Miralem Muratović | 3. 6. 2022, 20:00

Omar, Slovenec v tujini: kako je živeti na otoku, kjer te močan veter lahko odpihne?

Osebni arhiv
Omar, Slovenec v tujini: kako je živeti na otoku, kjer te močan veter lahko odpihne? (foto: Osebni arhiv)

Omar je Ribničan, no, doma je iz Sodražice, nedaleč od Ribnice. Ko preberemo njegovo ime, pomislimo, da gre za tujca. Ne drži. Je Slovenec, ki ne živi več tukaj. Zanimalo nas je, kaj ga je prepričalo, da je odšel? 

Omar Hussein je namreč rojen v Sloveniji. Njegova mati je Slovenka, oče pa je Palestinec, ki je mnogimi leti v našo deželo. Omar vsekakor ni Urban, je pa odraščal v urbanem okolju.

Šolal se je v Ljubljani, preden je v svojih dvajsetih letih odšel delat v Nemčijo.

Po avanturi v najmočnejšem evropskem gospodarstvu se je vrnil v Slovenijo, kjer je pristal v mestu grofov. Začel je delati prav v Grofu, restavraciji, ki se nahaja nedaleč od Celja, kjer je živel. V Grofu se je zaljubil v delo v kuhinji. V kolektivu s kar štiridesetimi zaposlenimi se je veliko naučil, čeprav tam ni dolgo zdržal.

V Celju se ni dobro počutil

Naslednja stopnička je bil Stari pisker, a se je tudi tam kmalu naveličal, saj se v Celju ni dobro počutil. Čeprav je to kraj njegove izbranke Sare, ki jo je prav tam spoznal in s katero sta še vedno skupaj, pa tretje slovensko mesto le ni njegovo mesto, zato si je želel stran. Začel je iskati službo drugje in na misel mu je prišel prijatelj, ki se je takrat nahajal na Kanarskih otokih. Poklical ga je in tako se je vse začelo.

Osebni arhiv

Kako si se odločil za tak korak? Kanarski otoki so le sredi oceana. Kaj si razmišljal ob tem?

V spletni iskalnik sem vpisal Fuertaventura, ime mesta, v katerem se je nahajal prijatelj Teo. Na fotografijah sem videl nore podobe, kot iz filma. Otok je res malo poseljen, ni veliko zelenja, ves je nekoliko bolj puščavnat. Je bolj umirjen otok in tak je tudi občutek na otoku. Ni večjih mest, ni veliko ljudi in ni brutalnih zabav, ki sem jih redno obiskoval po Sloveniji in tudi v Celju.

Tako sem se odločil za manj razburkano življenje. Sari sem svojo odločitev obrazložil in jo povabil, da se mi po zaključku šolanja pridruži. Za odločitev sem porabil kar nekaj časa, saj so Kanarski otoki navsezadnje tri tisoč kilometrov stran. Ni to Nemčija, kamor se lahko odpraviš z avtom.

Ko je stopil v stik z lastnikom restavracije, Slovencem Bojanom, se je odločil, da bo kupil letalsko karto. Enosmerno.

Da mu gre kuhanje dobro od rok, je pokazal takoj. Znajde se v vseh svetovnih kuhinjah, predvsem pa v sredozemski. Kuha v restavraciji Uga Uga.

Osebni arhiv

Kako je potekala tvoja pot tja? Vemo, da si odhajal, ko se je koronavirnsna bolezen hitro širila po Evropi.

8. marec je bil. Z abtobusom sem se odpravil proti Milanu, od koder sem letel na Kanarce. Vse na poti v severni Italiji je bilo zaprto. Na letalu iz Milana sem bil edini, ki je nosil masko in se držal koronskih ukrepov. Vsi so me čudno gledali in si mislili, kaj je z mano narobe. Ko sem prišel tja, je bilo vse zelo sproščeno. Nobenega ukrepa, ljudje niso imeli občutka, kaj nas čaka. Evropa se je zapirala, zato sem vedel, da bodo kmalu ’’zaprli’’ tudi otok.

Osebni arhiv

In kdaj ste tam vstopili v popolno zaprtje? Kako si to doživljal?

Začel sem delati naslednji dan po prihodu, a ne za dolgo. Zgodilo se je teden dni po tem, ko sem pristal. V tednu dni se je življenje popolnoma spremenilo. Prišli so policisti in zaprli vse. Ostal sem doma, brez prihodka. K sreči sem nehal delati v Sloveniji v pravem času, saj sem tako dobil nadomestilo, s katerim sem preživel prve mesece karantene. Imel sem izjemno srečo.

Osebni arhiv

Tu so se ljudje, v primerjavi z mojim prihodom, koronskih ukrepov držali zelo strogo. Tudi s pomočjo varnostnih organov. V trgovino smo lahko šli le enkrat na teden. Varnostniki so me poznali in ni bilo možno goljufati.

Ena izmed mojstrovin, ki jih v kuhinji oblikuje šef Omar.

Osebni arhiv

S prijateljem sva igrala računalniške igrice in se kratkočasila ob bazenu. Ker sva imela veliko prostega časa, sva začela delati na telesni pripravljenosti. Počutje se je hitro izboljšalo. Maja so se restavracije k sreči ponovno odprle in tako sem spet začel delati. In nisem nehal vse do danes.

Nekaj časa po prihodu sploh ni imel stika s celostno izkušnjo tamkajšnje kulture.

Osebni arhiv

Čeprav se območje nahaja zahodno od Afrike, pripada Evropi. Ampak le ni Nemčija ali rodna Slovenija. Kakšen občutek si imel, ko si spoznal ljudi? Si doživel kulturni šok?

Prišel sem sem, ne da bi znal besedo špansko. Znal sem samo „hola“ in nič drugega. V kuhinji, kjer sem začel, ni bilo Slovencev, čeprav je lastnik Slovenec. Tako sem delal z Italijanom, Argentincem, Španecem ter Francozom in med seboj so vsi govorili špansko. Nihče od njih ni govoril angleško in tako sem bil prisiljen v komunikacijo v španščini.

Osebni arhiv

K sreči mi jeziki ležijo in sem se v relativno kratkem času naučil dovolj, da sem normalno komuniciral z njimi. Kar se jezika tiče, sem šok doživel.

Kraj je mednaroden, saj so sem ljudje prišli z vseh delov sveta. Vsekakor kulturnega šoka v negativnem smislu nisem doživel. Ko sem se spoznaval z življenjem tukaj, sem si dejal: Ni svet samo Slovenija in gozd. Tukaj lahko spoznaš veliko različnih kultur. Ljudje so prijazni, topli, ni ljubosumja, kar je v Sloveniji redek pojav.

S popolnimi neznanci se na ulici pozdravljamo, kot se doma v Ribnici. Dobil sem občutek sprejetosti in pripadnosti.

Kakšen je bil tvoj prvi stik z otokom?

Fuertaventura (močno pihanje oziroma močan veter) je relativno majhen otok, čeprav je med Kanarskimi otoki drugi največji. Ko se z letalom, preden pristaneš, spuščaš med oblaki, vidiš pred seboj filmsko sceno. Same palme, sonce, vročina ... Ko sem sedel na avtobus in se peljal po otoku, sem videl prizore, ki jih ne morem opisati z besedami. Od juga otoka do severa, kjer je pot vodila, smo se vozili ob oceanu.

Vso pot sem se smejal, ker sem se takrat zavedal, kam sem prišel. Kurjo polt imam, ko govorim o tem.

Se ti zdi, da na počutje ljudi vpliva tudi to, da je otok letovišče? Ima vreme vlogo pri tem?

Okolje tukaj te sprosti. Življenje na otoku poteka 'normalno'. Greš na delo, prideš domov, imaš stroške ... vse je isto kot drugod. Ampak, ko greš ven iz hiše, ko slišiš ocean ... mislim, da to človeka pomirja. Veliko ljudi pride sem na dopust, pride uživat in tudi zato je ozračje malo bolj sproščeno.

Živim v Corraleju, mestu, kjer niso samo turisti, ampak je tudi veliko domačinov, ki so med ljudmi na Kanarskih otokih znani po tem, da so sproščeni.

Osebni arhiv

Tukaj so doma preprosti kmetje. Povsod po otoku, ki ima nekaj več kot 100 tisoč prebivalcev, so manjše vasi. Ni prenaseljenih metropolitanskih mest, kot sta Las Palmas na Gran Canarii in Santa Cruz na Tenerifu, ki imata skupaj skoraj toliko prebivalcev kot Slovenija.

Ni težke industije in velikih tovarn. Mesta so majhna in tudi hiše so majhne, velikih stanovanjskih blokov ali blokovskih naselij tukaj ne boste videli. Živimo mirno življenje.

Čutim, da se tam odlično pučutiš. Se ti zdi, da živiš „filmsko“ življenje?

Ne vem. Zelo sem vesel, da sem prišel sem. Vesel sem tudi, da v začetku te „avanture“nisem imel preveč odvečnega časa, saj bi me lahko hitro spet zaneslo v diskoteke in klube. Tukaj pa čas zelo hitro mineva. Mogoče se mi tako zdi, ker veliko delam.

Zdi se mi, da sem v času, kar sem tukaj, res zrastel.

Napredoval sem med drugim tudi v kuhinji in to me zelo izpolnjuje. Ko je šef kuhinje odsoten, skrbim za celo restavracijo in to je poseben občutek. Tako, da lahko rečem, da sem v filmu. Zelo je lepo tukaj, tudi zato, ker sva s Saro oktobra lani dobila sina.

Osebni arhiv

Povej nam kaj več o tem. Kako sta, daleč od doma, začela skupno življenje?

Saro sem spoznal v Celju. Ko sem prišel sem, sva se odločila, da bova imela zvezo na daljavo in da se mi pridruži, ko zaključi šolanje. Zanjo je bila to velika življenjska odločitev, saj je pustila vse za sabo samo zato, da bi bila skupaj.

Po nekaj mesecih zveze na daljavo, se mi je Sara pridružila na otoku in tako sva začela najino zgodbo na Fuertaventuri. Za oba je bilo v začetku težko, saj nisva znala jezika, a sva imela en drugega in tako je bilo vse lažje.

Osebni arhiv

Kako pa je v vajino življenje prišel otrok?

Čez približno leto dni je Sara odšla v Slovenijo obiskat starše in druge njej drage ljudi, jaz pa sem ostal tukaj, ker je bil vrhunec turistične sezone. Ko sva se slišala, mi je dejala, da jo boli trebuh in da bo šla k zdravniku. Klicala me je po pregledu in mi dejala, da je noseča.

Nisva vedela, kaj naj narediva. Naj ostanem tukaj? Naj se vrneva domov?

Razmišljala sva, kje bo rodila. Nisva poznala Španije, njihovega zdravstvenega sistema. Naenkrat sva imela težko odločitev pred sabo. In na koncu sva se odločila, da pride Sara sem in da bova ostala tukaj. Zdi se mi, da sva se prav odločila. Vse je potekalo gladko. Med porodom so nam predvajali klasično glasbo in pustili so naju pri miru. Izjemna izkušnja.

Osebni arhiv

Izjemna izkušnja pa je, kot razbiram iz tvojih besed, tudi samo življenje tam. Bi priporočil drugim, da se odločijo za nekaj podobnega? Kako si se sam odločil? Si se ravnal po občutku ali si pretehtal odločitev?

Preračunaval nisem. Delal sem že v tujini in delo izven Slovenije mi ni bilo tuje. Želel sem videti svet in hkrati delati nekje, od koder se ne bom vračal vsak mesec domov.

Želel sem malo spremembe. Izbiral sem med Španijo, Švico in Nemčijo. Bil sem odločen, da bom šel v tujino. Ne bojim se novih izzivov in priložnosti. Vsakomur bi priporočil, naj stopi iz cone udobja in poizkusi iti za svojim srcem.

Kakšen je Omar po dveh letih na Kanarskih otokih? Kaj si spoznal?

Samega sebe sem spoznal. Bil sem veliko časa sam s seboj. Začel sem teči in hoditi v naravo. Ko si sam, veliko razmišljaš o tem, kaj si naredil. Greš čez vse stvari, ki so se ti zgodile in reflektiraš življenje. Zakaj in kaj te je pripeljajo do tam, kjer si zdaj. Razmišljal sem o tem, kar sem počel, ko sem bil mlajši in na to obdobje gledam z distance, ker nisem bil najboljša verzija samega sebe.

V obdobju, ko je bil prepuščen samemu sebi, se je spoznaval in se na nek način ponastavil. Spraševal se je, če je prej bil res on in kako, da je to dopustil. Postal je bolj organiziran, odgovoren in deloven. Naučil se je iti iz cone udobja, ker je bil primoran v to.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.