Dr. Oravecz o procesu humanizacije družbe: "Na enem koncu spektra so empati, na drugem psihopati"

Sociopatija je značilna za osebe, ki ne čutijo bolečin ali strahu, posledično ne čutijo niti empatije. Živijo na račun drugih, jih izkoriščajo in uživajo ob njihovem trpljenju.

Zastavlja se vprašanje, pod kakšnimi pogoji se razvijejo takšne značilnosti posameznika, ki ne spoštuje niti najbolj osnovnih civilizacijskih vrednot in pravic drugih posameznikov. 

Nevrobiološka znanost je tekom zadnjih desetletij prišla do spoznanja, da je razvoj osebnostnih značilnosti zrcalo dozorevanja, oblikovanja povezav v določenih delih naših možganov. Že med nosečnostjo prejemamo pomembne informacije od matere, da bi se lahko pripravili na svet, v katerega bomo vstopili. Po rojstvu se ta proces nadaljuje. Določeni deli naših možganov, od možganskega debla do možganske skorje, v določenih časovnih obdobjih kažejo povečano občutljivost na vplive iz okolja. Poenostavljeno so ti vplivi tisti, ki vplivajo na razvoj ali prizadetost določenih možganskih funkcij. Če so ti vplivi, dražljaji primerni, se možgani funkcionalno razvijajo. Poudarek je na razvoju limbičnega sistema in možganske skorje desne polovice naših možganov.

Posamezniki z dobro razvitimi možgani so sposobni obvladovati svoja čustva, razumeti namene in čustva drugih ljudi ter delovati v korist drugih ljudi in skupnosti. 

Odkritje pomena desne možganske hemisfere

Še v času mojega študija medicine pred skoraj štiridesetimi leti so znanstveniki tavali v temi glede funkcij desne hemisfere.

Bili so prepričani, da vodilna vloga pripada levi polovici možganov, saj je ta odgovorna za razumnost, vztrajanje na logičnih povezavah med vzrokom in posledicami. Leva hemisfera je zelo dobra v inženiringu, logičnem sklepanju, oblikovanju vojaške taktike. Ta nam govori, da je 'red duša vsega okoli nas'. Osebe z dominantno levo hemisfero so odlični inženirji, matematiki, vojaški poveljniki. So redoljubni, precizni, predvidljivi. So zvezde preteklega stoletja. 

Pomembnost desne hemisfere so znanstveniki začeli prepoznavati tekom zadnjih desetletij.

Dobro razvita desna hemisfera se zrcali v delovanju umetnikov, kreativnih ustvarjalcev, demokratov, liberalcev ter oseb, ki izstopajo na področju suportivnih, svetovalnih poklicev. Ker so te osebe sposobne videti stvari v svojih nasprotjih, konfliktih, ter oblikovati predstave o sebi in svetu, ki integrira vse odtenke sivega, lahko rečemo, da so to posamezniki postmoderne dobe. 

Zastavlja pa se vprašanje, kateri so tisti dražljaji, ki tako radikalno vplivajo na zorenje, oblikovanje naših možganov in na razvoj osebnostnih predpostavk, ki nas spremljajo tekom celega našega življenja.

Psihoanalitiki druge generacije, kot so Melanie Klein, Anna Freud, Winnicott in navsezadnje Bowlby, so začeli razmišljati o tem, kakšna je vloga matere pri razvoju naše osebnosti. Nastala je teorija objektnih odnosov, pojavile so se predstave o tem, kakšna mora biti mati, da ugodno vpliva na razvoj otroka. 

Po drugi svetovni vojni je potekala zelo pomembna raziskava, ki je primerjala telesne in duševne težave, umrljivost otrok, ki odraščajo v sirotišnicah in tistih, ki preživijo otroštvo poleg svojih mater. Najbrž ni presenetljiva ugotovitev, do so otroci iz sirotišnic bili bolj ranljivi za bolezni, duševne in osebnostne težave. Bolj pogosto so pristajali v zaporih ali postajali žrtve umorov ali samomorov. Raziskovalci so odkrili le en pomemben dejavnik, ki je vplival na vse te razlike. To je odsotnost zanesljive, stalne, čustveno uglašene osebe, torej matere. Bowlby je bil tisti, ki je opisal navezanost, pojem, s katerim danes opisujemo kvaliteto odnosa med materjo in dojenčkom.

Če je dojenček varno navezan na mamo, ali drugega stalno prisotnega negovalca, se povezave med možganskimi celicami 'bohotijo'.

Kvaliteta navezanosti dojenčka z mamo

Bowlby je rekel, da ne zadošča, da mama uspešno obvladuje vse negovalne naloge, ampak je za varno navezanost nujno, da se med dojenčkom in mamo razvije močna čustvena, pravzaprav ljubezenska vez, v kateri oba doživljata ugodje.

Dolga desetletja se že govori o pomenu dojenja, sedaj pa raziskovalci prihajajo do spoznanja, da je telesni stik dojenčka z mamino kožo, telesnim utripom, vonjem, celo bolj pomemben od imunološkega vpliva materinega mleka. 

Pomislite na čase, ko so novorojenčki ležali kot štručke v veliki sobi in imeli stik z materami le v času dojenja, pa še to poviti do vratu. Pomislite na vpliv nacistične vzgoje otrok pred in v času druge svetovne vojne.

Zdravnica Johanna Haarer je ob vzponu nacizma napisala knjigo o tem, kako naj matere vzgajajo otroke. Nacistični eliti je bil njen pristop zelo všečen, saj je bil v skladu z ideologijo bojevitosti, podredljivosti, poslušnosti.

Haararjeva je svetovala, naj matere ne kažejo nežnosti, si ne dovolijo, da jih otrok izsiljuje z jokom, ter naj otroka ne navežejo nase. Njene knjige so pridno tiskali še v 50. letih.

Današnji psihoanalitiki se še zmeraj soočajo z medgeneracijsko preneseno škodo, ki jo je povzročila takšna 'trda' vzgoja. 

Robert Merle je napisal eno zelo iskreno knjigo z naslovom 'Smrt je moj poklic' o življenjski zgodbi zadnjega poveljnika koncentracijskega taborišča v Auschwitzu, Rudolfa Höss-a, ki je bil odgovoren za smrt 'samo 2.5 milijona ljudi', saj, kot je rekel v svojo obrambo, 'jih je milijon in pol umrlo zaradi lakote in bolezni'. Iz opisa njegovega otroštva veje hlad, strah in občutek nezadostnosti. Poleg krutega, mračnjaško religioznega očeta se v ozadju skriva tudi boječa, negotova, nesamostojna mati, ki ne uspe zaščititi svojega sina. 

Čustveno stanje matere močno vpliva na oblikovanje osebnostnih značilnosti otrok.

Matere so tiste, ki s svojim izrazom na obrazu, telesno držo in govorico prenašajo dražljaje, informacije iz okolja. Tesnobna, negotova, eksistenčno ogrožena mati ni sposobna ustvariti varne navezanosti in svojo stisko prenaša na otroka. 

Znanstveniki, kot Schore, Fonagy, Target … so prepoznali pomen navezanosti na nevrobiološki in osebnostni razvoj. Spregovorili so o mentalizaciji kot razvojnem procesu, ki se navezuje na kvaliteto navezanosti in opisuje razvoj sposobnosti prepoznavanja lastnih čustev in namenov ter čustev in namenov drugih ljudi. 

Poenostavljeno povedano: osebe, ki odraščajo v zelo neugodnih razvojnih razmerah, se precej razlikujejo od osebnostnih značilnosti tistih, ki odraščajo v varni navezanosti.

Nekateri od njih se razvijejo v bojevnike, ki ne čutijo bolečin ali strahu, ne prepoznajo potrebe drugih, vendar se zelo hitro, učinkovito in nasilno odzovejo na nasilne namene drugih posameznikov. Nagnjeni so avtoritarni ureditvi medosebnih odnosov in se trudijo postati dominanti, t. i. alfa samci.

Drugi posamezniki, ki so nenehno ustrahovani, izpostavljeni nasilju, pogosto razvijejo obrambo v smislu disociacije, 'odklopa'. Pogosto jih prepoznamo kot žrtve in obenem tudi iskalce psihiatrične, psihoterapevtske podpore. 

Leta 1962 se je zgodila kubanska kriza.

To je bil čas, ko je bila hladna vojna najbližje eskalaciji, nuklearni vojni. Predsednik Kennedy je bil na veliki preizkušnji, ali naj prisluhne 'jastrebom' ameriške vojske in začne tretjo svetovno vojno ali naj ubere kakšno drugo pot. Čeprav je vse govorilo v prid strategiji, ki pravi, da je 'napad najboljša obramba', je Kennedy uspel ohraniti razum nad afekti in Rusom ponudil častni izhod iz nastale situacije. Ta strategija je bila ugodna za obe strani.

Zdaj pa za trenutek pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi bil na njegovem mestu nekdo s slabše strukturiranimi možgani. Bi se že takrat lahko zgodilo uničenje človeške civilizacije?

Empatija kot civilizacijski in evolucijski dosežek

Na osnovi do sedaj napisanega je najbrž jasno, da je empatija civilizacijski in evolucijski dosežek, ki je rezultat družbenih razmer, v katerih matere lahko omogočajo varno navezanost z otrokom.

Sposobnost empatije povezujemo s t. i. zrcalnimi nevroni, ki nam omogočajo, da se vživimo v čustva drugih posameznikov.

Stiki, komunikacija z materjo predstavlja pomemben element v razvoju empatije, prepoznavanja čustev drugih. 

Vedno bolj sem prepričan, da prvo desetletje po osamosvojitvi ni bilo najbolj ugodno obdobje za zgodnji osebnostni razvoj otrok, ki so se rodili v tistem času. Prekarništvo, izguba zaposlitev, finančna stiska, inflacija, draginja, torej eksistenčna in eksistencialna negotovost, so pomembni dejavniki, ki zagotovo pustijo odtis na osebnostnih potencialih takrat rojenih otrok. 

Poznamo različne modalitete empatije. 

Čustvena empatija vključuje sposobnosti, da razumemo čustva drugih posameznikov in se na njih odzivamo na način, ki je pričakovan s strani te druge osebe. 

S pomočjo somatske, telesne empatije prepoznavamo telesne reakcije, recimo trpljenje druge osebe, in se na to tudi odzovemo.

Kognitivna empatija nam omogoča. da razumemo mentalna stanja drugih oseb oziroma kaj oni mislijo v neki situaciji. 

Čeprav smo razen izjemno hudo osebnostno motenih ljudi vsi sposobni čutiti empatijo, se osebe z različnimi osebnostnimi predpostavkami različno doživljajo svoje empatične odzive. 

Na enem koncu spektra so empati, osebe, ki so še posebej občutljivi na čustva in reakcije ljudi v njihovem okolju.

Večinoma so to osebe, ki jih prepoznamo kot nagnjene k depresiji.

Ti ljudje dajejo prednost vrednotam in potrebam drugih posameznikov, so sočutni in ustrežljivi. Njihovo dominantno čustvo je krivda, ki je pogosto nerealna, saj se ne navezuje na dejanja, ki so storjena v škodo drugih oseb. Včasih rečem, da so takšne osebnostne značilnosti obenem božji dar in božje prekletstvo. Po eni strani so empati zelo dobro sprejeti, saj se drugi posamezniki udobno počutijo v njihovi družbi, obenem pa neredko postanejo žrtve izkoriščanja, podrejanja v sklopu toksičnih medosebnih odnosov.

Modrost živeti s te vrste 'talentom' je v tem, da se na osnovi svojih spoznanj naučijo razumsko ločiti tiste občutke krivde in odgovornosti, ki so upravičeni, od tistih, ki jih narekujejo ponotranjeni glasovi avtoritet iz preteklosti. 

Empati ponotranjijo trpljenje drugih posameznikov in ta čustva doživljajo kot lastna. So zelo dobro sprejeti v različnih suportivnih poklicih, kot so zdravniki, socialni delavci, duhovniki …

Na drugem koncu empatičnega spektra pa najdemo osebe s psihopatskimi oziroma sociopatskimi značilnostmi, ki skoraj gotovo ne posedujejo sposobnosti čutenja empatije, podobne težave nato srečamo tudi pri osebah z narcisistično osebnostno strukturo.

Četudi bi ti posamezniki morda bili sposobni čutiti empatijo, se z njo 'uglasijo' le takrat, ko pričakujejo korist od tega.

Prepoznamo jih po dokazovanju sposobnostni, skrbi za izgled, hlastanju po popolnosti, odličnosti, izključevalnosti. Ker se ne morejo vživeti v druge osebe, vidijo le sebe, svoje potrebe in podobo, ki jo kažejo navzven. 

Nasprotno temu, kar kažejo s svojo pojavnostjo, so v osnovi zelo ranljivi, negotovi, vase zagledani ljudje. Eni so bolj ranljivi, drugi pa delujejo zelo škodljivo na druge posameznike. 

Namesto psihopatov toksične interesne skupine

Danes vidimo precej manj oseb s psihopatskimi ali sociopatskimi značilnostmi kot pred desetletji, kar bi lahko pripisali generacijskem odmiku od druge svetovne vojne in izboljšanju družbenih razmer.

Pa vendar to ne pomeni, da na družbenem prizorišču ni mogoče najti ogromno ljudi z zelo neugodnimi osebnostnimi potenciali. Slednje je mogoče prepoznati po njihovem vedenju na družabnih omrežjih, v medijskih nastopih ali kar po političnih opredelitvah. 

Zaradi občutkov negotovosti in egocentrizma so ti posamezniki zelo uspešni v mreženju in sklepanju zavezništev okoli določenih parcialnih zadev, s katerimi pridobijo veliko medijsko pozornost.

V resničnem življenju se ne zmorejo vživeti v čustvovanje drugih oseb, radi pa se izpostavljajo z radikalnim, torej izključevalnim zastopanjem določenega življenjskega sloga, prehranjevanja, spolne opredelitve ...

Namesto oblikovanja lastne psihosocialne identitete, ki je zasidrana v ugodnih osebnih izkušnjah, se postavijo pod zastavo določenih družbenih tem. 

Večina se jih ne podreja določeni avtoriteti. Avtoriteta postane skupina ali množica, ki zastopa enaka načela ali vrednote. 

Narcisistične osebe ne premorejo pristne človeške bližine, ki je nujna za poistovetenje, sprejemanje trpljenja drugega posameznika. Zato tudi ni sočutja, objema, sprejemanja. 

Ti ljudje se, čeravno le na nezavedni ravni, povsem zavedajo svojih pomanjkljivosti, zato pogosto zastopajo strokovna ali zasebna stališča, ki opravičujejo njihove omejenosti ali nezmožnosti.

Ne da bi opazili, se svet, v katerem živimo, spreminja po njihovi podobi.

Pomislite le na ideale, ki jih vsiljujejo družabna omrežja, ali na zagovornike teorij zarot, pa naj so to levi ali desni radikalni aktivisti. 

Čeprav sem se vedno imel za napredno, liberalno osebo, se zadnje desetletje vse lažje najdem v umirjenem, tradicionalnem vrednostnem sistemu enostavnih ljudi s podeželja. 

Kröber je nekoč opisal hierarhijo vrednot.

Sprejemanje ali podpora vrednot določene skupine, skupnosti, je po njegovem precej nižje vrednoteno od spoštovanja univerzalnih človekovih pravic in vrednot. Med slednje zagotovo sodijo spoštovanje življenja in integritete drugih posameznikov, poistovetenje z njihovim trpljenjem, pa tudi solidarnost in altruizem.

V teh, tudi zame, najvišjih vrednotah je prepoznati ideale humanizma in obenem tudi zrelost določene skupnosti ali družbe. 

S temi vrednotami se lahko poistovetimo le, če premoremo empatijo, ki ni selektivna glede na našo družbeno pripadnost, raso, spol ali poklic. 

Kritika dehumaniziranih suportivih poklicev

Zadnja leta se vedno pogosteje soočamo z dehumanizacijo določenih, predvsem suportivnih poklicev. Ogromno kritik je mogoče slišati na račun poklicnega vedenja zdravnikov, socialnih delavcev, medicinskih sester, pa tudi psihologov, psihoterapevtov in ustanov, v katerih so zaposleni.

Na drugi strani je mogoče zaznati, kako drugačne so zelo jasno izražene potrebe in pričakovanja prebivalstva, torej posameznikov, ki nastopajo kot pacienti, klienti, uporabniki določenih storitev.

Prepričan sem, da je osnovni problem odnos družbe do vprašanja humaniziranosti.

Dokler Evropska skupnost ni izpostavila problema travme, ni bilo nobene ustanove, ki bi nudila podporo osebam, ki so bile žrtve kaznivih dejanj.

Minila so desetletja po osamosvojitvi, preden je pravosodje spoznalo, da otroci, žrtve spolne zlorabe, potrebujejo drugačno obravnavo kot odrasle osebe.

Moje pacientke so še kot otroci pred dvema desetletjema doživljale hude travme na forenzičnem ginekološkem pregledu, ko je kar nekaj ljudi strmelo v njihovo mednožje.

V Sloveniji je le nekaj domov ostarelih, ki so dejansko urejeni v skladu s človeškimi potrebami stanovalcev.

Desetletja so bila potrebna za to, da se je nekaj premaknilo v organizaciji duševnega zdravja. 

Družba in seveda politika pa je tista, ki določi okvire delovanja posameznikov. In mediji so tisti, ki nudijo prostor osebam s takšno ali drugačno zgodbo. 

Profesor Vito Flaker je tekom nedavnega intervjuja dejal, da so duševne motnje povezane s trpljenjem, poniževanjem, zlorabo posameznikov.

Z njim se na tej točki popolnoma strinjam.

Prepričan sem, da smo tisti, ki skrbimo za duševno zdravje naših sodržavljanov, lahko uspešni pri svojem poslanstvu le, če prepoznamo, prenesemo in se odzovemo na njihovo trpljenje. 

Ferenczi, Kernberg in Yalom, če naj na tem mestu omenim le nekaj velikanov psihoterapije, zastopajo isto stališče kot socialni filozof Rorty, ki govori o tem, da v kolikor se lahko poistovetimo s trpljenjem drugega človeka, postanejo vse razlike glede na spol, raso, vero ali politično prepričanje nepomembne. 

Rogers je nekoč zelo bistroumno opisal tiste predpostavke, ki so nujne, da bi terapevt ali svetovalec učinkovito deloval v svojem poklicu. To so pristnost, pozitivna naravnanost, empatija in brezpogojno sprejemanje. 

Moramo se zavedati, da tega ne premoremo vsi. Naša drža do ljudi, ki rabijo našo pomoč je zaznamovana z našimi predpostavkami, izkušnjami, predstavami, vendar tudi z družbeno klimo, v kateri delujemo. 

Pogosto si zamišljam, kako je lahko zdravnik, medicinska sestra ohranila svojo integriteto v času nacizma ali stalinizma, ne da bi ogrozila sebe ali svojo družino. Družbeni diskurz je tisti, ki skozi medije in odločevalce sporoča, katero vedenje je sprejemljivo in katero ni zaželeno. 

Zadnje čase sem že večkrat naletel na kritične izjave eminentnih zdravnikov glede izbire bodočih študentov medicine. Iz njihovih izjav je razbrati, da uspeh na maturi ne bi smel biti kriterij za usmeritev v poklic. Pravzaprav nekega realističnega kariernega svetovanja niti ne poznamo, čeprav bi bilo to nujno izvajati že tekom šolanja na srednji šoli. 

Žal niti študijski programi psihologije ali socialnega dela ne predvidevajo selekcije na osnovi osebnostnih predpostavk ali morebitnih duševnih motenj.

Po mojem vedenju le Fakulteta za psihoterapevtsko znanost prakticira selekcijo študentov ob vstopu. Ker vem, da kdaj pa kdaj, celo med študijem odslovijo nekoga, za katerega se izkaže, da je nekompatibilen s tem poklicem. 

Menim, da je humanizacija družbe ideal, ki se nikoli ne doseže v popolnosti in se nikoli ne konča.

Danes živimo v precej bolj humanizirani družbi, kot je bila tista, v kateri so živeli naši starši, vendar pa je zgodovina pokazala, da se celo visoko razvite družbe lahko dehumanizirajo pod vplivom prevladujočih ideologij ali avtoritet. Ne smemo pa biti zadovoljni s trenutnim stanjem, saj se iz dneva v dan srečujemo s kršitvami človekovih pravic ali strokovnih načel. 

Humanizacijo družbe je potrebno prepoznati kot aktivni proces, v katerem je izredno pomembno podpreti tiste dogodke, osebe in ustanove, ki so sposobni narediti korak naprej ali se postaviti kot vzor in zgled v tem procesu ter dvigniti glas proti tistim pojavom, ki v družbi delujejo škodljivo.