"Ljudje so povedali, da so me srečali v mestu, a sem šla mimo njih, kot da jih nočem poznati"

Disociacija je eden od načinov, kako se um spopade s prevelikim stresom, na primer med travmatičnim dogodkom. Še posebno otroci se k njej pogosteje zatekajo.

Dolgoletna novinarka Nataša Zupanc v svoji knjigi V očeh kobre razloži prav to. Govori namreč o tem, kaj se zgodi v otroku po posebno hudem travmatičnem dogodku. Je torej knjiga o posledicah, pa vendar tudi knjiga o izjemni sposobnosti človeške psihe, da obvlada in zajezi bolečino, ki jo travma zadane psihi.

Knjiga bralca popelje skozi kronološko epizodno zgodbo - od travmatiziranega otroka do disociativnega mladega odraslega -, skupaj s spremljajočimi strokovnimi razlagami fenomena, prek celotnega spektra disociacije. 

Disociacija kot blažilec

Disociacijo gre predvsem in najprej razumeti kot veliko darilo narave, t.j. naravno psihično obrambo - le eno od več deset tistih, ki so na voljo vsem ljudem.

Čeprav kompleksnejše oblike disociacije, torej tiste višje na disociativnem spektru, v diagnostičnih priročnikih beležijo kot duševne motnje - najdete jih v poglavju o travmatskih in disociativnih motnjah -, disociacija sama po sebi ni nikakršna patologija. Resnično patološko je to, kar se je tem ljudem zgodilo, neredko v zgodnjem otroštvu.

Tudi na travmo kot takšno ne gre gledati kot duševno bolezen. Travma namreč ni bolezen, temveč je poškodba - poškodba v psihi, katere bolečino skuša na naraven način blažiti ravno disociacija. Ko je travme preveč, poškodbe pa ostanejo nenaslovljene, se posameznik - še posebno, če je to otrok - prične k disociaciji (nezavedno) zatekati vse pogosteje.

Tekom let in celo desetletij ta zato lahko postane kompleksnejša.

Nisem se zavedala svojega brezciljnega gledanja skozi okno, ki je morda trajalo že kar nekaj časa. Zrla sem proč od šolske table in učiteljice, ki je razredu medtem vneto razlagala tekočo snov. Zdaj se mi tudi sanja ne, o čem je tekla beseda, še manj pa mi je jasno, kaj je zunaj sploh pritegnilo mojo pozornost. Vse skupaj je bilo zavito v nekakšno megleno kopreno.

»Potrudi se biti bolj zbrana, sicer se bom morala pogovoriti s tvojimi starši,« je popustila, ko je razumela, da sem povsem izgubila nit in da torej ne morem obnoviti odpredavane snovi.

Res sem poskušala ostati bolj zbrana. 

O ljudeh, ki ne razumejo

Navzven, torej drugim ljudem, ki ne vedo, kaj je disociacija, se disociativni ljudje lahko zdijo nenavadno odsotni, zmedeni, čudno muhasti in pozabljivi. Ko pri skrajni disociaciji izkušajo še spominske luknje, jih to lahko tudi jezi, se temu posmehujejo, nemalokrat pa jih na koncu še obtožijo, da si stvari izmišljujejo.

Vse skupaj postane še bolj zapleteno, ker disociativci, zaradi narave same disociacije, tudi sami ne vedo in ne morejo vedeti, kaj se jim - in zakaj se jim - vse to dogaja.

Bilo je na enem od takrat mnogih piknikov, ki smo si jih privoščili ob bližnji reki, in bilo je zabavno, dokler naenkrat ni bilo več. Po rafalu zbadljivih provokacij, ki so sproti izginjale iz moje zavesti, sem od tam v nekem trenutku samo pobegnila. Ne vem, kaj natančno je bilo izrečeno, vem le, da me je prebodlo kot sulica, medtem ko se je delu tam zbrane družbe tisto zdelo nadvse smešno.

Uuuuuu. Jaz ne bom več tukaj.

Zavedla sem se šele dobro uro ali dve kasneje, sedeč v popolni samoti trde noči, na eni od obrečnih skal.

Strmela sem predse, v brzice reke.

Ljudi, ki o disociaciji ničesar ne vedo, pri nas danes ni kaj dosti manj kot pred skoraj pol stoletja. Za kar še zdaleč niso nujno krivi sami. 

V naših knjižnicah je namreč šele zadnjih nekaj let sploh mogoče najti kakšno knjigo ali dve, ki imata na to temo sploh kaj povedati, mediji pa tem temam skoraj ne posvečajo pozornosti. 

Povsem drugače je ta hip v svetu - še posebno na družbenih omrežjih, blogih in vlogih. Tam je ravno disociacija (takoj po travmi) že nekaj let eden od najbolj 'priljubljenih' terminov v pogovorih laikov.

Pa filmi?

Holivud od sedemdesetih let prejšnjega stoletja v svet pošilja predvsem senzacionalistične izmišljotine v žanru grozljivk, v redkih biografijah resničnih oseb pa je disociacija praviloma predstavljena neživljenjsko teatralno. Da so s pop kulturo iz Združenih držav Amerike desetletja prihajale le vsebine, ki so maličile resnično naravo disociacije, se v luči nedavno odprtih Epsteinovih dosjejev nikomur več ne bi smelo zdeti naključje.

• Preberite še: Grda skrivnost ameriške družine Freyd: vojna proti disociativni amneziji

Vsi ljudje disociiramo

Tako je navkljub temu, da vsi ljudje disociiramo. Disociacija je namreč povsem normalen umski proces, ki ga je izkusil vsak izmed nas.

Obstaja seveda na spektru - od povsem blage in vsakdanje disociacije do kompleksne in travmatske.

Za primer blage in precej razširjene disociacije štejejo že trenutki zamišljenosti in zasanjanosti (čemur nekateri pravijo kar izklop ali ’zoning out’). V ta, povsem običajen del spektra sodijo tudi predajanje dnevnemu sanjarjenju, vožnja avtomobila na avtopilotu, torej avtomatično in brez posebnega razmišljanja, pa tudi zatopljenost v dogajanje v knjigi ali na filmu na način, da ob tem pozabimo na svojo neposredno okolico. Tu so še stanja zamaknjenosti ob poslušanju najljubše glasbe in številna druga, transu podobna stanja, torej tudi sposobnost ljudi za meditacijo in hipnozo.

Ko me je v mislih spet odneslo, kar se mi je ves čas dogajalo, sem to prikrila z bolščanjem v prazno. Gledala sem naravnost predse in nič več skozi okno, nič več v daljavo, mimo krošenj dreves, nekam visoko med oblake.

Vsem tem izkušnjam je skupno eno: človek v svoji zavesti začasno ’prekine stik’ z neposredno okolico, da bi se ’premaknil’ (in umaknil) v drugo, alternativno stanje. Tovrstne izkušnje gre skratka videti kot dobrodošel umik iz primeža stresnega sveta, zato so pogosto doživete kot prijetne, kar je v osnovi tudi njihova primarna funkcija.

Te vrste disociativna obdobja večinoma tudi ne trajajo dolgo. Običajno gre za nekaj ur, največ nekaj dni, redkeje tudi dlje, torej nekaj tednov ali mesecev.  Precej manj pogosto pa je, da takšne epizode trajajo več let ali celo desetletij, kar bi stroka zato ocenila kot motnjo. 

Ko disociacija postane kronična

Poznamo več disociativnih motenj, od katerih je najbolj pogosta disociativna amnezija, ki se nahaja nekje na sredini disociativnega spektra.

Gre za (začasno) pozabo spomina na točno določen (travmatičen ali stresen) dogodek. Številni avtorji poročajo, da je disociativna amnezija pogosta pri vojnih veteranih, žrtvah posilstva in pri ljudeh, ki so izkusili ekstremen čustven stres ali konflikt.

Začasno amnezijo lahko izkusijo tudi ljudje, ki so bili udeleženi v hudi prometni nesreči. Neredko se v takih trenutkih spomnijo trenutkov pred in po nesreči, ne pa tudi nesreče same. Običajno se spomin povrne v nekaj dneh ali tednih.

Disociativni amneziji višje na spektru sledi disociativna motnja derealizacije in depersonalizacije, ki jo izkuša do dva odstotka populacije, medtem ko je motnja skrajne disociacije, uradno poimenovane disociativna motnja identitete, na samem vrhu disociativnega spektra in jo izkuša dober odstotek celotne populacije, kar še zdaleč ni tako redko, kot so do nedavnega verjeli.

Ljudje so mi občasno pravili, da so me srečali v mestu, a sem šla mimo njih, kot da jih nočem poznati. Vendar se jaz teh srečanj sploh ne spomnim. Tudi zato sem se, če so se ljudje vedli, kot da me od nekje poznajo, potem enako obnašala še jaz in upala, da bodo z nečim izdali, od kje se poznamo. Kar se je včasih tudi zgodilo.

Zanimivo je, da ljudje po disociativnem spektru ’lezejo’ proti vrhu postopoma, kar pomeni, da tisti, ki so višje na spektru, dobro poznajo tudi stanja nižje na spektru. Kar hkrati pomeni, da tisti, ki so najvišje (ali pa najgloblje v disociaciji), pogosto izkušajo – in dobro poznajo – tudi vse tiste, ki so nižje na spektru.

Tudi zato je knjiga V očeh kobre pravzaprav pričevanje o izkustvu celotnega disociativnega spektra, rešitev iz labirintov disociacije pa zato predstavlja postopno sestopanje po spektru navzdol. Kar je, ob varni in empatični podpori, povsem realno in možno.  

Ozdravitev

Knjiga dejansko govori o disociativni identitetni motnji, ki so ji do leta 1994 rekli še multipla osebnost. 

Danes vemo, da to ni osebnostna motnja, prav tako ne gre za več osebnosti, temveč eno samo osebnost, znotraj katere obstaja več samosvojih identitetnih stanj ali delov. Te, namreč dele osebnosti, najdemo sicer pri vseh ljudeh. Edina razlika med običajnimi ljudmi in disociativnimi ljudmi pa je, da so pri disociativcih ti deli 'bolj vsak k sebi' ali celo ločeni z amnezično bariero.

Za ozdravitev disociativne identitetne motnje zato veljata:

• 'združenje' teh različnih identitetnih stanj v 'eno', čemur stroka reče finalna fuzija,
• pa tudi skladnejše sodelovanje različnih identitetnih stanj drugo z drugim, čemur stroka pravi funkcionalna pluralnost.

Pogosteje kot fuzije so sicer delne integracije, torej ’zlitja’ le nekaj alterjev.

V sistemu (notranjih delov osebnosti) se mora namreč zgoditi dovolj integracije med deli (imenovanimi tudi alterji), da postane komunikacija lažja, da se zmanjša amnezija med deli in vzpostavi konsistenten občutek utelesitve v sedanjosti in telesu.  

V očeh kobre se to zgodi ob koncu knjige.

Prav tam postane jasno, da proces, za katerega bi stroka zagotovo rekla, da je korak v ’pravo’ smer, torej k več notranje povezanosti, še zdaleč ni enostaven.

Najmanj, kar se takrat zgodi, je, da človeka zares močno dezorientira. In ko je človek v takšni izkušnji sam in se mu to zgodi prvič ter predvsem brez pravih informacij – navkljub temu, da je do takrat morda prebral polovico knjižnice psihološke literature -, se notranji kaos, preden ta v nekaj mesecih postane nov notranji red, skoraj zagotovo izrazi tudi navzven. Kar seveda pomeni še več dvignjenih obrvi, sodb in stigme s strani ljudi, ki – tako kot disociativec sam – zgolj ne vedo, kaj disociacija je in čemu so pravzaprav priča. 

Odvijati se je začelo kmalu po tistem, ko se je zgodil konec sveta, in nad notranjim procesom, ki je tekel podobno kot takrat, ko sta me preplavljali sili zlatega in črnega sonca, nisem imela moči nadzora. Bolj kot ne sem lahko zgolj opazovala in veliko čutila ter se čudila, občasno pa niti to ni bilo mogoče. 

Trajalo je vsaj nekaj tednov, ko sem povsem izgubila vajeti nad sabo in svojim življenjem.

Pravo zdravilo

Laike bo morda presenetilo dejstvo, da 'zdravilo za preprečevanje disociacije' ne prihaja v obliki tablet in da ta niti zares ne obstajajo. Naravnih obrambnih mehanizmov psihe, med katere sodi tudi disociacija, enostavno ne gre medikalizirati, saj jih ljudje v življenju nujno potrebujemo.

Pa vendar so tudi najbolj kompleksne oblike disociacije ozdravljive, to, kar zdravi, pa je varen in empatičen odnos, še najbolje s psihoterapevtom, ki je dobro podučen o travmi in disociaciji.

Pravo zdravilo za disociacijo je tudi njeno naravno nasprotje, torej njen antipod. Če je disociacija psihičen 'pobeg iz tukaj in zdaj', pa tudi iz telesa in proč od travmatskega spomina, je njeno nasprotje lahko le čuječnost ali 'grounding'. V psihoterapevtskem procesu so disociativci zato pridoma spodbujani k vadbi teh preprostih tehnik, ki pa lahko zares učinkujejo le, če so te izvajane v varnem in podpornem prostoru.

Prav občutek varnosti je namreč tisto, kar je bilo v disociativnem človeku tako silovito ranjeno, da ’ne želi’ več ’biti’ tukaj in zdaj, v tem telesu, v stiku z drugimi ljudmi ali sam v sebi s preganjajočimi spomini na nepredstavljivo.

Tudi ko sem izven šole srečevala ljudi, se mi je vedno znova zgodilo isto. Celo na vseh sosednjih ulicah, v eni od katerih je stanovala tudi stara mama.

Najprej je prišla misel.

Mi je tudi ta človek nevaren?

Potem pa ...

Uuuuuu!

Disociativni ljudje se namreč najprej in prvenstveno ne počutijo ’več’ varne.

Če se ne počutijo varne v svetu, ker je okolje, v katerem živijo toksično, obsojajoče ali celo fizično ogrožujoče, bodo to občutili kot depersonalizacijo ali derealizacijo. In če se zaradi zlorabe, tekom katere je bilo napadeno njihovo telo, ne čutijo varne niti v lastnem telesu, kasneje pa zaradi preganjajočih vsebin tudi v svojem umu, bodo s pomočjo disociacije ’zbežali’ še od tam. To se lahko izrazi kot odrezanost od telesnih občutkov, izventelesno izkušnjo ali – pri otroku - celo v obliki identitetnega razcepa na način: ’To se ne dogaja meni. To se dogaja nekemu drugemu otroku.’

Spremna beseda prof. dr. Metke Kuhar

Dodano vrednost knjigi daje spremna beseda profesorice socialne psihologije, raziskovalke travme in terapevtke, prof. dr. Metke Kuhar. Ne le zato, ker je ena tisti, ki ’zagotovo razume’, temveč tudi zato, ker je bila pripravljena sprejeti vlogo zaveznika. Teh je bilo v življenju vsakega disociativca zagotovo premalo.

V spremni besedi h knjigi med drugim zapiše: 

"Danes o otroštvu vemo vedno več – tudi skozi raziskave, ki kažejo, kako močno nas zaznamujejo zgodnje izkušnje. Ne le tiste, ki ranijo, ampak tudi tiste, ki varujejo: odnosi, v katerih smo slišani, občutek, da nas nekdo vidi in da svet vsaj v osnovi drži skupaj.

A tisto, kar ta knjiga pokaže bolj jasno kot katerikoli model, je, kako konkretno in vsakdanje se to dogaja. Ne le ob velikih dogodkih, temveč v drobnih trenutkih, v katerih otrok dobi ali izgubi občutek, da njegova izkušnja obstaja. Tedaj se ne oblikuje le spomin, temveč odnos do sebe – kot nekoga, ki lahko ve, ali kot nekoga, ki mora dvomiti.

Otrok živi v svetu, kjer so prisotni odnosi, ki ranijo, in odnosi, ki varujejo, hkrati pa tisti, ki bi ga lahko zaščitili, v ključnih trenutkih ne prepoznajo, kaj se dogaja – ne nujno iz zlonamernosti, temveč zato, ker nimajo dostopa do tega."

In na koncu doda:

"Izjemnega pomena je, da takšna knjiga sploh obstaja. Ne zato, ker do potankosti pojasnjuje, kaj je travma, temveč zato, ker avtorici uspe nekaj težjega: najde jezik za izkušnjo, ki je bila dolgo brez zanesljivega jezika. Že samo to je pomembno dejanje. Ne le literarno, ampak tudi človeško in družbeno."

Priporočamo v branje: Nataša Zupanc - V očeh kobre