Na psihiatričnem oddelku neke britanske bolnišnice so zdravniki obravnavali nenavaden primer. Pred njimi je sedela ženska v svojih šestdesetih letih, ki je bila na prvi pogled povsem prisebna. Znala je povedati, kako ji je ime, normalno se je pogovarjala, razumela vprašanja in si brez težav zapomnila nove informacije. Tudi običajni testi spomina niso pokazali ničesar nenavadnega. Toda nekaj je bilo hudo narobe.
Ženska se ni spominjala zadnjih 40 let svojega življenja. Tako ni vedela, da je poročena, ni prepoznala svojega moža, ni vedela, da ima tri otroke. Ko so ji pokazali poročne fotografije, družinske albume in posnetke, na katerih je bila skupaj s svojimi otroki, ni prepoznala dogodkov, ki jih je gledala. Čeprav je na fotografijah videla samo sebe, se ni spominjala ničesar od tega. Še več: prepričana je bila, da se ti dogodki sploh niso zgodili.
Ko so jo vprašali po imenu, je povedala svoj dekliški priimek. Svojega poročenega priimka ni poznala. Niti poročni list je ni prepričal, da je moški, ki je stal pred njo, res njen mož.
Bolj ko so jo svojci in zdravstveno osebje poskušali prepričati, kakšno življenje je živela, bolj je postajala vznemirjena. Zdelo se ji je, da ji ljudje pripovedujejo izmišljeno zgodbo in jo skušajo prepričati, da je resnična.
Zdravniki so bili zbegani. Žensko so že večkrat pregledali psihiatri, psihologi in nevrologi, vendar niso našli zadovoljive razlage za njeno stanje. Njen spomin je deloval normalno, razen ko je šlo za njeno lastno življenjsko zgodbo.
In potem se je pojavila še ena nenavadna podrobnost. Njen mož je zdravnikom povedal, da njegova žena govori drugače kot običajno. Ne le, da se ni spominjala njunega skupnega življenja - spremenil se ji je celo naglas.
Nenadoma je govorila v izrazitem narečju jugozahodne Anglije, značilnem za območje Cornwalla in Devona. Njen mož je bil presenečen, saj je že desetletja ni slišal govoriti tako. Tudi otroci so bili zmedeni. Njihova mati je uporabljala besede in način izražanja, ki jih pri njej niso poznali.
Ko so zdravniki raziskali njeno preteklost, so odkrili, da je bila res rojena in vzgojena na južni obali Anglije. Kot najstnica se je odselila na sever države, kjer je postopoma izgubila svoj prvotni naglas, zdaj pa se je ta vrnil.
Še bolj nenavadno je bilo njeno doživljanje lastnega telesa. Ko je pogledala svoje roke, jo je prevzela zmedenost. Videla je roke šestdesetletnice, vendar je pričakovala, da bodo videti kot roke mladega dekleta. Njeno telo se ji ni zdelo skladno s tem, kdo je bila.
Prav ta podrobnost je bila za dr. Mika Lloyda, specialista za disociativne motnje, ki so ga povabili k obravnavi primera, posebej pomembna.
Postopoma je postalo jasno, da ženska ni preprosto pozabila svoje preteklosti. V svojem notranjem doživljanju se je vrnila v čas, ko je bila stara približno 14 ali 15 let. Kot da bi se njena osebna življenjska zgodba ustavila v najstniških letih, vse, kar je sledilo, pa bi izginilo.
Lloyd je začel skupaj z njo in zdravstvenim osebjem raziskovati, kaj se je zgodilo v tistem obdobju njenega življenja. In tu se je začela razkrivati povsem drugačna zgodba.
Preteklost se je vračala v valovih
Ženska je imela izjemno travmatično otroštvo. V domačem okolju je doživela hude izkušnje, ki so bile dovolj pretresljive, da je kot najstnica zapustila domači kraj in se preselila na drugi konec države. S selitvijo je za seboj pustila ne le domače okolje, ampak tudi spomine na dogodke, ki so jo zaznamovali.
Na severu Anglije si je ustvarila novo življenje. Odrasla je, se poročila, rodila otroke in zgradila družino. Njeni najbližji niso vedeli skoraj ničesar o travmatičnih dogodkih iz njenega otroštva.
Toda preteklost v resnici ni povsem izginila.
Ko so se zdravniki pogovarjali z družino, so izvedeli, da je ženska že vrsto let doživljala obdobja depresije, tesnobe, povečanega stresa in obsesivno-kompulzivnih simptomov. Te težave nikoli niso postale tako izrazite, da bi sprožile poglobljeno obravnavo.
Poleg tega so se že prej pojavljala nenavadna obdobja, ko je izgubila stik s svojo odraslo identiteto in se začela doživljati kot najstnica. Sprva so bile takšne epizode občasne, približno vsakih nekaj mesecev, družina jih je nekako obvladovala, a so sčasoma postajale vse hujše in daljše, dokler nazadnje ni v takšnem stanju ostala za več tednov, zaradi česar je potrebovala bolnišnično zdravljenje.
Lloyd je stanje razumel kot obliko disociativne fuge, pri kateri človek izgubi dostop do pomembnih avtobiografskih spominov in lahko doživlja globoko motnjo občutka lastne identitete.
Toda ključno vprašanje je ostalo: zakaj se je ženska vračala prav v obdobje svojega zgodnjega najstništva? In zakaj se je to začelo dogajati ravno zdaj, po tolikih desetletjih?
Med raziskovanjem njene življenjske zgodbe se je pojavila pomembna okoliščina.
Ko vnuki pridejo v tista leta
Njeni otroci so medtem odrasli in si ustvarili svoje družine, ženska je postala babica, njeni vnuki pa so se začeli približevati starosti, pri kateri je sama doživela najhujše travmatične izkušnje.
Lloyd in sodelavci so oblikovali domnevo, da bi prav to lahko bil eden od sprožilcev.
Ko je opazovala svoje vnuke, ki so odraščali v starost, v kateri je bila sama travmatizirana, so se morda začeli ponovno prebujati njeni davno odrinjeni, disociirani spomini. In ti se niso vračali kot običajni spomini, ob katerih bi lahko rekla: "To se mi je zgodilo, ko sem bila mlada." Namesto tega se je, kot je razumel Lloyd, njeno doživljanje same sebe premaknilo nazaj v obdobje, v katerem je travmo doživela.
Zato je govorila z naglasom iz otroštva. Zato ni prepoznala svojega moža in otrok. Zato se ji je zdelo njeno postarano telo tuje. V njenem subjektivnem doživljanju v tem stanju je bila zares še vedno dekle, ki je živelo pred štiridesetimi leti.
Pomembno je, da Lloyd tega ni razumel kot pojav več različnih osebnosti oz. identitetnih stanj. Ženska namreč ni prehajala med ločenimi identitetami, temveč se je vedno znova vračala k svoji lastni, zgodnejši identiteti.
Skupaj z njo in zdravstvenim osebjem je postopoma sestavil razlago, po kateri je travmatični del njene življenjske zgodbe ostal psihološko nerazrešen. Disociativne epizode so jo vedno znova vračale prav v obdobje, ki ga je nekoč skušala pustiti za seboj, in prav v te tem je Lloyd videl tudi pomen njenih sicer izjemno mučnih simptomov.
Njena izguba spomina tako ni postala le nekakšna nerazumljiva motnja. V okviru njegove razlage je postala način, kako se je davno odrinjena travmatična izkušnja ponovno pojavila in zahtevala pozornost.
Ko so razumeli povezavo med njenim otroštvom, spremembo naglasa, izgubo odrasle identitete in sedanjimi življenjskimi okoliščinami, so končno dobili izhodišče za terapevtsko delo.
To je zgodba s srečnim koncem
Lloyd pravi, da se ji je spomin na odraslo življenje vrnil. Primer se je po njegovih besedah nazadnje ugodno razpletel, čeprav v pripovedi ne razkriva podrobnosti zdravljenja ali njenega dolgoročnega okrevanja.
Zanj je bil ta primer posebej pomenljiv, ker je pokazal, kako nenavadno se lahko izraža disociacija. Na prvi pogled so bili simptomi skoraj nerazložljivi: ženska z normalnim spominom, ki se ni spominjala štiridesetih let svojega življenja; mati, ki ni prepoznala svojih otrok; žena, ki ni vedela, da je poročena; šestdesetletnica, ki je govorila in se doživljala kot petnajstletno dekle. Šele ko so njene simptome povezali z življenjsko zgodbo, so začeli dobivati smisel.
Ženska ni izgubila 40 let življenja zato, ker jih ne bi nikoli doživela, temveč je 'zgolj' začasno izgubila dostop do njih, ker se je njeno doživljanje same sebe vrnilo v čas travme, pred vsem, kar je sledilo.
In prav to, kar je sprva povzročalo toliko zmede in trpljenja, je nazadnje omogočilo, da so se začeli ukvarjati z bolečo preteklostjo, ki je bila desetletja skrita.
Vir: The CTAD Clinic, Youtube

