Kaj je pravzaprav ljubezen? (In ali lahko ostanemo noro zaljubljeni za vedno?)

Richard Schwartz in Jacqueline Olds sta profesorja prestižne univerze Harvard na oddelku za medicino, ki preučujeta, kako se ljubezen razvija in kako se tudi konča. Prav tako sta par, ki je srečno poročen že skoraj štiri desetletja. Česa se lahko od njiju naučimo o ljubezni?

Ljubezen je fenomen, ki se pogosto pojavlja v študijah znanstvenikov, vendar hkrati ostaja skrivnosten pojav. Pred več kot 20 leti je antropologinja Helen Fisher pod drobnogled vzela 166 družb in preučevala njihova romantična čustva. Dokaze, da ljubezen (tista divja in evforična) obstaja, je našla pri 147 družbah. 

Leta 2005 je s pomočjo posnetkov možganov izvedla raziskavo na ljudeh, ki so bili v tistem trenutku zaljubljeni. Analizirala je 2500 slik možganov in prišla do ugotovitve, da se pri zaljubljencih aktivirajo možganski predeli, bogati z dopaminom - hormonom, ki skrbi za naše dobro počutje. "Vemo, da se pri romantični ljubezni aktivirajo primitivni deli možganov. Pri nekaterih parih ostanejo aktivirani zelo dolgo časa," je razložila profesorica Jacqueline Olds.

Kadar se zaljubljamo, se nam v večji količini izločajo kemikalije, ki možganom dovajajo občutek nagrade, to pa v nas sproži različne fizične in čustvene odzive, kot so razbijanje srca, potenje dlani, rdečica v licih ter občutki strasti in tesnobe. V začetni fazi se nam poveča izločanje kortizola, stresnega hormona, ki nam sporoča, da se soočamo s "krizo". Bolj kot se nam poveča kortizol, bolj se nam izčrpava seratonin, to pa vodi v "vsiljive, nore misli, ki nas prevzamejo in navdajajo z upanjem in grozo," je razložil profesor Richard Schwartz.

Zaljubljenost v nas sproža visoke ravni dopamina, ki skrbi, da zaljubljenost ostaja izkušnja, ki nam je v užitek, saj se počutimo, kot da bi spili alkoholno pijačo ali vzeli kokain. Telo prevzamejo tudi druge kemikalije, kot sta oksitocin in vazopresin, hormona, ki ju mame izkušajo v nosečnosti. Sproščata se med seksom in dotiki, zato se po spolnem odnosu pogosto počutimo, kot da smo si s partnerjem bližje. Zaradi oksitocina se počutimo zadovoljni, mirni in varni, vazopresin pa povezujejo z dolgotrajnimi, monogamnimi zvezami. Dlje kot traja naš romantični odnos, manj hormonov se sproža, kar pojasni, zakaj "nora zaljubljenost" čez čas mine, nadomesti pa jo lahko drugačna vrsta navezanosti.

Poleg povečane količine pozitivnih občutij se nam med zaljubljenostjo deaktivirajo nevronske poti, ki so odgovorne za negativna čustva, kot sta strah in kritičnost. To razloži, zakaj smo tako "slepi", kadar smo v nekoga zaljubljeni in ne vidimo njegovih ali njenih negativnih plati.

V primeru trajajoče ljubezni se vrtiljak čustev umiri v letu ali dveh. "Strast je še vedno prisotna, stres pa se odstrani," je razložil Schwartz. Kortizol in seratonin se vrneta na običajno raven, ljubezen pa se iz sprožilca za stres spremeni v blažilca stresnih situacij. Možganski predeli, povezani z nagrado in užitkom, so še vedno aktivirani, zmanjšuje se le nenehno hrepenenje po partnerju, ki je prisotno v prvih fazah. 

Veliko teorij predpostavlja, da se neizogibna sprememba v odnosu zgodi, ko se strastna ljubezen spremeni v sočutno ljubezen - ljubezen, ki je globoka, ampak ne več evforična. To pa ne pomeni, da metuljčki v trebuhu nehajo letati. Študija iz leta 2011 je pokazala, da smo lahko v nekoga noro zaljubljeni tudi po desetletjih skupnega življenja. Možganske slike parov, ki so bili poročeni v povprečju 21 let, so pokazale, da so njihove ravni dopamina prav tako aktivne kot pri na novo zaljubljenih parih, kar pomeni, da lahko romantična vzhičenost ostaja, stres pa se umiri.

"Študija je potrdila, da ljudje ne lažejo, ko pravijo, da so poročeni 10 ali 30 let in še vedno noro zaljubljeni v svoje partnerje," je dejal Schwartz. Ljudje pogosto pozabijo na romantično plat, ko pridejo v igro otroci, rutina, služba ali bolezen. Vendar pa je znanstveno dokazano mogoče strastno iskrico ponovno zanetiti.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol