Študije dvojčkov kažejo, da je travma v otroštvu glavni dejavnik pri razvoju duševnih motenj

Metodologija nove študije, ki se je osredotočila na dvojčke, ki si delijo iste gene, ne pa tudi enake izkušnje, je postregla s prepričljivimi dokazi, ki izpodbijajo prevlado biološkega determinizma v psihiatriji.

Študija, ki jo je vodila Hilda Björk Daníelsdóttir z Univerze na Islandiji, je izkoristila edinstveno situacijo v vzorec zbranih dvojčkov, da bi razčlenila zapleteno medsebojno delovanje med genetiko in okoljem pri razvoju psihiatričnih motenj. Rezultati so pokazali, da travmatične izkušnje v otroštvu izrazito vplivajo na duševno zdravje v odrasli dobi mimo vpliva genetskih dejavnikov.

"Študije so dosledno poročale o povezavah med obremenjujočimi izkušnjami (imenovane tudi ACE ali slovensko OIO) in povečanim tveganjem za duševne motnje v odrasli dobi," pišejo raziskovalci. "Glede na to, da se obremenjujoče izkušnje in psihiatrične motnje prekrivajo v snopih, je steklo nekaj študij, katerih namen je bil najti povezave med izpostavljenostjo OIO v otroštvu in poznejšimi duševnimi motnjami. Metodologije študij so poskrbele za ločitev teh povezav od potencialnih genetskih izvorov in drugih dejavnikov tveganja, ki si jih delijo družinski člani."

25.252 dvojčkov pod drobnogledom

Na področju duševnega zdravja je bilo doslej le težko z gotovostjo trditi, da travma iz otroštva vodi do določenih motenj, ki se lahko pokažejo pozneje v življenju.

Novi študiji, ki je več let preučevala dvojčke in ločila dejavnike, ki bi lahko prispevali k razvoju motenj, kot so post-travmatska stresna motnja, depresija, anksioznost in bolezni odvisnosti, je zdaj uspelo prav to. Izsledki raziskave so namreč ponudili obetaven vpogled v odnos med neugodnimi izkušnjami v otroštvu in težavami v duševnem zdravju.

Pod obremenjujoče izkušnje iz otroštva (OIO) se uvrščajo 'hudi stresorji, kot so čustvena, fizična in spolna zloraba, pa tudi odraščanje v nefunkcionalnem domačem okolju'.

Ta študija je imela dostop do podatkov o travmah in obremenjujočih izkušnjah iz otroštva 25.252 dvojčkov. Podatki so bili dostopni prek treh preteklih študij, arhiviranih v švedskem registru dvojčkov.

Udeleženci so odgovarjali na ankete o naravi svojih OIO, vključno z navedbo, ali so doživeli nasilje v družini, čustveno zlorabo ali zanemarjanje, fizično zanemarjanje, telesno zlorabo, spolno zlorabo, posilstvo ali zločin iz sovraštva. Spol in starost sta bila nadzorovana, glavna nova premisa te študije – načrtna neskladnost parov dvojčkov (pri čemer je samo eden v paru dvojčkov poročal o OIO, drugi pa te izkušnje ni imel) – pa je izkoreninila zmedo okolja skupnega doma.

Z drugimi besedami, avtorjem je bila tako omogočena zasnova hipoteze, da si opazovan par dvojčkov deli veliko večino svojih izkušenj in genetike, ena od edinih večjih razlik med njima pa naj bi bila prav travmatična izkušnja.

Zasnova kohorte je tudi pomenila, da so pare dvojčkov primerjali z drugimi pari dvojčkov, ne le drugega z drugim kot brate in sestre. Z drugimi besedami, par dvojajčnih dvojčkov z vsaj enim OIO med njima je bil v kontekstu kohorte obravnavan z dvojajčnimi dvojčki z OIO, vsi dvojčki pa so bili po določenem časovnem obdobju še enkrat ocenjeni, pri čemer je najdaljše obdobje ponovne ocene zajelo 39 let.

Več travme, verjetnejši razvoj motnje

Raziskovalci so ugotovili, da so bile izkušnje s travmo v otroštvu pomembno povezane z motnjami duševnega zdravja v odrasli dobi, tudi po upoštevanju spremenljivk, povezanih z družinskim ozadjem.

To kaže, da ne glede na genetske dejavnike in dejavnike domačega okolja obremenjujoče izkušnje iz otroštva povečajo možnosti za razvoj duševnih motenj, kot so post-travmatska stresna motnja, depresija, anksioznost in motnja zlorabe substanc v kasnejših obdobjih življenja.

Udeleženci raziskave, ki so poročali o enem ali več OIO, so imeli 52 % večjo verjetnost, da mu bodo v odraslosti diagnosticirali duševno motnjo.

Verjetnost pojava motnje se je s številom izkušenih OIO (ali če je bila ena od OIO spolna zloraba) povečala.

Čeprav študija ne zavrne popolnoma vpliva genetike ali okoljskih dejavnikov, ji uspe na nov način in na velikem vzorcu izolirati škodljive učinke travme iz otroštva ter te povezati z razvojem duševnih motenj v odraslosti.

Avtorji študije v sklepnih besedah še poudarijo potrebo po razvoju novih terapij za zdravljenje travme (takšnih, ki temeljijo na dokazih) in nuji večje dostopnosti do pomoči s strani najbolj ranljive populacije, ki najbolj potrebuje zdravljenje, so še zapisali na Mad In America

Morda vas bo zanimalo tudi:

• Metka Kuhar: "Obstaja travma. Obstajajo pa tudi blažilci travme. Otroku smo lahko MI ta pozitivna izkušnja."
• Terapevtski potencial disociacije: "Morda pa 'izgubiti sebe' lahko pomeni tudi nekaj dobrega"
• Desetletja raziskav, ki so stale 8 milijard dolarjev: "Ni genetske podlage za shizofrenijo in druge duševne motnje"