Ste slab starš? Poglejte, ali resnično škodujete svojemu otroku (in kakšne so posledice)

Vprašanje, ki si ga tu pa tam postavi skoraj vsak starš, se glasi: Ali sem slab starš? Občutki, da nismo dovolj dobri starši ali da ne vemo, kaj sploh počnemo, so pogosti, pravijo strokovnjaki. Včasih prevprašujemo svoje sposobnosti vzgoje malega bitjeca, še posebej v trenutkih, ko se nam zdi, da nič ne gre po načrtih, ko smo izmučeni in naše potrpljenje visi na nitki. Dobra novica je: že to, da pod vprašaj postavljate svoje odločitve, pomeni, da niste slab starš!

Normalno je, da nas skrbijo dolgoročne posledice naših odločitev in da se obremenjujemo z našimi reakcijami, ki jih je bil deležen otrok, piše Healthline. Smo bili pregrobi, ko smo na otroka kričali? Kako bi lahko bolje obvladali njegov/njen izpad? Bodo naši odzivi odzvanjali v prihodnosti kot poškodba na duševnem zdravju otroka? Vendar pa vsakemu starš kdaj zavre kri in vsi se soočajo s trenutki, ko niso odreagirali najbolj primerno, še posebej v kaotičnem dnevu, ko prevladuje frustracija in zmeda.

Strokovnjaka za duševno zdravje so vprašali, kako prepoznamo, ali smo slabi starši? In kakšne posledice bodo naša dejanja pustila na otroku? Izpostavila sta nekaj stvari, za katere se je vredno obremenjevati.

Obstajajo pristopi, ki so označeni kot slabi ne glede na vse. Med najhujše sodijo fizično nasilje, zanemarjanje, čustvena zloraba in spolno nasilje. Tukaj gre za tako hudo neprimerno starševstvo, da je vključitev strokovne pomoči nujna. Če pa pustimo najhujše na strani, obstaja še nekaj stvari, ki jih starš lahko naredi ali izreče (načrtno ali nenačrtno) in ki lahko na otroku pustijo pečat. Prepoznavanje škodljivih vzorcev nam lahko pomaga, da svoj pristop izboljšamo in popravimo svoje napake.

Prevelika ali premajhna vpletenost

Na eni strani imamo starše, ki otroka zapostavljajo in mu ne zagotovijo zadovoljitev potreb, ki segajo prek osnov, kot so streha nad glavo, hrana in obleke. Manj škodljiva, vendar vseeno neprimerna, pa je druga stran - starš, ki se pretirano vpleta v otrokovo življenje. To pomeni, da sprejema odločitve namesto njega, ima vse pod nadzorom in enostavno zanj počne preveč, s tem pa otroku onemogoča samostojen razvoj.

Premalo ali nič discipline

Otroci, ki jim je disciplina neznan pojem, so prepuščeni sami sebi, kar se lahko pozneje odraža v tem, da ne razumejo, kaj so omejitve in meje. Otroci se zgledujejo po starših in če nimajo jasnih mej, ne vedo, kaj meje sploh so, zato jih v odraslosti ne morejo spoštovati.

Stroga ali rigidna disciplina

V nasprotju s starši, ki discipline sploh ne uporabljajo, strokovnjaki pravijo, da tudi drug ekstrem ni priporočen. Stroga disciplina, znana pod terminom avtoritarna vzgoja, otroku ne dopušča raziskovanja lastnega sveta, kar vodi v odrasle, polne strahov in tesnobe.

Pomanjkanje ljubezni in pozornosti

Če otroka ignoriramo, mu s tem sporočamo, da je naša ljubezen pogojna. Enako sporočilo predamo otroku, če mu odvzamemo pozornost, ko jo potrebuje. To se v odrasli dobi kaže v obliki slabe samopodobe in nizke samozavesti, takšen človek tudi ne zna izražati svojih potreb in želja. V razmerjih postanejo soodvisni od partnerja, nenehno se prilagajajo temu, kar mislijo, da si drugi od njih želi. 

Sramotenje

Nekateri starši otroke sramotijo tako javno kot v zasebnem življenju. Otrok lahko zato razvije nagnjenost k perfekcionizmu in strah pred tem, da mu bo spodletelo, vse to pa lahko vodi do depresije ali tesnobe. 

Kakšne so splošne posledice slabe vzgoje?

Otroci, ki niso deležni pozitivne vzgoje, hitreje razvijejo težave v odnosih, depresijo, tesnobo in agresijo. Slaba samopodoba jih vodi do negativnih vzorcev delovanja, ki jim škodujejo. Zaradi zmerjanja, ki so ga deležni od staršev, razvijejo sovraštvo do sebe in negativen pogled na svet. Naučijo se, da tako kot so starši govorili z njimi, pozneje sami govorijo s seboj, kar goji negativna čustva, pretirano samokritiko in občutke nevrednosti. 

Kadar starši nad otroki izvajajo prevelik nadzor in strogo disciplino, bodo ti otroci v prihodnosti imeli potrebo po nadzorovanju drugih, pojavi se jim lahko obsesivno kompulzivna motnja in prepričanje, da je svet nevaren. Nekateri pa uporabijo povsem nasprotne taktike in postanejo uporniški, radi kršijo pravila in se zatekajo k nevarnim vedenjem.