Ignorirajte POP-kulturne portrete duševnih motenj (klinična slika je čisto drugačna)

Filmska industrija, mediji, internet in druge oblike zabave oblikujejo naš pogled na svet. Pa vendar dolgo vemo, da prikazi duševnih motenj in bolezni v medijih niso realistične, študije pa kažejo, da negativno vplivajo na javno dojemanje ljudi s temi motnjami in s tem pri življenju ohranjajo stigmo.

"Ko se laž vgradi v javno zavest, se resnica le s težavo razkrije." - Bethany L. Brand

Od Hollywooda do TikToka

Popularna kultura je polna napačno prikazanih duševnih bolezni, izpričujejo raziskave medijskega poročanja Kirstin Fawcet: "Študije kažejo, da množični mediji za širšo javnost ostajajo glavni vir informacij o boleznih, kot so bipolarna motnja, shizofrenija in depresija." Problem slednjega je, da mediji s senzacionalno zabavljaškim pristopom k takšnim temam zlorabljajo zaupano jim vlogo v želji po večjih dosegih.

Močan vir informacij za mnoge ljudi je tudi internet, ki pa je poln nepreverjenih, polresničnih ali povsem napačnih informacij, ki jih je zlahka vzeti iz konteksta.

Če k temu dodamo še vpliv družbenih medijev, zlasti TikTok, kjer ljudje pogosto delijo videoposnetke, na katerih se istovetijo z neko 'simptomatiko' in se laično samodiagnosticirajo, se nerazumevanje nekaterih motenj še poglablja.

"V resnici pa bipolarna motnja, mejna osebnostna motnja, disociativna motnja identitete in shizofrenija sploh niso tako dramatične in karikirane, kot se kažejo v objavah ljudi, ki si želijo všečkov. Tako kot Hollywood tudi vplivneže zanima samo to, kar pritegne pozornost," je v svojem blogu na Psychology Today jasen svetovalec za duševno zdravje in profesor abnormalne psihologije, Anthony D. Smith.

"Če se sprašujete, katerim virom na internetu sploh lahko zaupate, naj povem, da obstaja veliko spletnih strani in prispevkov z natančnimi informacijami o simptomih in o tem, kaj do njih privede. Med njimi so spletne strani strokovnih organizacij in univerzitetnih medicinskih fakultet," piše in dodaja: "Kljub preverjenim virom in natančnim informacijam pa si vseeno morda ne boste znali povsem jasno predstavljati, kako se duševne motnje v resnici kažejo v resničnem življenju. In to velja tudi za študente, ki študirajo abnormalno psihologijo. Kurikulum premore le en semester, v katerem preučimo nekatera stanja, pa še to le s stališča meril. Samo prebrati natančen opis bipolarne motnje ni dovolj. Še vedno nas lahko zanese, da si takšno življenje predstavljamo kot čustven tobogan, s katerega se ne da izstopiti, še posebno, če je našo domišljijo pred tem že razvnel Hollywood ali TikTok."

Da bi iskalce resnice na to temo nekoliko opolnomočili, v nadaljevanju povzemamo profesorjev poskus destigmatizacije nekaj v javnosti najbolj napačno predstavljanih motenj z opisi njihovega resničnega, torej kliničnega izraza. Njegovi opisi so plod 22-letnih izkušenj dela z ljudmi s temi motnjami.

Pop-kulturna vs. resnična klinična slika

1. Bipolarna motnja

Čustvena muhavost ni sinonim za bipolarno motnjo.

Številna stanja povzročajo hitra nihanja razpoloženja, kot so osebnostne motnje in posttravmatska stresna motnja (PTSD), pa vsa ne obravnavamo enako, saj razpoloženja ustvarjajo različni dejavniki. Bipolarna motnja ali manično-depresivna bolezen je tehnično gledano depresivna epizoda, ki se izmenjuje z manijo ali hipomanijo. Kar je relativno dobro znano. Manj znano pa je, da lahko ljudje doživijo tudi depresijo in manijo hkrati, čemur rečemo 'mešana epizoda'.

Da bi si to lahko predstavljali, pomislite na to, kako bi se počutili, če bi bili depresivni, a hkrati tudi vznemirjeni, z vsiljivimi negativnimi mislimi, ko ne morete spati in verjetno halucinirate, kar se pogosto dogaja v mešanih epizodah.

Še več. Hitro cikliranje (štiri ali več epizod manično-depresivnega stanja v danem letu) ni norma. Mnogi ljudje po zdravljenju izkusijo le nekaj takšnih epizod na leto ali še manj. In ko človek pride v to stanje, se to ne zgodi po scenariju Jekyll & Hyde, kot ga rada implicira sodobna popkulturna ideja o bipolarnosti. Razpoloženja se namreč še zdaleč ne spreminjajo hitro. Nasprotno. Oboleli lahko izkuša tedne in celo mesece zgolj enega od teh stanj razpoloženja.

2. Mejna osebnostna motnja (BPD)

Čeprav se nam ob misli na mejno - imenovano tudi borderline - osebnostno motnjo misel pride lik Glenn Close v Usodni privlačnosti, je tako ekstremna predstavitev le redka izjema.

Večina ljudi z BPD ne premore te vrste predrzne konfliktnosti.

Pogosteje delujejo zadržano ali živijo celo puščavniški del svoje osebnosti. Nasilno maščevalnost in dinamiko odnosov, ki vodijo v intenzivno dramo, nadomestita bolj pasivna agresija in izogibanje.

Nadalje, medtem ko je dinamika odnosov na način 'približanje in umik' osrednja sestavina BPD, ni pogosto prikazan izrazito nestabilen občutek identitete (pogosto zapletena mešanica tega, kako oseba dojema samega sebe, in kameleoniziranja drugih, da se počutijo sprejete ali da pripadajo). Ti podtipi BPD so oživljeni, tako znanstveno kot anekdotično, v knjigi Christine Anne Lawson, Understanding the Borderline Mother.

3. Disociativna identitetna motnja (DID)

DID, nekoč imenovana tudi motnja multiple osebnosti (MPD), ki jo je film Sybil iz leta 1976 postavil pred holivudske žaromete, velja za najbolj pretiran in do nerazpoznavnosti zmaličen prikaz katere koli motnje.

Prikazuje se kot neprestano izmenjevanje različnih ljudi v enem telesu (npr. Razcepljeni), a nič ne more biti dlje od resnice.

Prvič, ime MPD je bilo spremenjeno v DID prav kot priznanje, da se ne pojavlja popolnoma druga oseba ali celo osebnost, temveč alteracija zavestne identitete, ki jo od drugih alteracij loči amenzija.

Ko se počutite ogrožene, ni nič nenavadnega, če v ospredje stopi obramben ali zaščitniški del vaše osebnosti. Medtem ko je identiteta samozavestna in asertivna, bo sicer plaha osrednja 'osebnost' hitro dala vedeti, da se ne bo pustila izkoriščati. Pri tem gre poudariti, da v tem primeru ne moremo govoriti o 'popolnih' osebnostih, temveč raje o utilitarnih fragmentih identitete. 

Drugič, vse te 'spremembe' so običajno zelo subtilne in opazne le ljudem, ki človeka dobro poznajo. Še več. Ljudje pomoč pri strokovnjakih praviloma ne poiščejo, ker bi kdorkoli opazil spremembe v tem, 'kdo so'. Namesto tega nenehno doživljajo obdobja, ko se ne morejo spomniti, kaj se je v nekem trenutku dogajalo. Do teh obdobij spominskega mrka seveda prihaja ob spremembah identitetnih stanj in nikakor ni nujno, da se ljudje sploh zavedajo osebnostnih premen.

4. Shizofrenija

Človek s shizofrenijo ni vedno videti kot oseba s klobukom iz staniola na glavi, ki se nekje v kleti pogovarja sama s seboj. Simptomov bolezni tudi praviloma ne povezujemo z nenavadnim vedenjem, čeprav komentar 'so nekako shizofreni" namiguje prav na nepredvidljivo osebo. Drži pa, da so nekateri - a ne vsi - ljudje s shizofrenijo lahko resno prizadeti, sledijo glasovnim ukazom in doživljajo skrajno neorganizirano vedenje ali včasih celo katatonijo.

Čeprav so halucinacije in blodnje običajno prvi navedeni simptomi, niso nujno očitni. Neka oseba, ki jo poznam, je nenehno slišala glasove in pojasnila: "To je kot nekdo z zvonjenjem v ušesih; običajno ga lahko preglasim." Po drugi strani imajo drugi lahko dovolj stika z realnostjo, da 'vedo, da niso čisto v stiku z realnostjo'.

Ljudje s shizofrenijo niso nekakšni invalidi, ampak so precej vzdržljivi. Ker pa to ni zabavno, tega v filmih praviloma ne boste videli.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del