Matt Haig, pisatelj in guru duševnega zdravja: "Zaradi določenih stvari bom vedno živčna razvalina"

Stanje, ki je privedlo do psihičnega zloma, je njegov pogled na življenje in doživljanje samega sebe postavilo na glavo. Osebnostni prelom pa je navkljub peklu, skozi katerega je moral, postal preboj.

Pri okrevanju so mu pomagale knjige. Sprva branje knjig, nato pa tudi pisanje.

Zato je postal pisatelj.

"Ugotovil sem, da mi besede in zgodbe dajejo nekakšne zemljevide, kažipot nazaj k samemu sebi. Zato resnično verjamem, da fikcija rešuje življenja in um."

Po zares veliko prebranih knjig je Matt Haig prišel do zgodbe, v kateri je glavni akter nezemeljsko bitje, ki se naseli v telesu priznanega profesorja matematike na univerzi v Cambridgeu. Haigov roman tako človeška bitja postavi pod drobnogled prišleka iz vesolja. In ta, seveda, ima kaj videti.

Človeška bitja

"Zagotavljam vam, da bi bili ob prvem pogledu na njihov telesni videz naravnost zgroženi. Že njihovi obrazi so prepolni vseh mogočih neznansko grdih kuriozitet. Štrleč nos sredi obraza, ustnice s tanko kožo, primitivna zunanja slušna organa, imenovana uhlji, drobne oči in nezamisljivo nesmiselni obrvi. Kar precej časa traja, da vse to mentalno absorbiraš in sprejmeš."

Haigova knjiga Človeška bitja, ki je bralcem te dni že na voljo tudi v slovenščini, se dogaja tukaj, na Zemlji, govori pa o smislu življenja in hkrati o ničemer.

Ali kot prvo-osebno – t.j. v vlogi nezemljana, ki se polasti telesa prominentnega profesorja, potem ko so ga nezemljanovi delodajalci oropali življenja -, prične pripoved o tem, kako je nastala knjiga: "Govori o tem, kako nekoga ubiješ in ga rešiš. Govori o ljubezni in mrtvih pesnikih in hrustljavem kikirikijevem maslu. Govori o materiji in antimateriji, o vsem in o ničemer, o upanju in sovraštvu. Govori o enainštiridesetletni zgodovinarki po imenu Isobel, njenemu petnajstletnemu sinu Gulliverju in najpametnejšem matematiku na svetu, Na kratko, govori o tem, kako postati človek."

Kar za nekoga, ki se je na zemljo pravkar prežarčil v povsem odraslo telo profesorja Andrewa Martina, prav zares ne more biti enostavno.

"Jaz nisem človek. Tisto prvo noč tam na hladnem, v temi in na vetru, se temu nisem niti približal," se spominja nezemljan, ki se je človeške pisave ’naučil’ z bežnim listanjem Cosmpolitana na bencinski črpalki.

Trčeni profesor

Medgalaktično potovanje prišleka se je, seveda, zapletlo takoj in proti vsakim pričakovanjem.

Namesto, da bi se znašel v Martinovi pisarni, se je preoblečen v telo svoje žrtve, znašel gol in bos sredi avtoceste, kjer ga takoj zbije avtomobil. Po hipni regeneraciji uspe pobegniti šokirani reševalni ekipi in se odpravi do najbližjih stavb, med katerimi je tudi omenjena bencinska črpalka z oznako Texaco, od koder ga nato pot (pod noge) vodi v Cambridge. Tu še naprej povzroča veliko zgražanja, kričanja in kazanja s prsti, dokler ne pride do kolegija bivšega profesorja, kjer ga aretirajo.

Precej neposrečen prvi vklop v človeško družbo se zahvaljujoč izjemni inteligenci vesoljca izboljša, na roko pa mu gre tudi osebnostni profil izposojene identitete matematičnega genija, ki bi, povsem razumljivo, lahko doživel psihični zlom, ki bi do neke mere lahko razložil njegovo golo tekanje po kolidžu Corpus Christi.

"Po približno pol ure je bila diagnoza jasna. Nisem izgubil spomina. Utrpel sem le kratko obdobje začasne neprištevnosti. Čeprav ni maral izraza ’zlom’, je rekel, da sem doživel ’mentalni kolaps’ zaradi pomanjkanja spanca, delovnih obremenitev in režima prehranjevanja, ki je, tako ga je Isobel že obvestila, vključeval predvsem močno črno kavo – napitek, ki sem ga že spoznal in naravnost sovražil."

Nevarni zaplet

Navljub nenavadnostim v govoru in vedenju zato Martinova žena in najstniški sin skorajda ne opazita razlike od izvirnika. Še več. Nezemljan uspe vlogo človeškega moža in očeta opravljati celo nekoliko bolje od pokojnega profesorja, obenem pa ostaja v telepatski navezi s svojimi ’delodajalci iz vesolja’, Vonadorijanci, katerih edini cilj je: človeštvu preprečiti tehnološki kvantni skok.

Stvari se usodno zapletejo, ko postane vsem začetnim odporom in gnusu navkljub vse bolj navezan na svojo zemeljsko družino. Njegova prvotna naloga je namreč bila ubiti oba.

"Zaspala je.

Opazoval sem jo v temi. Začutil sem željo, da jo zaščitim in zavarujem. Vstal sem iz postelje.

Moral bom ukrepati."

Ostati živ

48-letni Matt Haig se je z romanom Človeška bitja uveljavil kot pravi pisatelj potem, ko so bila prva štiri desetletja njegovega življenja ena sama borba.

Tudi danes še vedno trpi za tesnobo in tinitusom, prav tako mora biti neprestano pozoren, če se morda ponovno ne vrača depresija.

Najbolj usodno je njegovo življenje spremenila izdaja Reasons to Stay Alive iz leta 2015, v katerem spregovori o psihičnem zlomu na Ibizi leta 1999, ko je med delom v nočnem klubu na otoku, pod vplivom preveč alkohola in drog prišel zelo blizu temu, da bi si vzel življenje. Pravi začetek njegovega pisateljskega vzpona pa se zgodi z romanom Človeška bitja, ki je izšel dve leti pred tem. Roman Človeška bitja je prišel po desetletju ne ravno uspešnih poskusov pisanja leposlovja.

Kritikom je bil roman všeč, Haig pa danes pravi: "Človeška bitja je knjiga, v kateri sem se končno počutil samozavestno kot pisatelj. Ni postala uspešnica, je pa bila prva optimistična knjiga, ki sem jo napisal. Njene predhodnice so bile precej bolj mračne."

Haig, danes znan kot uveljavljen romanopisec in guru za samopomoč, si je do danes med drugim kupil prostorno, svetlo in barvito meščansko hišo v Brightonu, ki ponuja čudovit razgled s hriba navzdol na morje, prostrani vrt ob hiši pa je en sam velik rožnati raj.

"Ta razgled, te barve, ta pogled na sonce, turkizna vhodna vrata potrebujem, da lažje prenašam depresijo in anksioznost," svojih bojev z notranjimi demoni tudi po velikem uspehu ne skriva avtor, ki v svojih drugih knjigah o duševnem zdravju svari pred nevarnostmi družbenih omrežij, hkrati pa ima samo na Twitterju več sto tisoč sledilcev.

In Ibiza, where I nearly took my life 24 years ago. I’d gone to the island to escape and had only trapped myself further. Drink, drugs, depression. Andrea has stayed with me through the fall and rise and chaos between. Returning I see a different place with different eyes. Home. pic.twitter.com/0jESRbJVnP

— Matt Haig (@matthaig1) July 27, 2023

"Vedno bom hipohonder; Zaradi določenih stvari bom vedno živčna razvalina. Toda prišel sem do točke, ko se dovolj dobro poznam, da vem, kaj je zame dobro in kaj slabo, in zdi se mi, da imam boljši nadzor nad slabimi stvarmi. Res se počutim daleč od tistega roba pečine. Enkrat se bom vrnil na Baleare in, če uporabim motivacijski rek samopomoči, in poskušal priti do nekakšnega zaključka," je še povedal za The Guardian.

V branje

Med pisanjem romana Človeška bitja je Matt Haig užival.

"Leta 2000 sem zgodbo želel napisati zase ali za ljudi v podobnem stanju. Hotel sem zagotoviti nekakšen kažipot, hkrati pa tudi razvedriti bralca. In zgodba je iz mene bruhala v curku, mogoče zato, ker se je zamisel tako zelo dolgo porajala v meni."

Vabimo vas k užitku prebiranja unikatne zgodbe o tem, kako bi bili (hipotetično) videti ljudje v očeh prišleka iz vesolja.

"Povedati hočem, da spoznavanje človeških bitij terja čas, ker niti sami sebe ne razumejo. Že zelo dolgo nosijo oblačila. Metaforična oblačila. O tem govorim. To je bila cena človeške civilizacije, da bi jo ustvairili, so morali svoje resnično bistvo skriti. Zato so zdaj izgubljeni, tako to zdaj razumem. In zato so izumili umetnost: knjige, glasbo, filme, igre, slikarstvo, kiparstvo. Vse to so izumili kot most nazaj do sebe, kakršni so nekoč bili. A ne glede na to, kako zelo blizu jim uspe priti, so od svojega bistva za vedno oddaljeni."

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del