupino je zapustil po koncu tretje sezone Letečega cirkusa, svoj nadpovprečni talent pa pridno izrabljal v humoristični nanizanki Fawlty Towers in pozneje v obeh delih filma Riba, imenovana Wanda. Zasebni spektakel: lovil, ujel in predal je roparja, ki se je lotil sosedove hiše …
Eric Idle: Najraje so ga porabili za ženske vloge in igranje provokativnih karakterjev. Eden teh je tudi nepozabni klubski japi, ki zadržanega kolega sprašuje o zasebnem življenju, o njegovi ženi in njunem razmerju. Iz popolnega mačista se Eric Idle na koncu prelevi v nedolžen primer, ki še nikoli ni izkusil seksa. Največ je prispeval v arhiv glasbenih stvaritev skupine, njegove najbolj znane skladbe pa so Penis Song, Galaxy Song, The Meaning Of Life, Always Look On The Bright Side Of Life … Samostojno kariero je potrdil s filmi The Rutles (parodija na prijatelje), Nune na begu (skupaj z Robbijem Coltranom) in Dogodivščine barona Munchausna.
Graham Chapman: Igralec, ki se je zavoljo komedije odpovedal medicini. V TV serijah je igral generale, ženske, policaje … v filmu Brianovo življenje pa glavno vlogo – čutečega mladeniča, ki so ga po pomoti razglasili za mesijo. S svojim pozitivnim pristopom je bil najpomembnejši člen skupine, ki sicer zaradi težkih značajev ni vedno delovala homogeno. Največji ekscentrik v skupini, avtor knjige Biografija lažnivca in po mnenju drugih najboljši igralec med njimi. Morda gre za mnenje, ki izvira iz posthumnih simpatij … Graham Chapman je umrl 4. oktobra 1989, dan pred dvajseto obletnico prvega predvajanja Letečega cirkusa. John Cleese je govor začinil s tonom, ki so ga vsi poznali:
»Grahama Chapmana, avtorja skeča o mrtvi papigi, ni več. Prenehal je obstajati, je rešen življenja, počiva v miru … prav zdaj se je spoznal z glavnim in odgovornim urednikom zabavnega programa na nebu.« Te besede je obrazložil s tem, da bi mu pokojni zagotovo zameril, če bi izpustil priložnost in ne bi šokiral navzočih. Takšen je bil Graham Chapman. Vse do svojega 48. leta. Njegov partner je izpolnil zadnjo željo: Chapmanov pepel so ob prehodu v novo tisočletje z raketo izstrelili v nebo.
Michael Palin: V cirkusu največkrat gumpec, človek s posebno opremo: gumijasti škornji, robec na glavi, naramnice čez brezrokavnik, zavihane hlačnice in rokavi – navadno stoječ v vodi. Gumpec je znal postaviti zanimive iztočnice, denimo: » Rad bi slišal zvok dveh opek, ko trčita ena ob drugo!« Največkrat pa si je s takšnim vprašanjem prislužil udarec z mrtvo kuro, ki mu ga je prisolil v oklep oblečen srednjeveški vitez. Palin je znan tudi kot bradati brezdomec z raztrgano obleko, ki je z legendarno besedno zvezo »It’s!« napovedal posamezno epizodo Letečega cirkusa.
Tudi »It’s-a« so nekoč vprašali za mnenje o obdavčevanju: »Jaz bi obdavčil Raquel Welch … Imam občutek, da bi tudi ona obdavčila mene.« Palin je solo kariero usmeril v nekatere filme (skupaj s Cleesom v Wandi), še bolj pa se je posvetil dokumentarnim potopisom, ki jih je pripravljal za BBC (V 80 dneh okoli sveta, Od pola do pola). Prav v teh dneh lahko Angleži spremljajo njegov najnovejši potopis po Sahari.
Terry Gilliam: V postpythonovskem obdobju je zasijal v Hollywoodu. Iz člana, gre za edinega Američana v skupini, ki je risal nepozabne prizore (med njimi je tudi naslovni spot serije), se je pozneje prelevil v režiserja. Sloves je gradil na filmih, kot so Time Bandits in Jabberwocky, kot svoj največji podvig pa omenja Brazil, futuristično utopijo, ki je pri obiskovalcih kinodvoran zbudila podobna čustva kot delo Monty Pythonov: mnogi so se odpravili k izhodu, nemalo jih je ostalo …
Ti so postali oboževalci režiserja, ki jih je pozneje razveselil s Fisher Kingom (Robin Williams in Jeff Bridges) in 12 opicami (v glavni vlogi Bruce Willis), v zadnjem času pa je bil njegov najodmevnejši projekt televizijski oglas, v katerem se na zapuščenem tankerju v igri tri na tri pomerijo svetovno znani nogometaši. Gilliam je s tem oglasom za nekaj mesecev zagotovo obudil tudi kralja Elvisa.
Terry Jones: Valežan, ki je kot (so)režiser vodil produkcijo vseh treh celovečernih filmov: Monty Python in sveti gral, Brianovo življenje in Smisel življenja. Njegova ljubezen do gibljivih slik je prevladala tudi po razhodu skupine. V skladišču njegovih stvaritev najdemo film Viking Erik, med serijami, ki jih je posnel za BBC, pa izstopa zgodovinsko usmerjeni dokumentarni potopis o križarskih vojnah. Skupaj z Douglasom Adamsom (Štoparski vodič po Galaksiji) se je podpisal pod znanstvenofantastično knjigo Vesoljska ladja Titanik. Je lastnik restavracije in puba nekje na angleškem podeželju. Ker je vnet zagovornik točenja pravega »ale« piva, predvidevamo, da lahko tam popijemo pinto piva, varjenega po strogi tradicionalni metodi.
Tisti, ki so sledili
Saturday Night Live: Oddaja ameriške postaje NBC, ki je pod tem imenom na sporedu že vse od leta 1977. Vloge je odigralo kar 78 različnih igralcev, med njimi je najdlje (devet sezon in pol) zdržal Tim Meadows. Nosilni člani so bili tudi Dan Aykroyd, Chevy Chase, John Belushi, Bill Murray, Eddie Murphy, Dana Carvey, Mike Myers, Ben Stiller, Dennis Miller in Adam Sandler, sicer poznejša gonilna sila humorno ambicioznejših hollywoodskih projektov. Plemenita kontinuiteta serije, žlahtna raznovrstnost obrazov in karakterjev, a obsežnost, ki preraste izolirano skupinsko avtorstvo. Ocena: dddd
The Young Ones: Britanska serija, ki je nastala v začetku osemdesetih. Glavni liki so študentje, ki skupaj živijo v načeti hiši. Poleg glavnih igralcev Rika Mayalla, Adriana Edmondsona, Nigela Planerja, Christopherja Ryana, ki simbolizirajo različne podobe faliranih študentov (hipi, odbiti neoromantik, skrajno odsoten pankič z neti, pribitimi na čelo, in zvitež), so v seriji nastopila tudi druga znana britanska imena: Hugh Laurie (Black Adder), Stephen Fry (gledališki igralec, Black Adder, Oscar Wilde …), Robbie Coltrane (Nune na begu, Harry Potter, Goldeneye, Vse in še svet …) in dvakratna dobitnica oskarja Emma Thompson. Ocena: dddd
Top lista nadrealista: Skupina Sarajevčanov, ki je otoški humor uvozila v jugoslovansko TV mrežo. Črno so pomešali z balkansko barvo, na paleto dodali lastne sposobnosti (oponašanje glasov, igranje ženskih vlog, cinizem, poznavanje balkanskega duha …) in izdelali sezonske serije, ki so požele uspeh tudi v tedaj za mnoge hladni Sloveniji. Pripisujejo jim tudi sposobnosti napovedovanja prihodnosti, saj so že v začetku polovice osemdesetih razdelili Sarajevo na vzhodni in zahodni del. Nekateri so med vojno ostali v mestu in dvigovali duh z radijskimi stvaritvami, drugi so odšli. Med njimi legendarni ¤uro, ki je v Sloveniji zaslovel s korektnim Teatrom Paradižnik, a kmalu ob prepoznanju žalostne podobe očitno resničnega slovenskega okusa odšel v predmestje, stran od ambizioznih stvaritev. Ocena: * * * * 1/2
Rowan Atkinson: Black Adder in Mr. Bean sta vlogi, ki sta njegovo ime raznesli po ekranih vseh zemeljskih celin. Vsaka po svoje: skozi prvo je prikazal smisel za ponarejanje zgodovinskih dejstev, v drugi zelo dobro odigral asocialnega tipa, ki mu praviloma nič ne uspe. Postal je ikona za nemi humor – že samo, če strmi v kamero, se mnogi primejo za trebušne pripone. Obrazne nianse, ki so, podobno kot pri Johnu Cleesu, samozadostne. Poleg tega gre za suhega igralca z relativno dolgimi okončinami, bledikavega obraza in tipičnimi otoškimi potezami. Bojda je Atkinson, ki je med drugim tudi na živih nastopih povzročal napenjanje kile navzočih, v zasebnem življenju dokaj dolgočasen državljan. Ocena: * * * *
Kaj pa Slovenija?
V rubriko je težko uvrstiti katerokoli avtorsko slovensko TV kreacijo, ki smo jo v zadnjih letih videli na ekranih. Pred leti smo se sicer smejali Naši krajevni skupnosti, ki po mnenju mnogih naša najboljša humoristična nanizanka. Spomniti pa velja predvsem na očeta slovenskega izvirnega humorja, ki pa žal ni imel potomcev v svojem žanru. Popularnemu Ježku je veliko uslugo naredila televizija kot porajajoči se fenomen, a je tudi sam uslugo večkrat povrnil. Lastni svojstveni kabaret je prevedel v televizijski jezik in z značilnostmi, med katerimi izstopa zmožnost refleksivnega posmehovanja (beri: samemu sebi) prekašal tudi vse današnje ustvarjalce. V ogledalu današnji avtorji pač ne najdejo dovolj inspiracije. Žal.
TEKST: Andraž Pöschl
FOTO: Ben Martin, David Appleby, Everett Collection/Rex Features