Doc. dr. Robert Oravecz | 27. 11. 2023, 13:34

Dr. Robert Oravecz o razhodih in toksičnih odnosih: "Ločitev je za inteligentne ljudi, ločevanje pa za bedake"

dr. Robert Oravecz (osebni arhiv)

V času moje mladosti je ločitev veljala za moralno zelo oporečno, obsojanja vredno dejanje, ki ga stori sebična oseba, ki daje prednost svojim željam in potrebam pred potrebami otrok.

Kljub odvisnosti od alkohola, nasilju, nezvestobi ali dvojnemu življenju sta zakonca takrat skoraj brez izjeme ostajala skupaj.

Običajno so bile ženske tiste, ki so kljub trpljenju vztrajale, saj si niso mogle predstavljati drugačnega življenja. Če so živele na posesti moža, so bile brez vsake pravice, nesamostojne, največkrat brez lastnega dohodka ali bivališča. Ločitev bi večino teh žensk in njihovih otrok pahnila v socialno bedo in negotovost.

Zakonca, obsojena na soživljenje brez čustvene skladnosti, sta se nato veliko prevečkrat ujela v nasilni odnos.

Klinične izkušnje so me nato naučile, da v dinamiki takšnih odnosov stvari niso vedno enoznačne. Izkušnjo nasilja kot načina reševanja problemov ali celo vira ugodja v odraslo življenje lahko pripelje v odnos katerikoli od obeh partnerjev.

Naj to ponazorim s primerom gospe, ki mi je na terapiji zmagoslavno povedala, kako je partnerja končno pripravila do tega, da jo je oklofutal. Na vprašanje, zakaj je 'bilo to dobro', je povedala, da mu je 'tako končno dokazala, da ni nič boljši od njenega očeta, ki je bil zelo nasilen do nje'.

Stari, a ne nujno tudi dobri časi

Nekoč je dr. Janez Rugelj govoril o tem, da so 'ženske odgovorne za alkoholizem in nasilje v slovenski družbi' in bil za te besede deležen hudih kritik. Njegova izjava se zdi moško – šovinistična, a je po moje mnenju potrebno upoštevati tudi kontekst časa, v katerem so odraščali njegovi pacienti.

Govorimo o času, ko so ženske, predvsem na katoliškem podeželju, odraščale v hudi spolni zavrtosti. "Seks, kot vir ugodja, je tabu. Spolnost je 'igrača' za moške, nekaj ,kar ženska potrpi, nima pa kaj pričakovati od tega. Ženska niti v zakonu ne sme pokazati želje po spolnosti ali spolno ugodje, saj s tem postane razvrednotena pred moškim. Ženske, ki se prepustijo svoji ženskosti, so moralno oporečne, neprimerne za zakon in družino."

Knjige gospe Milene Miklavčič, 'Ogenj, rit in kače niso za igrače' pristno prikazujejo ta čas in odnos podeželskih ljudi do spolnosti.

Na osnovi moralnih predsodkov nastane globok konflikt med zakoncema. Moški se kmalu po poroki, kvečjemu po otroku ali dveh, sooči z ženinim odklonilnim odnosom do spolnosti. Ob tem se čuti nezaželen, nesprejet, manjvreden.  

Ko se ti moški soočajo z občutki nesprejetosti in neljubljenosti s strani svojih partnerk, še danes pogosto posegajo po alkoholu kot nadomestnem viru endorfinskega ugodja. Pod vplivom alkohola nato nekateri postanejo nasilni, telesno nasilje kot regulator medsebojnih odnosov ali vir psevdo - orgazmičnega ugodja pa lahko sprovocirajo tudi nekatere ženske.

Mihail Bulgakov piše v svojih zgodbah, da so tekom ruske državljanske vojne leta 1920 naleteli na žensko v kozaški vasi, ki se je valjala v blatu sredi ceste, si pulila lase in kričala, da jo mož nima več rad. Ko so jo vprašali, kako je prišla na to misel, kako je lahko o tem tako zelo prepričana, naj bi rekla, 'ker me že dva tedna ni pretepel'.

Veliko mojih pacientov je govorilo o cikličnem ponavljanju očetovega opijanja, pretepanja in pomiritev, kot da se nič ni zgodilo. Kar je bilo za roditelja 'igra', pa je za otroke bila - in je še danes - drama in vir travmatskih izkušenj.

To so bili časi, ko družba zagotovo ni bila naklonjena ločitvam, policija pa je mižala na obe očesi ob družinskem nasilju. Upokojeni policisti so mi pripovedovali o tem, kako so intervenirali ob družinskem nasilju, svarili ženo naj se loči, nato pa čez nekaj dni srečali dotična zakonca objeta v največji ljubezni.

Madžarska epidemija ločitev v osemdesetih

V osemdesetih letih sem živel na Madžarskem, kjer je v 'spalnih naseljih' naenkrat izbruhnila epidemija ločitev.

Sociologi so dolgo raziskovali ta pojav in se trudili razložiti razloge za razhod relativno mladih parov. To je bil čas uvedbe triletnega porodniškega dopusta. Da bi prehranili družino, so moški bili prisiljeni opravljati nadurno delo. Sociologi so trdili, da je sekularizacija, individuacija generacije, ki se je osamosvojila od tradicionalnega okolja in družine tista, ki je odgovorna za rahljanje zakonskih vezi, vendar pa je bil to tudi čas najvišje stopnje samomorilnosti, kar je nedvomno govorilo o vplivu družbenih razmer na počutje državljanov.

Družbena anomija, stanje, ko družba postavi cilje pred posameznika, ki jih ni možno doseči z razpoložljivimi sredstvi, zelo neugodno vpliva na samopodobo in posledično tudi vedenje moškega.

Ker so sodišča otroke, družbeno stanovanje in preživnino skoraj brez izjeme dodeljevala materi, so ženske postale veliko bolj samozavestne in se z lahkoto odločale za 'boljšega' partnerja, ločenci pa ostali brez strehe nad glavo in viri za preživetja.

V teh blokovskih naseljih je postalo običajno, da so se ločeni moški nato selili od ene ločene ženske k drugi, dokler na koncu niso postali brezdomci. V času odraščanja otrok so moški liki postali prehodni, nezanesljivi, velikokrat nasilni.

Razvoj v času socializma je v Sloveniji tekel po drugačnem vzorcu kot v drugih srednjeevropskih državah.

Medtem ko so države, kot so Madžarska, Češka in Slovaška, ustvarile nova socialistična mesta, ki so posrkala podeželsko prebivalstvo, je v Sloveniji gospodarstvo prišlo v manjša mesta, večina tukajšnjega prebivalstva pa je lahko ohranila že utečen življenjski slog.

Povezanost s širšo družino in skupnostjo je predvsem pri podeželski populaciji ohranila vpliv na moralno držo, družinsko naravnanost, vztrajanje na tradicionalnih vzorcih.

Spremembe so prišle z osamosvojitvijo, ko se je z dvigom dohodka, vse opaznejšim družbenim razslojevanjem in razvojem zasebne iniciative pojavila želja po vzponu v višji družbeni razred predvsem na račun potrošniških znamenj blagostanja. Če se danes vozimo skozi štajersko ali prekmursko pokrajino, vidimo, kako tradicionalne kmečke domačije izginjajo in prepuščajo mesto meščanskim hišam, urejenim dvoriščem, bazenom, prestižnim avtomobilom.

V času te družbene tranzicije se je pritisk na moške v generativni dobi precej povečal. Ker so cilji, postavljeni s strani družbe precej visoki, se od moškega in neredko tudi od ženske pričakuje veliko dodatnega zalaganja. Kar eni dosežejo z nekoliko manj dela, drugi lahko le z veliko nadur.

Moški so pred desetletji po službi zavili v gostilno, si vzeli čas za druženje, rekreacijo, sedaj pa množično hitijo v drugo službo, v 'fuš'. Še ob enajsti uri zvečer traktorji delajo na njivah, svetijo se okna delavnic.

Odlika moškega ni več postavnost, privlačnost, temveč finančna uspešnost, delavnost, 'pridnost'.

Slovenski statistični podatki kažejo na krizo zakonskega življenja. Število ločitev se je povečalo do te mere, da vsaka tretja zakonska zveza razpade. Po podatkih iz leta 2013 do ločitev pride približno po 14.5 letih zakona, nekje pri 45.-47. letu starosti. Pri tem pa je potrebno upoštevati dejstvo, da se istočasno s povečevanjem števila ločitev sorazmerno znižuje želja po poroki. Iz tega lahko sklepamo, da veliko ljudi živi v nedorečenih oblikah skupnosti, ki niso obvezujoče in se kadarkoli lahko prekinejo, ne da bi pustile sledi na državnih statistikah.

Čeprav nimam dostopa do novejših podatkov, lahko na osnovi svojih izkušenj sklepam, da se zadnja leta ločujejo in razhajajo tudi pripadniki mlajših generacij, neredko že v prvih letih pred ali po rojstvu otroka.

Medtem ko so ločitve pred leti zbujale družbeno neodobravanje in nelagodje, ločitve zdaj postajajo povsem sprejemljiv pojav družbenega življenja, celo na podeželju. "Če ni za biti, je za iti", mi je rekel - od mene nekaj let starejši - gospod, s katerim sva pred leti skupaj zidala hišo.

Sla materializma izriva ljubezen

Sem mnenja, da je zakon o preprečevanju nasilja v družini ključen element pri opolnomočenju žensk, ki se sedaj veliko lažje odločajo za ločitev od alkoholno zasvojenih, nasilno naravnanih ali sicer nefunkcionalnih moških.

A medtem, ko so še pred tremi desetletji ženske bile tiste, ki so v moji pisarni praviloma izražale svojo nemoč v odnosu do odvisnih in nasilnih partnerjev, so se stvari v zadnjih letih spremenile. Zadnje čase se namreč vse pogosteje srečujem z moškimi, ki se čutijo opeharjeni, zavrženi in izkoriščene s strani svojih bivših partnerk.

Ta pojav ni težko razumeti. Družba pričakuje od moškega, da se dokazuje z zanesljivostjo, delovno zagnanostjo, finančno uspešnostjo, družinsko naravnanostjo. Ti cilji so običajno dosegljivi le z dodatnim vlaganjem v delo in izobraževanjem. Emancipacija žensk je na drugi strani prav tako prispevala k povečani delovni aktivnosti, karieri, uspešnosti, vendar na račun pretirane zasedenosti, izčrpanosti, stresne izpostavljenosti.

Delovna zagnanost, želja po posedovanju dobrin in ikon blagostanja pa povratno neugodno vpliva na partnerske, ljubezenske, spolne aspekte odnosa med zakoncema.

Zakonca, v prvih letih skupnega življenja praviloma razvijata predvsem odnos 'sodelavca', 'roditelja', 'soborca' ... Če kdo ne sprejme te predpostavke in poskuša ohraniti vzorce iz predzakonskega življenja, je hitro proglašen za neresnega, nezanesljivega partnerja.

Moški se hitro navadimo na to, da svojo libidinalno energijo usmerimo v delo, ustvarjanje ali rekreativnost. Smo bolj ali manj zadovoljni z rutinskim zakonskim spolnim življenjem, ob istem času, na isti način, na istem mestu. Čeprav jim to ni pisano na kožo, se ženske prav tako odpovedo izražanju, ustvarjanju svoje ženske podobe, željam po ugodju.

Kolega, predsednik madžarskega združenja za spolno medicino, je na kongresu predstavil razloge za izgubo zanimanja za spolnost v trajni partnerski zvezi. Menil je, da je eden od razlogov spomin na 'medene tedne', ko je spolno življenje še cvetelo, sicer pa je kot pomemben razlog navedel stresno izpostavljenost tako moških kot žensk. Osebno pa bi prispeval še druge pomembne razloge, kot so: spolna zavrtost, neizkušenost, neopolnomočenost žensk, tradicionalna podrejena vloga ženske, izbira partnerja na osnovi razuma, neuporaba kontraceptivov …

Ni več časa za romantično večerjo

Zadnje čase neredko vprašam svoje paciente, kdaj so nazadnje kakšno noč preživeli s partnerjem sami zunaj hišnih zidov, kdaj sta nazadnje plesala ali šla na romantično večerjo v dvoje.

Odgovori so porazni. Zakonsko življenje je povsem podleglo potrošniškim ambicijam, pretiranemu delu in stresni izpostavljenosti, kar nedvomno negativno vpliva na doživljanje in iskanje ugodja.

Do krize v zakonu običajno pride potem, ko so veliki življenjski projekti, kot so otroci, hiša in kariera, zaključeni. To je običajno čas, ko ženske vstopajo v obdobje perimenopavze, ki prinaša prebujanje libida, nihanje razpoloženja, občutke nezadovoljstva ter bilančno razmišljanje.

Sprememba spolne preference je znanstveno potrjeno dejstvo. Je dejstvo, da si v različnih obdobjih svojega življenja želimo različne partnerje.

Veliko mojih pacientk okoli 40. leta izraža nezadovoljstvo s stalnim partnerjem, ne da bi navajale za to kakšne tehtne razloge. Govorijo o tem, da se ne čutijo slišane ali prepoznane v svojih željah in potrebah. Zaradi občutka, da se jim izteka čas in seveda tudi zaradi hormonskih sprememb, se pogosto pojavi hrepenenje po strasti, zaljubljenosti, erotičnem doživljanju. Na podeželju, kjer ženske odraščajo v zelo konzervativnem okolju, a so zdaj soočene z medijskimi sporočili o možnostih drugačnega doživljanja partnerstva in spolnosti, pa je ta pojav še toliko bolj prisoten.

Medtem, ko ženske hrepenijo po zaljubljenosti in spremembi partnerskega odnosa, se njihovi partnerji čutijo vedno bolj razočarani, saj ne razumejo nagle spremembe vedenja in pričakovanj s strani svojih partnerk. Soočajo se s spoznanjem, da njihov trud ni bil poplačan z občutki ljubljenosti, sprejetosti, odzivnosti, hvaležnosti. Čeprav je jasno, da za tem doživljanjem stoji depresija kot posledica stresne izpostavljenosti, je moška depresija prepojena z elementi jeze, verbalne agresije, afektivnimi izbruhi, nerazumnimi dejanji, samouničevalnostjo.

Takšna manifestacija depresije samo še bolj poglobi nerazumevanje med partnerjema. Depresivni moški namreč partnerke vidijo kot 'tečne', nezadovoljne, neodgovorne, nedostopne.

Ko razhod preide v epski konflikt

Zadnje tedne precej beremo o tem, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti opozarja na to, da sodišča v sporih glede namestitve otroka pogosto posegajo po argumentaciji 'odtujitve otroka od drugega starša', in v tem kontekstu izpostavljajo problem nasilnega roditelja, ki mu sodišče vseeno dodeli otroka ali omogoča stike z njim.

Naj najprej poudarim, da so ločitve čustveno zelo zahtevna dejanja tako za partnerja, ki se odločata za razhod, kot za otroke, ki so 'neto žrtve' tega procesa. V ozadju namreč poteka zelo kompleksen proces, ki se ne sklada vedno z družbeno sprejetimi stereotipi.

Ločitev je sama po sebi izredno zahteven projekt, ki velikokrat presega zmožnosti posameznika, še bolj pa se zaplete, ko skuša eden od njiju pobegniti iz toksičnega razmerja, ki ima nadvse svojstveno dinamiko.

Toksičen odnos se je razvijal dolga leta, da bi na koncu kulminiral v ločevanju. Namerno nisem napisal 'v ločitvi', saj se proces razdruževanja od toksične osebe pogosto spremeni v epski konflikt z elementi maščevanja, kompromitiranja, poniževanja dolgoletnega partnerja in odtujevanja otrok od bivšega partnerja ali partnerke.

Zakonsko življenje ima svojo dinamiko in največkrat tudi močno inercijo. Kljub konfliktom, napetostim, malim nelojalnostim, nezadovoljstvu enega ali obeh, se vztraja v neskončnost. Če takšne 'akterje' vprašamo: zakaj vztrajajo v takšnem odnosu, ti v ospredje postavljajo 'dobrobit' otrok, ujetost v dolgovih, iluzije ali upanje v prihodnost.

Niti v slabem zakonu ni vedno vse slabo. Naši možgani so ustvarjeni tako, da sčasoma pozabimo na nevšečnosti, prepire, izrečene grde besede. Po naslednjem spolnem odnosu se niti ne spomnimo več, glede česa in kdaj smo se prerekali.

Vseeno so ti spomini nekje zapisani v naših čustvenih spominih, ki generirajo naš osnovni občutek o partnerstvu. Če je teh nesporazumov, nerazumevanj in kršitev načel lojalnosti veliko, začnemo razmišljati o ločitvi. Od razmišljanja do dejanja pa je večinoma dolga pot.

Včasih rečem, da je ločitev kot izguba nedolžnosti. Ideaciji sledi pridobivanje informacij, opolnomočitev, načrtovanje izvedbe in na koncu tudi dejanje ločitve. Seveda so tudi izjeme, v obliki kratkostične reakcije, brez predhodnih priprav, običajno na zelo samouničevalen način.

Z metaforo si ta proces lahko predstavljamo tako, da na skupni ladjici z majhnimi kršitvami lojalnostmi ali majhnimi nezvestobami ustvarimo prve luknje, ki jih še poskušamo zamašiti. Z leti je teh, večinoma majhnih luknjic, čedalje več. V nekem trenutku pridemo do spoznanja, da jih ne moremo več zamašiti in takrat pristopimo k črpanju vode. Eni so pri tem bolj zavzeti, drugi pa držijo figo v žepu. Ko pa voda doseže nivo, da so vsi napori zaman, bo tisti, ki je boljši plavalec skočil v vodo in odplaval stran. Če se v bližini prikaže kakšna druga ladja ali čoln, je odločitev toliko lažja.

Lahko pa se sedaj posvetimo tistemu, ki ostane na potapljajoči se ladji. Na osnovi naših sociokulturno utemeljenih stereotipov je ta oseba prepoznana kot žrtev, tisti, ki odide, pa kot brezdušna, sebična, neodgovorna oseba.

Zrele osebe, ki prepoznajo, da so razlogi za skupno življenje usahnili, se ločijo na osnovi medsebojnega dogovora. Neredko vidimo, da so 'last minute' zakonske terapije pravzaprav namenjene soočanju z ločitvijo.

Osebno menim, da je ločitev običajno posledica neprepoznavanja kršitev načel relacijske etike, občutka nezaslužene lojalnosti in nezmožnosti izražanja lastnih potreb in vrednot. Čeprav je spolna zvestoba visoko vrednotena, v resnici ne vemo natančno, kdo se je bolj trudil, da ladja ostane na površini.

Izprijenost toksičnih odnosov

Težave nastopijo takrat, ko je ločitev končno dejanje toksičnega razmerja. Toksično razmerje lahko nastane takrat, ko nekdo svoje nerazrešene notranje konflikte, napetosti ali posledice travmatskih izkušenj rešuje na račun druge osebe. Osebe s hudimi osebnostnimi motnjami uporabljajo nezrele obrambne prijeme, so nezmožne zaupanja in empatije, se velikokrat čutijo razvrednotene, nesprejete, ali jih je strah izgube in zapuščenosti.

Partnerji teh oseb se praviloma počutijo kot osebe, na katere nekdo poskuša navleči obleko, ki ni krojena po njihovi meri, a jih hkrati prepričuje, da obleka krasno stoji na njih. Žrtve toksičnih oseb se nenehno soočajo z eksistencialnim nelagodjem, ki izvira iz občutkov nesprejetosti, neljubljenosti, podrejenosti, razvrednotenosti, saj se prepustijo vlogi, ki jo ustvari toksična oseba z namenom obrambe pred lastnimi nesprejemljivimi čustvi.

Medtem ko so osebe, ki ustvarjajo pogoje za toksične odnose, obdarjene z značilnimi osebnostnimi problemi, so njihove žrtve neredko prav osebe z visoko stopnjo empatije.

Žrtve strupenih oseb prej ali slej prepoznajo osebnostno šibkost ali bolezensko doživljanje teh oseb, vendar zaradi občutkov krivde in odgovornosti ne znajo ali ne upajo zaščititi sebe. Tako se lahko še naprej trudijo dokazati, da so vredni ljubezni in zaupanja, ali pa toksično osebo vidijo kot osebo, ki potrebuje njihovo razumevanje in podporo.

Čeprav se ves čas soočajo z željo po separaciji, jim tega osebnostne predpostavke ne dovolijo. Za dolga leta ali celo desetletja ostanejo ujeti v skrajno nefunkcionalnih partnerskih odnosih. Stisko poskušajo blažiti z alkoholom, pomirjevali, antidepresivi ali skoki čez plot, da bi jih družina na koncu začela videti kot vir problemov.

Do opolnomočenja žrtve lahko pride v sklopu terapije, psihiatrične obravnave ali ob nastanku izvenzakonskega romantičnega razmerja. Včasih zadošča že kompliment - priznanje sposobnosti ali telesnega videza, tudi spolne produkcije -, da čarovnija toksičnega odnosa izhlapi.

V knjigi Vitomila Zupana glavni lik v nekem trenutku poišče prostitutko, ki na koncu spolnega odnosa spontano izreče stavek: "Dober si, veš!" To je stavek, ki opolnomoči lik, da zapusti odnos, v katerem je ujet.

Nekoč mi je moja supervizorka rekla, da je 'ločitev za inteligentne ljudi, medtem ko je ločevanje za bedake'.

Toksične osebe se zavedajo svoje šibkosti, zato ustvarjajo odnose, v katerih svoje partnerje doživljajo kot osebno lastnino, del sebe, in si težko predstavljajo, da bi jih ti zapustili. Če se to vseeno zgodi, nastopi stanje narcisistične travme, saj doživljanje zapuščenosti sega v rane, ki so v najglobjih sferah naše duševnosti. Takšna oseba lahko postane psihotična, nasilna do sebe ali do osebe, ki ga/jo je upala zapustiti.

V tem stanju se začne proces razvrednotenja druge osebe in iskanje zaveznikov, dušebrižnikov, ki so se pripravljeni postaviti na stran 'žrtve'.

Največje žrtve so v takšnih primerih vedno otroci, ki so prisiljeni v 'splitting«', razcep v smislu, da enega roditelja, običajno tistega, ki 'odplava vstran' proglasijo za odgovornega, nevrednega, medtem pa nudijo popolno podporo in lojalnost 'žrtvi' razveze.

Resnične žrtve ločevanja v toksičnih odnosih

Neredko se zgodi, da otroci prevzamejo vlogo dejanske žrtve toksičnega odnosa in se odpovedo lastnim interesom ali čustvom. V skrajnem primeru lahko govorimo celo o 'manie a deux', psihozi v dvoje, ko otrok začne doživljati enake simptome kot psihotični roditelj.

V primeru nelojalnosti toksične osebe te kaznujejo osebe v svojem okolju z zbujanjem krivde, jeze, ignorance, poniževanjem. S tem kar hitro dosežejo, da se otroci, včasih pa tudi drugi družinski člani podredijo njihovi predstavi o stvarnosti.

Pred leti sem naletel na pravo poplavo 'razkrinkavajočih' elektronskih dopisov zapuščene žene o svojem možu, ki se je nedolgo po tem zatekel v mojo psihiatrično ordinacijo, kjer je razkril, da so razen bivše žene celo njegovi otroci postali nasilni do njega.

Čeprav bi na osnovi dopisov njegove bivše žene mislili, da gre za skrajno pokvarjeno, neodgovorno, obsojanja vredno osebo, sem ga spoznal kot hudo depresivno, zaskrbljeno osebo, ki je grozno trpel zaradi nastale življenjske situacije in neopravičeno izgubljene naklonjenosti otrok.

Najbolj jasen znak, da gre za narcisistično travmatizirano osebo je, da se podoba bivšega partnerja nenadoma spremeni iz ljubečega moža ali žene v nezvesto, sebično, neodgovorno, neskrbno, nasilno osebo. Pomenljivo je tudi, da takšna oseba čuti močno željo po tem, da s svojimi ugotovitvami seznani celoten vesoljski svet.

Ker nimajo kapacitet, da bi odžalovali svojo izgubo, obstanejo v svoji jezi in prizadetosti, kar izražajo s kritiziranjem bivšega partnerja še dolgo vrsto let.

Narcisistično motene osebe pogosto izkoriščajo svoje otroke, da bi se preko njih maščevale partnerju, ki jih je zapustil, in se vidno naslajajo nad njegovo/njeno bolečino.

Načini manipulacije otrok in okolja so nešteti, od tega da jim razkrijejo stvarne ali namišljene dogodke iz skupnega življenja, do tega, da bivšega partnerja/partnerko predstavijo kot neodgovornega ali nevrednega naklonjenosti otrok. To je ogenj, ki ga je potrebno nenehno hraniti z lažmi ali zmaličenimi interpretacijami dogodkov.

Te osebe se svetu rade predstavijo kot žrtev, ki je prisiljena 'veliko več storiti za otroke' kot prej. Ker je njihova empatija zelo selektivna in se aktivira le takrat, ko je to v njihovem interesu, se ne zavedajo čustvene stiske svojih otrok, ko se jih trudijo odtujiti od drugega roditelja. Otroci so ujeti v dojemanju zapuščene osebe kot žrtve in mu/ji zagotavljajo polno lojalnost, saj so sicer izpostavljeni pasivnemu ali aktivnemu nasilju te osebe.

Odtujevanje otrok od drugega, ločenega roditelja je realnost. S tem pojavom se zaposleni v različnih suportivnih poklicih pogosto srečujemo v obliki trenutnega dogajanja ali skozi izkušnje naših uporabnikov v preteklosti.

Otroci so v procesu ločitev na žalost vedno izpostavljeni hudim čustvenim bremenom. Pogosto zapadejo v regres. Majhni, ali niti ne tako majhni, otroci ponovni začnejo močiti posteljo, upade jim učni uspeh ali začnejo kazati znake hude depresije.

Včasih se ne zavedamo, da so tudi otroci prisotni na sceni, na kateri se odvijajo naše ločitvene vojne. V kolikor jih vpletemo v proces ločevanja, jim storimo veliko škodo. Otrok pogosto preživi le, če se odpove enem roditelju zavoljo lojalnosti do drugega roditelja. Da bi zmanjšal občutke krivde do zatajenega roditelja, ponotranji videnje 'žrtve', roditelja, ki pričakuje popolno lojalnost otroka.

V kolikor institucije, ki se posvečajo otrokom v procesu ločevanja ne prepoznajo posebnih osebnostnih predpostavk vpletenih, se lahko hitro priklonijo osebi, ki uspešno manipulira z otroci in s svojim širšim okoljem. Aktualna enostranska medijska sporočila, ki vidijo le nasilnega moškega, ki si ne zasluži stikov s svojimi otroci, pa so le del širšega in ideološkega videnja v resnici kompleksnejše problematike.

Oseba, ki svojega otroka prisili v takšno odločitev, običajno nima kapacitet, da bi prepoznala trpljenje otroka ali psihičnih posledic, ki ga bodo spremljale celo življenje. Je egocentrična, manipulativna, prepričana v svoje predstave.

Želim skratka povedati da to, da otrok odklanja stike z enim od roditeljev, ne pomeni nujno, da ima slabe izkušnje s tistim roditeljem ali njegovo/njeno družino, temveč da obstaja tudi možnost, da ne zmore prenašati stiske, ki ga povzroča drugi roditelj s svojo manipulacijo.

S tem zapisom, ki temelji na osebnih, strokovnih in terapevtskih izkušnjah želim spodbuditi bolj kompleksne in na dejstvih utemeljene predstave o ločitvi, zapletih glede dodelitve otrok in starševskih pravic. Usoda otrok je nekaj, kar ne smemo podrediti ideološkim predpostavkam, osebnim prepričanjem, ampak je nujno potrebno posvetiti pozornost vsaki zgodbi, predvsem z namenom minimaliziranja škode, ki jo otrok utrpi v teh procesih.