Kako se z otroki pogovarjati o smrti? (Psihoterapevt svetuje)

Smrt je za večino družbe še vedno tabu: odrivamo jo na stran in se je v pogovorih izogibamo. Sploh pa tematike, povezane s smrtjo, radi zavijamo v vato vpričo otrok. Zato se starši pogosto soočijo s težavo, ko je treba smrt ali hudo bolezen, ki bi lahko imela za posledico tudi izgubo življenja, razložiti svojim mladim potomcem.

Kako se tega torej lotiti, da bo pogovor čim lažji za vse vpletene?

1. Imejte v mislih njihovo starost in uporabljajte temu primerne besede

Psihoterapevt John Halker, direktor londonske klinike The Grove, je prepričan, da je treba imeti pred kakršnim koli pogovorom o smrti ali hudi bolezni v mislih otrokovo starost. "Če imate otroka, ki je star med dvema in šestimi leti, je zelo verjetno, da ne bo razumel, kaj smrt je in kaj pomeni. Težko mu bo razumeti, da je smrt končna in da nekoga ne bo več videl. Starejši otroci pa bodo morda že imeli globlje razumevanje o tem, da je smrt konec življenja in da se oseba ne bo več vrnila."

Po poročanju Daily Maila predlaga, da otroku postavljate vprašanja, s katerimi boste ugotovili, koliko o smrti že vedo. Tako boste lahko prepričani, da ste mu razložili vse, ne da bi vnaprej sklepali, kaj mu je znano in kaj ne. "Če ima nekdo neozdravljivo bolezen, je zelo pomembno, da otrok razume, kaj to pomeni in dobi priložnost, da se ustrezno poslovi. Če pa je bila smrt nenadna, mu bo morda pomagalo, da osebi, ki jo je izgubil, napiše pismo."

Pri opisovanju smrti se pogosto zatekamo k evfemizmom, kot so "za vedno zaspal", "odšel za mavrico" ali kaj podobnega, a čeprav te fraze uporabljamo z namenom zaščite otrok, Halker meni, da jih lahko samo zmedejo. "Pogosto se otroci potem sprašujejo, kaj ti izrazi sploh pomenijo, zato uporabite jasne besede, kot so "smrt" in "umrl". Sicer se lahko zgodi, da bo otroke naenkrat skrbelo, da bi tudi sami "za vedno zaspali" ali kaj podobnega."

2. Pogovor opravite nekje, kjer se otrok počuti varno

Po Halkerjevih besedah bi moral biti prostor, v katerem boste z otrokom opravili težek pogovor, čim manj podoben nekakšni terapevtski sobi, temveč pomaga, če prostor v njem vzbuja občutek domačnosti. Če je otrok še zelo majhen, lahko to storite, medtem ko se v svoji sobi igra z igračami, pa tudi sprehod v parku z nekom, ki mu otrok zaupa, je lahko ustrezno okolje.

3. Povejte otroku, da je lahko žalosten ali jezen

Žalovanje tudi pri otrocih sproža paleto različnih čustev. Zato je pomembno, da jim pomagamo razumeti, da je vse, kar občutijo, v redu.

"Otroci lahko ob smrti občutijo res raznolika čustva, lahko so na primer zelo jezni, ker jih je starš ali kdo drug zapustil, lahko pa neizmerno žalostni," razloži Halter. 

Takrat jim moramo povedati, da je normalno, da so žalostni, jezni ali kaj drugega. Lahko jim to pokažemo tudi na primeru koga drugega, ki se je ali se sooča z izgubo, in čustev, skozi katere gre.

"Odrasli moramo biti čustveno pismeni, ko gre za smrt, in govoriti o lastnih čustvih. Tako bomo normalizirali vsa ta čustva tudi za otroke. Zanje je res koristno, če so v družbi odraslih, ki odprto govorijo o svojih čustvih v povezavi s smrtjo in o tem, kaj ta čustva zanje pomenijo. Zato naj vas ne bo strah pokazati otrokom, kako žalujete, samo tako bodo razumeli, da je to povsem normalno."

4. Jasno mu povejte, da on ni kriv za to

Halker poudarja, da imajo zelo majhni otroci zaradi težav z razumevanjem tega, za kaj pri smrti pravzaprav gre, ob tem pogosto občutek krivde. Mislijo namreč, da je izguba ljubljene osebe njihova krivda, ker na primer niso bili dovolj pridni ali kaj podobnega.

"To ni neobičajen fenomen. Zato je ob pogovoru z otrokom res pomembno, da poudarite, da smrt nekoga nima nikakršne povezave z njihovimi dejanji. Na ta način ne bodo razmišljali in skrbeli zaradi vsega, kar so naredili ali pa bi morali, vendar niso," še pravi psihoterapevt.

5. Spodbudite ga, da normalno nadaljuje z življenjem

Tako kot odrasli po smrti bližnjega razmišljajo o tem, ali je še prezgodaj, da bi "prenehali žalovati", imajo lahko podobne dileme tudi otroci. Lahko se denimo počutijo krive, če se kmalu po smrti drage osebe spet zabavajo ali smejijo. John Halker zato meni, da je treba otrokom povedati, da je v redu, če se zabavajo tudi po tem, ko se je zgodilo nekaj slabega.

Po njegovem mnenju je koristno tudi, če jih spodbudite, da se čim prej vrnejo k poznani rutini, saj jim lahko pomaga, da se počutijo bolje. O tem se pogovorite tudi z njihovimi vzgojitelji in učitelji, da bodo po vrnitvi v šolo lepo sprejeti. "Nič ni tako zdravilnega kot skupina otrok, ki toplo sprejme sošolca, ki se je v šolske klopi vrnil po smrti bližnjega," je Halker še dejal za Daily Mail.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol