La. P. | 12. 1. 2024, 07:00

Teorija "neznanca na vlaku" ali zakaj smo z neznanci včasih bolj iskreni kot s prijatelji

Profimedia

Zakaj je skrivnosti, ki jih ne bi povedali niti partnerju ali najboljši prijateljici, včasih tako preprosto zaupati neznancu?

Ste že slišali za fenomen "neznanec na vlaku"? Gre za pojav, ki ga je identificiral ameriški socialni psiholog Zick Rubin in je popolnoma kontradiktoren naši siceršnji previdnosti, ki se je radi držimo, ko vstopamo v medosebne odnose. Navadno se namreč soljudem razkrivamo strateško in postopoma, pazljivo izbiramo, kaj o sebi jim lahko povemo takoj, kaj pa kdaj pozneje.

Razkritje pretirano osebnih stvari na začetku odnosa, pa naj gre za prijateljstvo ali ljubezen, se načeloma smatra za neprimerno, lahko pa odnos celo ogrozi ali konča, piše portal Psychology Today.

Tudi neznanec v baru vam lahko za nekaj ur postane bližji od najboljšega prijatelja.

Tudi neznanec v baru vam lahko za nekaj ur postane bližji od najboljšega prijatelja.

Profimedia

Toda v nekaterih kontekstih to razkrivanje ne sledi običajnemu vzorcu. Tu nastopi "neznanec na vlaku" fenomen, ki označuje pojav, ko posamezniki zelo hitro in nenadno razkrijejo izjemno osebne stvari o sebi neznancem v javnih prostorih. Gre za prostovoljno deljenje osebne zgodovine, preferenc, čustev, vrednot, skrivnosti s človekom, ki smo ga komaj spoznali: na vlaku, v baru, čakalnici pri zdravniku ali kjerkoli drugje.

Nekateri raziskovalci tega fenomena so pojav označili za "katarzično vajo" ali "akt spovedi", ki posameznikom omogoča, da izrazijo čustva in globlje misli kot običajno, saj jih ne skrbijo morebitni negativni komentarji ali obsodbe.

Komentarje neznancev, ki v našem življenju ne igrajo pomembne vloge, si namreč običajno jemljemo k srcu veliko v manjši meri kot komentarje bližnjih. To pojasnjuje, zakaj se nekateri ljudje v določenih okoliščinah počutijo manj ranljive, če se odprejo neznancem, za katere pričakujejo, da jih ne bodo več videli.

Fenomen neznanca na vlaku sicer zaradi njegove zanimivosti in kontradiktornosti radi izkoriščajo tudi filmski in knjižni ustvarjalci.

V romanu Moje skrivnosti priljubljene britanske avtorice Sophie Kinsella in istoimenskem filmu, posnetem po njem, denimo glavna junakinja v paniki neznancu na letalu zaupa tudi najintimnejše detajle o sebi, saj letalo zaide v turbulenco in prepričana je, da ne bo preživela – ali pa da človeka vsaj ne bo več videla. Toda polet se konča srečno, neznanec pa po spletu okoliščin postane – njen nadrejeni.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol