Ljudi, ki sramotijo druge ljudi na družbenih omrežjih, motivira sadističen užitek (študija)

Na psihološko študijo, ki je bila objavljena februarja letos na znanstveni platformi SSRN, je opozoril z naslednjimi besedami:

"Ta študija kaže, da ljudi, ki javno sramotijo in zmerjajo druge ljudi na družbenih omrežjih, ne motivira moralna ogorčenost ali želja po dobrem, ampak sadizem. V ozadju njihove angažiranosti je enostavno krutost."

Večina komentarjev pod čivkom dr. Jonathana Shedlerja, priznanega avtorja, svetovalca in kliničnega pedagoga, katerega specialnost so osebnostne motnje in njihovo zdravljenje, pa si je enotna v odzivu: "Pa saj to smo že vedeli."

Omenjena študija je tako zgolj potrditev nečesa, kar smo vsi potihem slutili.

Užitek ob bolečini drugega

Raziskava je pod drobnogled vzela fenomen spletnega sramotenja, ki smo mu dnevno priča vsi, ki imamo na kakšnem od množičnih družbenih omrežij svoj profil.

Raziskovalci so najprej ugotavljali, da se je sramotenje, ki smo ga včasih poznali zgolj v okviru kakšnega vaškega obrekovanja, pa tudi odkritega zasramovanja, zdaj preselil še na splet. 

Glavna naloga raziskave naj bi bila ugotoviti, ali je spletno sramotenje motivirano iz želje po dobrem (torej iz motiva pravičnosti) ali pa posameznike pri sramotenju motivira občutek zadovoljstva (in bi torej motiv lahko bil sprevržen hedonizem). Ker s sramotenjem povzročajo bolečino, bi te vrste hedonističnim aktivnostim lahko rekli tudi sadističen užitek ob nesreči drugega.

V študiji so s tremi eksperimenti (na vzorcih 225, 198 in 202 udeležencih) preverjali, kakšen vpliv imajo na sramotenje odzivi drugih uporabnikov (vpliv socialnih norm), pa tudi anonimnost na spletu tako, da so udeležencem predstavili izmišljen novičarski članek, ki je vseboval primer islamofobije, ti pa so se nato morali nanj odzvati.

Izkazalo se je, da udeležence, ki so se odzvali s sramotenjem, pri tem pogosto ni vodilo moralno ogorčenje, ampak sadističen užitek ob trpljenju drugega. Izkazalo se je tudi, da anonimnost v resnici ni imela tolikšnega vpliva na ta proces, kot bi pričakovali, pa tudi, da so imeli odzivi drugih uporabnikov (torej vpliv socialnih norm) le mešan vpliv. 

Raziskovalci so nazadnje sklenili, da sramotenje na družbenih omrežjih praviloma poganja čustven sadizem. 

This study suggests that people who publicly shame & dogpile on social media are not motivated by moral outrage or a desire to do good, but by sadism

They just get off on the crueltyhttps://t.co/DYE9Rn6pVa pic.twitter.com/AAGq3BuqlF

— Jonathan Shedler (@JonathanShedler) June 11, 2023

Po omembi študije je dr. Shedler še enkrat opozoril na kratko vsebinsko nit izpred časa, v kateri je psihološko analiziral najbolj toksične posameznike v družbi.

Psihološka analiza v 7 čivkih

1/ Hude osebnostne težave skušajo ljudje vedno prikriti. Nihče ne misli: "sem sadist" ali "sem maligni narcis." Ti ljudje si najdejo sistem prepričanj/družbeno skupino, ki potrjuje njihove najbolj sovražne, destruktivne impulze in si jih nato razlagajo kot vrline.

2/ Najbolj toksični in sovražni ljudje na svetu so 100 % prepričani, da se borijo za nekaj, kar je prav in resnično.

3/ Našli bodo način, kako bodo svoji krutosti lahko dali prosto pot, tj. kako kruto in zlobno napadati druge ljudi. Ob tem si seveda najdejo tudi zaveznike, ki jih pri tem bodrijo, torej takšne, ki prav tako verjamejo, da so na strani vsega, kar je resnično in dobro.

4/ Za psihološko bolje podkovane bralce, ki za ta fenomen potrebujejo teoretično razlago, pa naj opozorim na psihološke procese: razcep, projekcija in projektivna identifikacija. Razcepitev pomeni neprepoznavanje lastne sposobnosti za sovraštvo, krutost in destruktivnost. Oseba je skratka slepa za vse slabo, kar nosi v sebi.

5/ Namesto tega projicira to svojo negativnost na določenega drugega. In ta druga oseba, prek obrambne projekcije, je zdaj naenkrat videna kot zbirek vsega slabega in zlega, kar je potrebno uničiti. To je projekcija. Oseba se zdaj počuti popolnoma upravičeno, da se sprosti ...

6/ ... njihova zlobnost in sovraštvo do druge osebe, ki jo zaradi projekcije vidijo kot nekaj pošastnega, kar je treba uničiti. Če se oseba, na katero se projicira, na provokacijo odzove z jezo, pa v tem vidijo le še dodatno potrditev, kako sovražna in uničujoča ...

7/ ... je (temu rečemo projektivna identifikacija). Končni rezultat je, da lahko oseba zanika lastni sadizem, krutost in sovraštvo, medtem ko vse našteto istočasno izvaja - in to brez vsakih zadržkov. Ob tem hkrati čutijo, da so 100 % na strani resnice in nečesa, kar je 'prav', ko to počnejo.

Celotno nit si lahko preberete tudi na Twitterju.

1/ One of most important things I've learned:

Severe personality problems find *camouflage.* No one thinks "I'm a sadist" or "I'm a malignant narcissist."

They find a belief system/social group that validates their most hateful, destructive impulses & construes them as virtues.

— Jonathan Shedler (@JonathanShedler) September 24, 2021

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere