Zgodbe, ki jih piše življenje, so včasih res hude - in to je spoznal tudi Ivan, ki si je kruh služil v tujini. Zase in za svojo družino.
Svojo življenjsko zgodbo je zaupal za portal Dnevno.hr, povzel pa jo je tudi srbski Kurir. rs. Ivan B. je bil takrat, ko je v 90-ih letih iz Slavonije odšel na delo v Avstrijo, prepričan, da gre samo za nekaj let in da se bo kmalu vrnil. Njegov načrt je bil zelo preprost: hotel je zaslužiti dovolj, da si uredi hišo, mirno vzgaja otroke in svoji družini zagotovi finančno stabilnost. Toda življenje včasih piše precej drugačne scenarije.
Danes ima Ivan 60 let, avstrijsko pokojnino in 20-letne delovne izkušnje kot taksist na Dunaju. Iskreno pa pravi, da bi ravnal drugače. "Šel sem zaradi denarja. Nisem odšel zato, ker bi si želel novega življenja. Odšel sem, ker sem mislil, da moram. Toda ti 'začasni načrti' se spremenijo v leta, nato pa v celo življenje," pripoveduje Ivan.
Na Dunaju je garal - njegov delovnik je pogosto trajal tudi 12 ur, delal je ob koncih tedna in za praznike. Kot pravi, je v taksiju srečal na tisoče ljudi in slišal veliko zgodb, a svoje ni imel deliti z nikomer. "V Avstriji sem imel sodelavce, imel sem ljudi za kavo, a nisem imel nikogar, ki bi ga lahko vprašal: 'Kako si danes?' Veš, spoštujejo te, cenijo tvoje delo, ampak nisi njihov. Ko zakleneš vrata stanovanja, ostaneš sam. In takrat te vse udari," je dejal.
Dodaja, da je življenje v tujini prikazano lepše, kot je v resnici. "Vsi mislijo, da si tam 'kralj', samo zato, ker imaš plačo. Ampak nihče ne vidi, da te stanovanje stane 600 evrov, da so računi visoki, da plačuješ tako na Hrvaškem kot tam … A najdražje od vsega je občutek osamljenosti," pove Ivan za Dnevno.hr.
Medtem ko je delal na Dunaju, sta njegova žena in dva otroka ostala na Hrvaškem. Mesečno jim je pošiljal skoraj ves zaslužek – za šolo, hrano, položnice, popravila, vse tisto, kar je samoumevno v družinskem življenju. "Kolikor koli sem poslal, je vedno nekaj manjkalo – njim in meni. Oni so imeli mene samo po telefonu, jaz pa njih samo v mislih," pravi Ivan.
Najhuje mu je bilo, ko je po kratkih obiskih doma moral nazaj. "Ko odideš, otrok pa stoji na oknu in te gleda, kako odhajaš … Ni plače, ki bi bila tega vredna. Nobene," pove. Spominja se tudi trenutka, ko je ugotovil, da je njegov sin že odrasel, on pa pri tem ni bil prisoten. "Enkrat me je poklical in rekel: 'Ata, opravil sem vozniški izpit.' Jaz pa sem se spomnil dneva, ko sem ga prvič držal v naročju. Toliko stvari sem zamudil."
Preberite še:
- Delo poštarja skozi Ivanove oči: o zahtevnih vremenskih razmerah, neizbežnih napakah in ljubezni do službe
- Zgodba dečka, ki je pretresla Slovenijo: izgubil oba starša in odšel v daljno državo, kakšno je njegovo življenje zdaj?
- Slovenska podjetnika odkrito o življenju na poti: "Verjetno bomo zapravili več denarja, kot je bilo načrtovano"
Danes, ko večino časa preživlja v domači vasi, Ivan priznava, da ga še vedno spremlja občutek obžalovanja. Pokojnina, ki jo je zaslužil, mu omogoča mirnejše življenje, kot bi ga verjetno imel, če bi ostal na Hrvaškem, a cena, ki jo je plačal, je bila previsoka. "Denar je dober služabnik, a slab gospodar. Zaslužiš ga, ga porabiš in spet si na začetku. A zamujena leta – teh nikoli ne dobiš nazaj," pravi Ivan. Najhuje mu je sprejeti, da je žrtvoval čas, ki bi ga danes dal za ves denar sveta: "Če bi vedel, da bo življenje takšno, bi odšel za eno leto, ne za dvajset. Ali pa se sploh ne bi vrnil. Kaj ti pomaga denar, če ga nimaš s kom deliti?"
"Tukaj si človek, tam si delavec"
Danes poskuša nadomestiti tisto, kar je zamudil. Dneve preživlja z vnuki, obdeluje vrt, kosi travo, pije kavo s starimi prijatelji. Najlepše mu je, ko sliši glasove svoje družine iz dvorišča. "Tukaj sem živ, tam sem samo delal. Tukaj si človek, tam si delavec. In to je razlika," pravi. V Avstrijo gre le še po potrebi – zaradi zdravnikov ali birokracije – in se vedno vrne isti dan. "Naučil sem se lekcije. Če lahko mladim kaj sporočim: pojdite, delajte, zaslužite … ampak ne pozabite, kje je vaš dom. In ne mislite, da vas bo denar osrečil. Osreči vas za kratek čas, ne bo pa vas objel, ko vam bo težko," sklene.
Povzeto po: Kurir.rs
