Odkodiranje matrike (o nastopu nove dobe piše: David Cigoj)

Kolumna

12. 7. 2021, 08:00 | Odnosi in psihologija | Piše: David Cigoj

                            Odkodiranje matrike (o nastopu nove dobe piše: David Cigoj) (foto: profimedia) profimedia

Zadnjič mi je Tomo Križnar razlagal, kakšni so Nube, naravni ljudje, kot jih sam imenuje. Pravi, da so izjemno prijetni, dobrosrčni, hudomušni, prostodušni, sproščeni, čutni in kar je podobnih lasnosti. Med njimi vlada harmonija. To se popolnoma sklada z ugotovitvami antropologov o lastnostih vseh "predcivilizacijskih" ljudstev od Pigmejcev do Eskimov.

Poleg tega mi je Tomo razlagal o njihovih senzoričnih sposobnostih. Veliko več so sposobni zaznati kot mi, ki smo navajeni na ogromno količino senzoričnih motenj. Naš življenjski stil nam tudi narekuje, da kot podivjani buldožerji v življenju rinemo vedno naprej. V borbi za končno zmago pomendramo cele planjave posebnih in čudovitih trenutkov. Mi smo senzorično prebujenje sposobni doseči le s pomočjo drog.

Ta ljudstva so sposobna nam nedosegljivega zavedanja in čudenja. Tomo je povedal, da fascinirani, velikokrat stvari ali ljudi opazujejo s prav izbuljenimi očmi. To očitno nakazuje na ogromno količino informacij, ki so jih sposobni percipirati. Informacije so osnovne enote oziroma gradniki zavesti. S prejemanjem ogromne količine informacij so očitno na višji ravni zavesti in bolj povezani s stvarnostjo. To jim iz naše visoko tehnološko - civilizacijske utrdbe, tja v njihovo prvinskost, težko priznamo, vendar...

Dr. Steve Taylor, profesor psihologije na univerzi v Leedsu, je napisal knjigo The Fall ali Padec v kateri pojasnjuje, da se je z začetkom civilizacije pred okroglo 6000 leti pri ljudeh zgodila izjemna psihološka sprememba. Pravi, da smo od takrat ljudje psihotičnem stanju, torej nezdravi. S civiliziranjem smo zboleli. S tem, ko se je vzpostavila hierarhična družbena struktura, je večina ljudi postala zatirana, dominirana in nadzirana. Tako se je večina ljudi znašla v neugodnem položaju v katerem se mora braniti, oziroma mora braniti svoj ego. Prišlo je do prave, kot ji Taylor pravi - eksplozije ega. S tem je vedenje ljudi postalo bolj ali manj nenormalno in taki smo še danes - nenormalni. Vzpostavil se je nov način dojemanja sebstva in izkušanja realnosti. Ob teh trditvah nikar ne zamahnite z roko, temveč berite naprej.

Na začetku civilizacije se je torej najprej zgodil "padec." Taylor pripomni, da je s "padcem" življenje postalo grdo, kruto in kratko, tako polno bede, da je nešteto generacij zdržalo le tako, da se je prepričalo, da gre pri življenju le za kratek postanek. Lahko so se le nasmehnili, nato pa stisnili zobe in zdržali do posmrtnega prehoda v "večni raj." Po "padcu" so se ljudje grobim razmeram prilagodili s "psihološko neskladnostjo," ki se nadaljuje v današnje čase. V bistvu gre pri našem vedenju in celo značaju v veliki meri za vprašanje bolj ali manj nezavedne strategije upravljanja frustracij in konfliktov, ki so posledica nezadovoljenih psiholoških in drugih potreb. Drugače povedano: Življenje, kot smo ga živeli in ga živimo, ni v redu, zato ostaja veliko naši potreb nezadovoljenih. To nas frustrira in strategije, kako upravljamo s frustracijami, pogosto imenujemo "značajske lastnosti." Najpomembnejše so psihološke potrebe po avtonomiji, po kompetenci in povezanosti.

Nezdravo močan ego nam daje občutek individualizirane ločenosti oziroma prave odtujenosti od celotne stvarnosti, drugih ljudi in tudi samih sebe. To opredeljuje naša življenja v celoti. Vedno delujemo kot posamezen, od celotne realnosti, predvsem pa drugih ljudi, ločen del. Razmišljamo subjektivno in zato parcialno in dualistično po principu ali / ali. Nismo sposobni razmišljati visoko objektivno, celostno, nedualno, torej po principu in / in oziroma win / win ali celo win / win / win. S parcialnostjo smo v bolj ali manj stalnem konfliktu z realnostjo in polni čustev - v glavnem negativnih seveda. Pa komu mar za taka čustva!

Lep primer subjektivne parcialnosti bi bil pogovor slovenskega levičarja in desničarja o drugi svetovni vojni. Kot vemo že osemdeset let, nobeden od njiju ni sposoben pogledat stvari objektivneje in bolj celostno po principu in / in. Tovrstne debate še vedno spremljajo močna čustva. To pa je le eden in vsem dobro znan primer. Podobne zgodbe se dogajajo tudi znotraj domačih zidov, v delovnih okoljih, v politični areni in celo med rjuhami. Vsakdo lahko razmisli v kolikšni meri je njegova realnost disfunkcionalna. No, to razmisliti je mogoče le v zelo majhni meri, saj ne vemo, kaj je mogoče. Ne vemo česa ne vemo.

V eni prejšnjih kolumen "O naravi dobrega in zla" sem pojasnil, kako nastaja zlo in, da bo določena količina zla vedno ostala, vendar ga je mogoče zelo zreducirati - z razvojem zavesti, seveda. Taylor trdi, da se je s psihološkim neskladjem vzpostavila osamljenost, otopelost senzoričnih sposobnosti, samoabsorbiranost, strah pred smrtjo in osnovna nesrečnost. Zaradi psihološkega neskladja iščemo alternativne vire sreče oziroma "srečo utemeljeno na egu," to je - v materializmu in statusu. V tovrstni psihi se je razvila specifična vrsta ustvarjalnosti in tehnološka eksplozija, pa tudi fenomeni, ko so: vojna, kriminal, patriarhat, neenakost, nadvladovanje otrok, sramovanje svojega telesa in spolnosti, vzpostavitev boga (bogov), drugačno dojemanje časa z odtujenostjo od sedanjosti in zloraba okolja. Vsega teh stvari smo tako navajeni, da jih sprejemamo kot normalne.

Kot pravi Taylor, antropologi že od nekdaj ugotavljajo, da so določene družbene lastnosti povezane. Lahko jih zaobjamemo tako: Bolj kot je družba hierarhično razslojena, pomembnejša je zasebna lastnina, nižji je status žensk, bolj starši zatirajo otroke, večja je spolna represija, pomembnejši je "visoki bog," ki ga bolj skrbi morala ljudi. V bolj sprevrženih tradicijah imajo neveste ceno in poznajo suženjstvo. To je en ekstrem in jasno je, da naj bi se borili za nasprotje od tega, vendar imamo pri tem ogromno težav.

Vse to zveni kot vsaj grobi opis matrike v kateri je skorajda ves svet razen Nub pa še nekaj drugih preostalih plemen iz predcivilizacijskega obdobja. Sedaj čisto razumem našega vrlega Toma, ki si na vse pretege prizadeva rešiti in ohraniti Nube take kot so.

Kaj bo pa z nami? No, časov suženjstva v glavnem ni več in le redkokje neveste še pridejo z nalepko s ceno. To je posledica veličastnega procesa, ki se je začel pred okroglimi 500 leti, z revolucijo v poznih šestesetih prejšnjega stoletja dobil pospešek, v zadnjih nekaj letih pa izgubil smer. Lahko bi rekli da gre za vračanje naprej v normalnost, vendar tokrat na novi ravni. Kako imenovati ta proces? Mogoče še najbolje "človeški razvoj." Ko si podrobneje pogledamo ta proces, ugotovimo, da ne bo niti enostaven, niti kratek. Ugotovimo namreč, da matrika ni ena, temveč jih je več, natančneje - devet. Z njimi se ukvarja Spiralna dinamika. Matrika je v bistvu umetniški izraz, pravilnejši izraz je "stopnje obstoja." Osebno mislim, da gre pri Spiralni dinamiki za eno najbolj fascinantnih in čeprav znanstvenih, v bistvu skrivnostnih znanj. Skrivnostno je do neke mere zato, ker zaradi obsežnosti, nikoli ni šlo skozi znanstveno revizijo in odobritev s strani znanstvene skupnosti. Znanstveniki pa vseeno ugotavljajo izjemno kompetentnost, natančnost in kvaliteto tega znanja. Želel bi si, da bi se s tem znanjem seznanilo čimveč Slovencev. V naših knjižnicah in še to specializiranih, imamo le tri knjige Spiral dynamics, ki pa so poleg vsega zelo zahtevne za branje. Tako sem v svoji knjigi Razvoj zavesti povzel znanje o lastnostih devetih stopenj obstoja - matrik.

To znanje človeku omogoči, da pogleda NA matrike. Zanimivo je tudi to, da pri branju opisa matrik pridemo do točke, ko ničesar več ne razumemo. Vse zapisano se nam zdi eno samo blebetanje zavito v meglo. To je jasen znak, da smo prešli v stanje, ki presega našo stopnjo zavesti. Tako, zanimivo, deveta stopnja sploh še ni opisana, saj očito na svetu ni nikogar, ki bi bil tega sposoben. Zaenkrat jo le slutimo. Na spletu obstaja le nekaj bolj ali manj neuspešnih poskusov opisa.

Zakaj želim, da bi se s tem besedilom seznanilo čim več Slovencev? No ja, ne le tem besedilom, temveč vsega najpomembnejšega v zvezi z razvojem. Zato, ker že samo posedovane tega znanja, torej vedenje, pomaga k preskoku na višjo raven obstoja, kot bi iz yugota presedlal v premijski avtomobil. To pa pomeni, da bi Slovenci začeli vzpostavljati boljšo državo in boljše življenje v njej. Pred časom smo imeli sanje o Švici, vendar, če povzamem Einsteina: Na novi ravni ni mogoče živeti s starim razmišljanjem. Vsaka nova raven obstoja - zavesti pomeni znaten korak ven iz bedne matrike.

Sedaj že vrabci na strehi čivkajo v novi dobi, zlati dobi, novi paradigmi in podobno. Če bo nova, ne bo stara. To pomeni, da bo veliko starih znanj, modrosti in prerokov postalo odsluženih kot stari nokiini mobiteli. Veliko tega, kar sestavlja vašo sedanjo podobo realnosti lahko mirne duše zavržete - čim prej tem bolje. Opremite se z novejšim model zavesti in preskočite v novo matriko!

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

David Cigoj
Sociolog in avtor knjige Razvoj zavesti