Ministrstvo za zdravje je pripravilo zakon o psihoterapiji, ki žanje veliko odobravanje, a dviguje tudi veliko prahu. Medtem ko zdravstvena stroka opozarja, da naj bi bili ogroženi pacienti, psihoterapevti zakon pozdravljajo kot pomemben mejnik pri duševnih obravnavah ljudi.
Pred dnevi je na Radio Ognjišče potekal pogovor o predlogu Zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki je trenutno v postopku parlamentarne obravnave. V pogovoru so sodelovali dr. Miran Možina, psihiater in direktor SFU Ljubljana, mag. Maša Naraločnik Sinur, specialistka klinične psihologije (ZKPS), mag. Denis Kordež, državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, in Franci Gerbec, pravnik in podpredsednik ZOPS.
Naj spomnimo, da je priprava zakona s pomočjo delovne skupine trajala skoraj dve leti, zadnja verzija zakona pa je nastala po javni razpravi, na kateri so prejeli zares zelo veliko pripomb.
Medtem ko pogovoru v celoti lahko prisluhnete TUKAJ, v nadaljevanju povzemamo le nekaj ključnih razjasnitev o tem, kaj zakon v resnici prinaša in – na koncu tudi - ali ga sploh zares potrebujemo.
"Zakon prinaša veliko novega"
O tem, kaj zakon prinaša, je v oddaji govoril mag. Denis Kordež.
1. Zakon prinaša nujno regulacijo področja in postavlja kriterije
"... zakon prinaša veliko novega. Prvo kot prvo, prinaša regulacijo in postavlja kriterije: kdo kaj lahko in na kakšen način. Potrebno je biti iskren in povedati dejstvo: trenutni psihoterapevti so na široki paleti od izjemno vprašljivo usposobljenih do ustrezno izobraženih in to je potrebno regulirat in to prinaša ta zakon. Ker pa to postavlja v zdravstveno dejavnost, prinaša jasne pogoje, merila in kriterije in ne bo prenesel kaosa v zdravstveni sistem, ampak postavil jasne kriterije in merila in pogoje. Zato tisti, ki ne bodo ustrezali pogojem, merilom in kriterijem, ne bodo več mogli izvajati psihoterapije. Tisti, ki bodo ustrezali, pa bodo prejeli ustrezno licenco. In, kar se zdi ključno, podvrženi bodo temeljni zdravstveni zakonodaji, kar pomeni, da bo na to področje uveden nadzor, obvezno strokovno izpopolnjevanje in sankcioniranje. Danes namreč to ni mogoče. Ne država, ne ministrstvo in ne inšpektorat ne morejo sankcionirati neustrezne psihoterapevtske obravnave," je v radijskem pogovoru razložil Kordež.
2. Za klinike se nič ne spremeni, le psihoterapija postane dostopnejša za ljudi
"Ta zakon ne posega v delo zdravnikov in kliničnih psihologov. To zakon jasno opredeljuje, da zdravniki, psihiatri in klinični psihologi še naprej znotraj svojega poklica opravljajo vse tako kot danes. Nihče ne trdi, da se psihoterapija znotraj zdravstvenega sistema že ne izvaja, ne obstaja pa psihoterapija kot samostojna vrsta zdravstvene dejavnosti, zato z napotnico direktno na psihoterapijo ni mogoče napotiti. Lahko se napoti k psihiatru ali kliničnemu psihologu, ne pa tudi k psihoterapevtu," je pojasnil Kordež.
3. Zakon ne izenačuje poklicnih profilov, le omogoča razširitev multidisciplinarnih timov
"Ne drži, da vsak psiholog ali psihiater po zaključeni specializaciji že obvlada tudi psihoterapijo. Nekateri se dodatno izpopolnjujejo za psihoterapijo in sicer na neakademske načine preko društev. To vse obstaja. Dejstvo pa je, da zakon ne posega v delo kliničnih psihologov in psihiatrov in oni bodo to delo opravljali še naprej. Zakon tudi ne izenačuje različnih poklicnih profilov, ker zelo jasno opredeljuje, kje je meja obravnave psihoterapevta in da zdravljenje ostaja absolutno v pristojnosti zdravnika, specialista psihiatra, pedopsihiatra in v obsegu kompetenc tudi kliničnega psihologa. Kaj pa ta zakon prinaša? Prinaša dodaten profil v multidisciplinaren tim, kar vsekakor razširi in izboljša možnosti obravnave in porazdelitev bremen in pristojnosti znotraj tega tima. V zdravstvenem sistemu je vodja in nosilec obravnave vedno zdravnik in tudi po sprejemu tega zakona to ostaja popolnoma enako."
Tekom pogovora je Kordež še poudaril, da zakon v ničemer ne zapoveduje, temveč zgolj omogoča širitev tima, v kolikor se za to izkaže potreba – in to ne le v zdravstvenem sistemu in centrih za duševno zdravje, temveč tudi v šolah in sociali.
"Kar se tiče centrov za socialno delo, šol, centrov za krepitev zdravja in centrov za duševno zdravje – v zakonu nikjer ne piše, da bo psihoterapevt prevzel katerokoli delo. So pa to tisti segmenti, kjer zakon predvideva, kje vse terapevt LAHKO deluje, v kolikor se za to pojavi potreba," pojasnjuje in nadaljuje: "Kateri psihoterapevt in katere vrste pristopa, bodo opredelili že obstoječi strokovnjaki glede na lokalne potrebe in glede na to, kakšno vrsto psihoterapije bi tam potrebovali. V skladu s tem se bo razpisalo tudi takšno delovno mesto."
4. Zakon sledi smernicam tudi Svetovne zdravstvene organizacije
"Pri pripravi tega zakona bile upoštevane tako smernice Ameriškega združenja psihiatrov in Ameriškega združenja kliničnih psihologov kot Svetovne zdravstvene organizacije. Prav Svetovna zdravstvena organizacija je opozorila, da na področju psihoterapiji zaznava največje pomanjkanje in da je to potrebno urediti tudi izven kliničnopsihološkega in psihiatričnega poklica. Ta zakon dejansko predstavlja kar najboljši približek tega, na kar smo bili opozorjeni in kar skozi zgodovino opazujemo. Vemo, da nismo zadovoljili vseh deležnikov, ampak dialog je odprt."
- Preberite tudi: WHO in ZN z novimi smernicami za zakonodajalce: "Duševno zdravje je človekova pravica"
5. Zakon le predvideva nabor pristopov, določila jih bo zbornica
"Kar se tiče nabora dovoljenih pristopov, jih je v zakonu navedenih 14 različnih. A to je pregled aktualnega stanja v Sloveniji, ki je povsem skladen z EU in mednarodno primerljiv. Nabor je sprejet zgolj za prehodno obdobje, dokler ne bo vzpostavljena Zbornica, ki bo potem opredelila, kateri pristopi bodo v bodoče dovoljeni in bo za tem morala stati strokovna argumentacija," pove Kordiž, ki si v tem oziru želi, da bi pri tem sodelavali tako psihoterapevti kot klinični psihologi in psihiatri. "... ker si sicer uspešnosti ne predstavljamo. Ker gre za multidisciplinaren tim, neke dejavnosti, ki je med sabo neločljivo povezana. In brez sodelovanja ne bo dobrega napredka in sodelovanje vseh treh deležnikov znotraj te dejavnosti je ključ do uspeha."
6. Razmere na terenu kažejo, da ljudje to potrebujejo
"Pa ne le zdravstveni sistem, tudi šole. Leta 2023 smo prejeli odprto pismo, naslovljeno na tri ministre, za zdravstvo, šolstvo in socialo, s strani Iniciative za zdrave odnose v šolah, ki so ga podpisali ravnatelji, učitelji in svetovalni delavci. Oni so opozarjali na porast duševnih stisk - in tukaj bi opozorili, da obstaja velika razlika med duševnimi stiskami in boleznimi. In te informacije prihajajo s terena. Iniciativa je opozorila na to, da že zdaj delajo s posamezniki v šolah, s primeri, ki močno presegajo njihovo stroko, njihove sposobnosti obravnave in da si želijo supervizijsko pomoč in da je potrebno to vlogo okrepiti tako, da se njihovi timi razširijo tudi s področja psihoterapije. In zelo podoben poziv smo prejeli tudi iz sociale, iz socialne zbornice," je povedal Kordež.
- Preberite tudi: Učitelj: "Pomoč na psihiatrični kliniki je v določenem trenutku iskala dobra četrtina dijakov"
Ali zakon sploh potrebujemo?
O zakonu, takšnem, kot trenutno je, že mesece poteka burna razprava, tako prek medijev kot na družbenih omrežjih, pa gre na vprašanje o tem, ali ga sploh potrebujemo, najprej in predvsem prisluhniti ljudem. In predstavnik slednjih je bil v pogovoru prav g. Franci Gerbec iz Zveze organizacij pacientov Slovenije - združenja 42 nevladnih organizacij s področja pravic pacientov in uporabnikov zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev, s 400 podružnicami in lokalnimi društvi po Sloveniji, s 40.000 aktivnimi člani, ki predstavlja približno 400.000 pacientov in uporabnikov.
"V Sloveniji imamo 192 psihiatrov, in od tega jih 130 dela tudi v popoldanskih ambulantah. Strokovnjakov je premalo, kaj šele tistih, ki bi se konkretno ukvarjali s psihoterapijo. Tega skoraj ni. Pri ZOPS smo od ZZZS pridobili podatek, da je bilo lani zaračunanih kar 282.000 površinskih obravnav - to je 10-minutni pogovor. To ni nič. Tako se komaj morda zazna problem. Kaj pa od tu naprej? Naš zdravstveni sistem do zdaj ni omogočal česa več in ljudje niso imeli ustreznega podpornega okolja in to kontinuirano, da bi se njihovo stanje lahko izboljšalo. Ker - kje pa so dejanski problemi večine ljudi? V odnosih, v vsakdanjih odnosih, v družinah in šolah. Nemogoče je, da bi zanikali trenutno težko situacijo, na katero nas vsak dan opominjajo mediji: da je vsak peti učenec v osnovni šoli izpostavljen obliki nasilja. Kaj pa nam to pove? Da nekaj ne deluje ravno v odnosih in vse to terja ustrezno strokovno pomoč in strokoven pristop. In v tem smislu smo si mi ves čas prizadevali, da se sprejme tak zakon in da se omogoči vstop novih strokovnih profilov," je med drugim povedal Gerbec in nadaljeval.
"Naj omenim še to, da je vztrajanje na tem, da se celotna problematika duševnega zdravja rešuje le z medicinsko diagnozo in predpisovanjem zdravil, zgrešena. Naši člani, še posebno tisti, ki imajo za seboj izkušnjo zdravljenja motenj, so zelo kritični do pristopov k zdravljenju zgolj z zdravili. Klasičen primer so antidepresivi, ki imajo lahko tudi hude neželene stranske učinke. Ali veste, da v Sloveniji kar 75% receptov za antidepresive predpišejo splošni zdravniki? Pa menite, da so zares dovolj kvalificirani za to in da je to najlažja pot? Ampak resnica je drugačna. Tam bi se moralo dogajati nekaj drugega, ne pa zdravila. Ker so problemi v ozadju, v izvoru, in ta se samo z zdravili ne rešijo. Večinoma so v resnici problem odnosi in pomanjkanje pogovora. In pri teh stvareh nimamo diagnoz, ne poznamo jih. Kakšna je medicinska diagnoza za družinsko terapijo? Se da predpisat zdravilo? Ne da se. Ker so problem odnosi in to, kar je v naših glavah in srcih."
- Preberite tudi: Kaj prinaša Zakon o psihoterapiji? "Psihoterapevti z večino kliničnih psihologov in psihiatrov dobro sodelujemo"