80 % prebivalstva bo enkrat v življenju izkusilo duševne motnje (po zdravljenju pa bodo stvari le še slabše)

Približno 80 % prebivalstva bo hospitaliziranih ali pa bodo morali jemati psihiatrična zdravila. Po 'zdravljenju' pa je verjetnost, da bodo končali revni (bodisi kot brezposelni ali na invalidnini) in osamljeni, precejšnja.

Raziskovalci so v svojih izsledkih sklenili, da bi morali njihovi rezultati 'doprinesti k spremembi našega razumevanja, kaj sploh je normalnost in kaj so duševne bolezni, tako da bi to povsem izničilo stigmatizirajočo lažno dihotomijo med posamezniki z in brez duševnih bolezni'.

Ali to pomeni, da je iskanje bioloških razlik med 'duševno bolnimi' in 'normalnimi' zdaj mogoče preklicati - saj se zdi, da smo v bistvu vsi 'duševno bolni'?

Študija je v nadaljevanju ovrgla tudi idejo, da duševne bolezni ostajajo nediagnosticirane in nezdravljene. Dogaja se namreč ravno nasprotno:

"Sedanje ugotovitve dokumentirajo, da so državljani deležni pozornosti in zdravljenja motenj v duševnem zdravju, vsaj v razvitih državah z univerzalnim dostopom do zdravstvene oskrbe, kar je mogoče obravnavati kot spodbudno," so še zapisali raziskovalci.

Študijo so izvedli Lars Vedel Kessing, Simon Christoffer Ziersen in Per Kragh Andersen na Univerzi v Kopenhagnu ter Avshalom Caspi in Terrie E. Moffitt na Univerzi Duke in King's College London.

Bomo kmalu vsi na psihiatričnih zdravilih?

Študija je podatke črpala iz danskega nacionalnega registra zdravstvenih stikov, vanjo pa so zajeli naključni vzorec 1,5 milijona Dancev od leta 1995 do 2018.

V raziskavi so upoštevane vse diagnoze prek bolnišničnih stikov in vsa zdravila, ki so jih predpisali v bolnišnicah, primarni oskrbi ali zasebnih psihiatrih – kar pomeni, da so dobljeni odstotki najverjetneje še višji, saj v raziskavo tako niso zajeli tudi tiste, ki za svoje 'težave' niso prejeli zdravljenja ali pa so namesto zdravil raje izbrali raje psihoterapijo.

Po mnenju raziskovalcev je verjetnost, da boste enkrat v življenju:

• dobili recept za psihiatrična zdravila, 82,6 % (87,5 % za ženske in 76,7 % za moške)
• dejansko tudi hospitalizirani zaradi duševne bolezni pa 29,0 % (31,8 % za ženske in 26,1 % za moške).

Zdravljenje je stvari praviloma poslabšalo

V povprečju se je 80 % tistih, ki so se zdravili zaradi duševne bolezni, že pred zdravljenjem spopadalo s težavami, med katerimi so prednjačili revščina in osamljenost.

"Opazili smo, da je bila pri posameznikih s kakršno koli motnjo v duševnem zdravju verjetnost, da so brezposelni, prejemajo invalidnino, imajo nižje zaslužke in živjo sami, večja. Hkrati je bilo manj verjetno, da so poročeni, v primerjavi s kontrolnimi posamezniki iz splošne populacije," pišejo raziskovalci.

A kar je še huje, je to, da so se po zdravljenju stvari za te posameznike še poslabšale.

Po zdravljenju so 'posamezniki s kakršno koli motnjo duševnega zdravja z več verjetnosti izkusili nove, dodatne socialno-ekonomske težave v primerjavi s kontrolnimi posamezniki iz splošne populacije,' pišejo raziskovalci.

"Verjetnost, da bodo ostali brezposelni, prejemali invalidnino ali zaslužili manj, pa tudi da bodo živeli sami in ostali neporočeni, se je celo zvišala."

Medtem ko so si to dejstvo raziskovalci razložili v smeri 'invalidnosti diagnoze in zdravljenja', ker da slednje očitno 'nakazuje resnost osnovne duševne bolezni', pa na aktivistični spletni strani Mad in America opozarjajo, da so pri tem spregledali možnost, da bi lahko bilo tisto, kar je stanje poslabšalo, prav neustrezno ali nepotrebno zdravljenje.

In za to imeli dobre argumente.

"Takšne rezultate lahko dobimo, ko po nepotrebnem medikaliziramo vsakršne blage simptome in patologiziramo povsem običajno človeško stisko. Danes že obstajajo številni dokazi, da uporaba antidepresivov dolgoročno vodi do slabših rezultatov, tako na podlagi resnosti motnje kot drugih dejavnikov. Škodljivi učinki zdravil slabšajo obče zdravstveno stanje tistih, ki jih jemljejo, odtegnitveni simptomi pa ljudem preprečujejo, da bi jih prenehali jemati. Podobno kažejo tudi dolgoročne študije antipsihotikov. Tisti, ki opustijo zdravila, so v mesecih po prenehanju jemanja izpostavljeni večjemu tveganju, da se bolezen ponovi, vendar pa so dolgoročno njihovi rezultati boljši kot pri tistih, ki ostanejo na zdravilih."

Kaj pa, če je kaj narobe z diagnostičnim sistemom?

Raziskovalci v svojih zaključki spregledajo tudi možnost, da je morda nekaj narobe z diagnostičnim sistemom, če zdaj že skoraj vsi izpolnjujemo kriterije za diagnozo duševne motnje ali bolezni, še pišejo na Mad in America.

"Kaj pa, če se resničen problem skriva v dejstvu, da se kategorizacija duševnih bolezni podeseteri z vsako novo izdajo DSM. Zaskrbljenost glede tega je do danes izrazilo veliko uglednih raziskovalcev. Med njima sta bila tako Allen Frances, predsednik delovne skupine DSM-IV, ki je obširno pisal o škodi prevelikega števila diagnoz, kot Kamran Abbasi, glavni urednik medicinske revije BMJ."

O tem, kako zelo 'za lase privlečene' so nekatere diagnoze, ki so našle pot v psihiatrično biblijo diagnoz, na priča naslednji primer.

Ste vedeli, so iz DSM-5 prav pred kratkim vnesli popravek, naj 'psihiatri žalovanje izključijo kot potencialen indic za diagnozo depresivne motnje'. To so storili šele po tem, ko se je vnela polemika okoli tega, ali želi psihiatrija 'medikalizirati žalost'. Revizija besedila DSM-5 leta 2022 je šla še dlje in celo ustvarila novo duševno bolezen, imenovano 'motnja dolgotrajnega žalovanja', s kriteriji, ki naj bi patologizirali vsakega, ki bojda 'žaluje predolgo ali preveč čustveno'.

Številni raziskovalci se strinjajo, da je pot, ki jo je ubrala psihiatrija problematična, saj več kot očitno tudi običajna človeška čustva vidi kot 'bolezen', ki jo je potrebno medikalizirati.

V tem oziru so šli omenjeni raziskovalci še dlje in jasno zapisali, da so številne kategorije v DSM 'znanstveno nesmiselne'.

Danska študija ni edina, ki je pokazala to isto

To ni prva študija, ki je pokazala, da je definicija 'duševne bolezni' po novem tako široka, da skoraj vsa populacija izpolnjuje merila zanjo.

V novozelandski študiji iz leta 2020 so raziskovalci ugotovili, da bo 86 % ljudi izpolnilo merila za psihiatrično diagnozo do svojega 45. leta, pri čemer jih bo 85 % izmed njih izpolnjevalo kriterije za vsaj dve diagnozi.

Še več. Natančno polovica (50 %) vsega prebivalstva naj bi do 18. leta že izpolnjevala merila za vsaj eno 'motnjo'.