Odšli skoraj 9500 kilometrov od doma in ... Pogumni Slovenki na Zanzibarju uresničili svoje sanje

Da je življenjska pot združila Tanjo Rherri iz Ljubljane in Marjano Žener iz Smlednika (z obema smo se tikali, zato pogovor v taki obliki tudi objavljamo, op. a.), je krivo zgolj naključje. Srečali sta se prek skupnih znancev, začeli klepetati in ugotovili, da imata iste sanje. Imeti majhno nastanitev nekje na toplem, na otoku. Tanja je vse to že nekaj časa iskala in v mislih imela Zanzibar, tudi nastanitev je že imela ogledano. Marjana je o tem do tistega trenutka samo sanjala.

Bežno srečanje, ki je spremenilo vse

Bilo je zgolj bežno srečanje, a Marjani ni dalo miru. ʺOdločila sem se in poklicala Tanjo ter ji povedala, da grem naslednjič z njo na Zanzibar.ʺ In sta šli, bilo je leta 2018. Marjana prvič in prizna, da šok ob prihodu na afriško celino ni bil majhen. ʺKo sem prišla tja, sem doživela strašen kulturni šok. Kovčke so nam na letališču pripeljali z eno staro cizo. Zunaj je divjalo neurje, cest ni bilo, avto je zlezel v blato. Takrat sem se resno vprašala, kam za vraga sem prišla (smeh). Turizma je bilo takrat mnogo manj kot danes, v hotelu in na plaži sem bila sama, bilo je kar malce strašljivo.ʺ Tako svoj prvi vtis o Zanzibarju strne Marjana, sicer upokojenka, ki je veliko sveta prepotovala z možem.

Tanja, na drugi strani, pravi, da zanjo kulturnega šoka ni bilo. Je že res, da je vse svoje življenje potovala, posebej jo od nekdaj privlačijo otoki:

ʺVedno pravim, da vidimo, kar hočemo videti in sama v vsem skušam videti lepo, slabosti pa prezrem. Svet je lep. Afrika pa zelo posebna. Kotiček, ki sva ga ustvarili z Marjano, je pravi mali raj.ʺ

A do tja še pridemo. Ko sta se torej Tanja in Marjana prvič skupaj odpravili na Zanzibar, je tudi Marjana spoznala kotiček, ki si ga je Tanja že dve leti ogledovala. Sprva ji ni bilo videti obetavno. ʺHodili sva čez luže, blato in smetišča. Potem pa prideva na vrh klančka in zagledava modro hiško, ob njej palmo in pri vhodnih vratih limonino drevo. Takrat sem si rekla – 'tole pa nekaj bo'. Preprosto sva obe začutili eno tako močno energijo, ki je sploh ne znam opisati. Vem samo, da sva se kar na hitro odločili, da greva v to,ʺ pripoveduje Marjana.

Precej zanimivo je bil začetno dogovarjanje o nakupu, k 'vaškemu poglavarju' sta namreč morali na zagovor, oboroženi s štirimi vrečami cementa, kot darilo za vaško šolo. Po dolgem pogovoru v družbi advokata in dveh vaščank, ki sta bili za priči, je vaški poglavar pokimal, dal 'žegen' in sanje so se lahko začele uresničevati. Danes, pet let pozneje, ima zgodba ime – Tamaru House.

Obilica tropskega sadja in Indijski ocean v 1001 modrini

Ko smo jih poklicali, smo Tanjo Rherri ujeli na Zanzibarju, kjer zadnje leto živi (prej je živela razdvojena med Slovenijo in Zanzibarjem), Marjana Žener pa je ravno prispela nazaj v Slovenijo. Na Zanzibar se odpravi dvakrat na leto po tri mesece in tako pol leta preživi na toplem, preostalega pol leta pa ureja zadeve od doma. Na otoku sta sogovornici vzpostavili mrežo ljudi, s katerimi sodelujeta in ki omogočajo, da vse skupaj deluje, četudi nista obe fizično prisotni.

Tamaru House je idilično posestvo na severu otoka, sredi vasice, obdano z bujno vegetacijo, ocean pa buči slabih 800 metrov proč.

Od glavnega mesta Stonetown je ura in 15 minut vožnje. ʺSprva sem si želela imeti namestitve ob morju, a danes vidim, da je bila rahla odmaknjenost super odločitev. Tukaj ni vrveža in je bolj mirno, kot ena oaza. Ko zvečer zapiha še vetrček, pa je sploh krasno,ʺ pove Tanja, ki zase pravi, da je po poklicu frizerka, po duši pa 'rojena otočanka'. Od malih nog je sanjala o tem, da bi živela na otoku.

Pa je tako sanjsko, kot si je predstavljala? ʺKo se je zgodba na Zanzibarju začela odvijati, sem bila izjemno vznesena in navdušena in morda sem se zato energetsko res povezala s tem krajem. Življenje je povsem drugačno, a meni ugaja in nič mi ne manjka. Pa čeprav velikokrat zmanjka elektrike ali vode in so ceste slabe in so ljudje narejeni na 'pole, pole' (počasi, počasi),ʺ pravi velika ljubiteljica sonca, morja, toplote.

Osrečuje jo neokrnjena narava z neizmernim izborom tropskega sadja za vsakim vogalon, Indijski ocean v 1001 barvi in neverjetna prijaznost domačinov na Zanzibarju, ki presune tudi turiste.

Zime in sivine nikakor ne pogreša. Ko jo vprašamo, kaj pa pogreša, izstreli, kot iz topa: ʺMotovilec! (smeh)ʺ. Njen dom, doda, je tam, kjer je njeno srce, njeno srce pa je povsod, kjer se počuti lepo. Trenutno trdno zasidrano na Zanzibarju.

ʺMadam, pole, poleʺ

Tamaru House ima tri bungalove in lahko sprejme od osem do deset ljudi. Ponujajo nočitev z zajtrkom in vso podporo, ki jo večinoma slovenski turisti potrebujejo in želijo.

ʺNajin cilj je, da sva in da bova ostali butični. Hočeva se posvetiti vsakemu gostu posebej. Predstavljajte si, kako veliko nekomu, ki še ni nikoli potoval, kaj šele v Afriko, pomeni to, da ga na letališču pričaka šofer in v nastanitvi (pa čeprav ob dveh ponoči) kavica in slovenski klepet?ʺ

Tako samo delček njune filozofije opiše Marjana. Tanja doda, da ljudje, ko namesto hotelskega kompleksa izberejo butično nastanitev sredi afriške vasice, stopijo iz svoje cone udobja. A ravno to je tisto, kar jim na koncu največ pomeni in zaradi česar se vračajo. Kakšen navdušen gost tudi po trikrat v letu in pol!

Pomembno je tudi, da se ljudje počutijo varno, med domačini lepo sprejeto, da pridejo v okolje, kjer so vsi dobre volje. To je tudi tisto, kar je dalo mnogo našima sogovornicama. Obe poudarjata, da jima je Zanzibar dal zavedanje, da človek za srečo res ne potrebuje veliko.

ʺČeprav je to Afrika, ima človek vse. Kaj pa v resnici potrebujemo? Toliko je enih materialnih dobrin, ki so čisto nepotrebne. Ko sem se v nekem trenutku v Sloveniji vprašala, ali je to tisto, kar me osrečuje, je bil moj odgovor – ne. In če je odgovor ne, potem je treba nekaj ukreniti,ʺ pripoveduje Tanja.

Prepotovala je ogromno sveta, dve leti tudi delala na križarki, a tako prijaznih domačinov, pravi, da še ni srečala. Pa čeprav je njihova povprečna plača med 113 in 117 evri in so na krožniku polenta, riž, fižol, zelenjava, sadje, ribe in samo včasih meso.  

Podobne občutke opisuje tudi Marjana Žener: ʺKo prideš na Zanzibar, je tako, kot bi prišel v drug svet. Druga kultura, vreme, predvsem pa bolj pristen način življenja. Tam se človek zave, kako malo potrebuje v življenju. In kako preveč hitimo. Če se po vasici sprehodim z malo hitrejšim korakom, mi kakšen ata že reče: 'Madan, pole, pole,ʺ v smehu pripoveduje sogovornica, ki pravi, da ob prihodu potrebuje dva ali tri dni, da se na to privadi. In potem je vse prav, čeprav morda ne točno tisto minuto, kot si je sama zamislila.

ʺStvari na Zanzibarju potekajo bolj počasi. V gostilno ne smeš iti ne žejen in ne lačen. Ampak tisti, ki ti prinese hrano, se nasmeji, s teboj poklepeta in si vedno vzame čas,ʺ doda Marjana, prepričana o tem, da je takšno življenje veliko bolj pristno in kakovostno. Napredno, bi v resnici lahko zapisali o okolju, ki velikokrat velja za vse prej kot to. In ki je Tanji Rherri in Marjani Žener postal (drugi) dom.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol