N.Z. | 23. 1. 2023, 13:23

Družinska dinamika, v kateri se otrok ne počuti varnega in sprejetega, vodi v disociativne motnje v odraslosti

profimedia

Šele zadnjih nekaj let so se raziskovalci ponovno resno lotili študij disociativnih motenj, ki so med ljudmi bolj razširjene, kot se je doslej verjelo. Še več. Po prevalenci naj bi sodile v sam vrh duševnih motenj.

Kaj sploh je disociacija? Gre za enega od več deset obrambnih mehanizmov psihe, ki so nam na voljo kot odraslim, hkrati eden redkejših, ki je na voljo že otrokom. Gre za sposobnost čustvenega odmaknjenja, ko situacija postane pretežka, da bi jo lahko obvladali. Disociacijo si lahko predstavljamo tudi kot naravni blažilec stresa, naravni anksiolitik in umik iz resničnega življenja v naravni trans. Disociacije smo sposobni vsi ljudje. "Disociacijo lahko doživimo v čisto vsakdanjih situacijah, ko se na primer zatopimo v film, knjigo in ob tem izgubimo občutek za čas in okolico. Takšna disociacija ni nevarna, na nas vpliva bolj ali manj pozitivno," trdi psihoterapevtka Romana Čolić, potem pa doda, da se vse spremeni, ko ta obramben mehanizem pričnemo uporabljati primarno in neprestano (najpogosteje kot posledico nepredelanih travmatskih izkustev iz otroštva). 

Enako pogoste kot motnje razpoloženja

Avstralska raziskovalka Mary-Anne Kate, ki je pod okriljem mednarodne organizacije International Society for the Study of Trauma and Dissociation izpeljala analizo 98 mednarodnih študij traume in disociacije, je ugotovila ne le, da za disociativnimi motnjami trpijo ljudje po celem svetu, temveč tudi, da je fenomen močneje prisoten v državah, ki veljajo za manj varne. Slednje tako zgolj potrjuje dejstvo, da gre izvor disociacijskih motenj iskati v travmi posameznikov, npr. beguncev z vojnih žarišč.

Njena analiza je pokazala tudi, da so disociativne motnje med ljudmi veliko bolj razširjene, kot so mislili do sedaj. Izsledki med drugim kažejo, da je eno od oblik motenj z disociativnega spektra v nekem obdobju svojega življenja doživi kar vsak deseti Zemljan.

Ali bolj natančno: študija kaže, da disociativne motnje vsaj enkrat v življenju doživi od 10 do 11 % običajne populacije! Kar hkrati pomeni, da so te motnje enako pogoste kot motnje razpoloženja (t.j. klinične depresije), o katerih je javnost veliko bolje poučena.

Zgodnja travma (še posebno zlorabe in zanemarjanje v otroštvu) je bila tudi sicer dolgo edini fokus raziskav patološke disociacije. Ni bilo prav veliko študij, ki bi pod drobnogled vzele še eno izjemno pomembno dimenzijo generiranja disociativne simptomatike, t.j. družinska dinamika, še posebno nepredvidljivega, nadzorujočega, nedostopnega in/ali čustveno toksičnega odnosa staršev do otrok.

»Navezanost ni ljubezen!«

Italijanski psihiater Giovanni Liotti, ki je zagovarjal tezo, da obstaja povezanost med dezorganizirano navezanostjo pri otroku in disociacijo, je javno pogosto poudaril, da z navezanostjo ne misli ljubezni, temveč varnost. Otrok bo namreč najpogosteje razvil dezorganizan stil navezanosti, če njegov starš trpi za nerazrešenimi travmatičnimi spomini. Z nepredvidljivim vedenjem lahko starš otroka prestraši in tako postane otrokov primarni stresor.

Ali povedano bolj poljudno: če je zgodnja travma ogenj, gre toksično družinsko dinamiko videti kot gorivo.

Družinska dinamika kot napovedovalec disociacije

Zadnja avstralska študija, katere izsledki so že objavljeni na spletni strani European Journal of Trauma & Dissociation, se je ukvarjala prav s tem vidikom vzrokov za disociativne motnje v odraslosti. Raziskovalci upajo, da bo njihova raziskava pomagala klinikom in drugim strokovnjakom, da bodo lažje prepoznali otroke in odrasle s povečanim tveganjem za razvoj disociativnih motenj.

V študiji je sodelovalo 310 udeležencev, raziskovalci pa so po poti retrospektivnih izpričevanj izdelali ocene kvalitete odnosov s starši v otroštvu ter izdelali profile družinske dinamike, v kateri so se posamezniki ’marinirali’, da bi prepoznali povezanost kvalitete teh pomembnih odnosov z razvojem disociativnih motenj v odraslosti.

Vzorec je zajel 277 študentov treh avstralskih fakultet in 32 (zunaj in znotraj bolnišnično) zdravljenih za disociativne motnje.

Avtorji so za potrebe študije razvili 32-točkovni vprašalnik, s katerim so zajeli vso potrebno dinamiko odnos starši-otrok. Rezultati so pokazali, da je bila dinamika odnosa:

  • pozitivna pri 186-tih nedisociativnih kontrolnih udeležencih,
  • delno pozitivna pri 27-tih posameznikih s povišanimi stopnjami disociacije, ki že sovpadajo z disociativnimi motnjami ali PTSD-jem,
  • milo negativna pri 26-tih posameznikih s kliničnimi oblikami disociacije,
  • medtem ko so pri 30-tih ženskah, ki so bile del klinične skupine s potrjenimi disociativnimi motnjami, rezultati poudarjeno negativni.
profimedia

Varnost in sprejemanje vs. toksičnost

Z raziskavo so tako potrdili zaščitno funkcijo pozitivne starševske skrbi.

Ali povedano bolj natančno:

  • otroci takšnih staršev so se vedno lahko zatekli k njim po podporo in tolažbo,
  • starši so spodbujali razvoj otrokove samozavesti, dobre samopodobe in pozitivnega samovrednotenja,
  • otroci so se doma počutili varne (v odnosu ni bilo zaznati nepredvidljivega vedenja staršev, vzbujanja občutkov nemoči ali nadzora, nepoštenosti, skrivnosti, izolacije ali disfunkcije),
  • otroci so se praviloma počutili VIDENE (razumljene in sprejete),
  • bili so spodbujani na poti k neodvisnosti.

Raziskovalci so v vprašalniku zaznali kar 19 poudarkov (59 %) s pomenljivim vplivom na razvoj disociativnih motenj v odraslosti in 11 (43 %), ki so imeli le srednje močan vpliv.

Pri moških, četudi je šlo za zares majhen vzorec, so prav tako našli pomenljive razlike med 34 kontrolnimi in 12 disociativnimi posamezniki.

Odnos staršev enako močan faktor kot travma

Raziskovalci so si bili na koncu mnenja, da je dinamika odnosa med starši in otroki ENAKO močan faktor pri razvoju disociativnih motenj kot travma.

»Izsledki raziskave kažejo, da so klinične ravni disociacije pomenljivo vezane na pomanjkanje materinske in očetovske skrbi, kar otrokovo sposobnost, da si poišče zavetje, razvije samozavest in samopodobo, pa tudi občutek za lastni self, močno načeta. Disociacija je zelo verjetno posledica prav kroničnega pomanjkanja občutka varnosti,« so v študiji še zapisali raziskovalci.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.