Terapevtski potencial disociacije: "Morda pa 'izgubiti sebe' lahko pomeni tudi nekaj dobrega"

"Ko oseba vzame ketamin, se ji lahko zazdi, da se je upočasnil čas. Spreminjati se začne tudi dojemanje lastnega telesa: okončine čutijo drugače, postanejo večje, manjše, ali se zdijo bolj oddaljene. Zvok se popači in svet vidimo, kot bi gledali skozi predor. Stene se počasi premikajo noter in ven, kot da bi cela soba začela dihati," za Psyche razloži novinarka Sanyla Love. Temu stanju, ki ga ljudje težko ubesedijo drugače kot 'počutim se nenavadno' in 'kot da nisem več čisto jaz', rečemo disociacija.

FDA je leta 2019 odobrila derivat ketamina, imenovan esketamin, za zdravljenje najbolj trdovratnih oblik depresije. Ko se ketamin jemlje v nižjih, subanestetičnih odmerkih, ga pogosto imenujejo 'disociativen', ker se ljudje počutijo 'kot da niso več povsem v telesu' ali 'v stiku s svojim okoljem'.

Disociacija je mentalni proces, pri katerem se pri človeku pojavijo vrzeli med mislimi, čustvi, spomini ali celo občutkom lastne identitete. Gre za enega izmed mnogih obrambnih mehanizmov psihe, ki jo v večji ali manjši meri izkušajo vsi ljudje. Medtem ko so znaki in simptomi disociacije pri duševno zdravih ljudeh prehodne narave, pri ljudeh z disociativno motnjo ostajajo kronično prisotni. 

Disociacija kot naraven trans

Enega najzgodnejših konceptov disociacije je utemeljil francoski psiholog Pierre Janet, ko je v osemdesetih letih 19. stoletja pisal o primerih 'dvojne zavesti'. To je opazil pri ljudeh, ko so bili podvrženi hipnozi, v stanju 'histerije', bili 'obsedeni z duhovi' ali pa so sodelovali pri seansah kanaliziranja z mediji.

Ugotovil je, da ljudje v takšnem stanju ne zmorejo popolnoma integrirati svojih 'idej in funkcij, ki sestavljajo osebnost'. "Če bi nekdo doživel travmo zgodaj v življenju," je pisal Janet, "bi travma lahko zmotila proces pridobivanja bolj integriranega občutka sebe. Nastala bi disociirana struktura uma."

Čeprav je do danes o disociaciji (po zaslugi več zanimanja zanjo v zadnjih desetih letih) znanega več, jo sodobna psihiatrija še vedno povezuje le s patološkimi disociativnimi stanji, t.j.  disociativnimi motnjami in hudo travmo. Pa vendar je že Pierre Janet videl, da je nekaterim ljudem všeč občutek disociacije. Opisal je primere ljudi ki so po seansi hipnoze začeli močno hrepeneti po vnovičnem občutku disociacije (oz. stanju transa). To željo je poimenoval 'la passion somnambulique'.

Da je 'zahodnjaška' patologizacija disociacije odveč, postane jasno, ko vidimo, kako nanjo gledajo v drugih kulturah. "Ko se ozremo k drugim kulturam, vidimo, da obstaja več alternativnih interpretacij disociativnih stanj. Rebecca Seligman, medicinska antropologinja na univerzi Northwestern v Illinoisu, se je začela zanimati za disociacijo tekom svojih raziskav kanaliziranja medijev in obsedenosti z duhom, še posebej v Braziliji. V veri Candomblé se disociativne izkušnje obravnavajo kot del duhovnega življenja."

Ljudje iz tistih krajev si disociacijo razlagajo kot 'motnjo duhov', imenovanih orixás, ki naj bi povzročali občutke zunajtelesnosti, izgube spomina, odgovornosti in osebne identitete. Disociativna oseba je videna kot nekdo, ki se 'druži z bogovi', pri čemer naj bi 'njihovo lastno zavest' izpodrinila zavest močnega drugega bitja.

"Doživljajo to isto, čemur pri nas rečemo disociativne izkušnje, le da so ta izkustva pri njih izjemno pozitivno vrednotena, hkrati to izkušajo na pozitiven način," pravi Seligman.

Disociacija sploh ni patologija

Leta 2006 je Lisa Butler, filozofinja in psihologinja z univerze Buffalo v New Yorku, zapisala, da večina disociativnih izkušenj pravzaprav ni patoloških. Številna spremenjena stanja, kot so meditacija ali verski transi, vključujejo disociacijo. Disociativne narave so tudi sanjarjenje, fantazija in zatopljenost.

Disociacija se nam zgodi, ko smo na tečaju joge, ko brskamo po TikToku, se potopimo v branje nove knjige ali gledamo Netflixovo oddajo.

Po prepričanjih Butlerjeve je disociacija vse, kar nam omogoči vsaj malo oddiha od lastnih misli ali telesa, nepatološka disociativna stanja pa tudi vsak odmik od integrirane telesne ali čutne izkušnje. To lahko vključuje vživljanje ob branju romana, gledanje navdušujočega filma, seks ali stanja 'ko smo v toku', kot jih je opisal psiholog Mihaly Csikszentmihalyi: 'stanje, v katerem so ljudje tako zatopljeni v neko dejavnost, da se zdi, kot da ne obstaja več nič drugega.'

Butlerjeva je zapisala, da ljudje iščemo nepatološke disociativne izkušnje, ker so prijetne in nas uspejo zamakniti iz našega vsakdana. "Občutek disociacije sam po sebi pogosto ni moteč. Disociacija se na spektru dogaja prav vsem in je 'morda vrednostno nevtralen mehanizem', ki ga premoremo vsi," dodaja Seligmanova.

Spregledan terapevtski učinek

Če se vrnemo na začetek, se občutki disociacije v kliničnih preskušanjih ketamina za zdravljenje depresije običajno končajo, ko se konča izkušnja z zdravilom, zdravniki pa pojav disociacije obravnavajo kot pogost, a neželen stranski učinek.

Ko je podjetje za telemedicino Mindbloom, ki proizvaja ketamine, vprašalo, ali se ljudje med jemanjem ketamina počutijo ločene od svojih teles, je skoraj 90 odstotkov bolnikov, ki so zdravilo jemali, odgovorilo, da se počutijo tako.

Ob tem se kaže zanimiva dvojnost. Medtem ko naj bi bile 'koristi ketamina' povezane le z njegovimi nevrofarmakološkimi učinki, pa pri drugih terapijah s pomočjo zdravil, kot je terapija v kombinaciji z jemanjem psilocibina (sestavine iz čarobnih gob), velik poudarek pričakovane učinkovitosti pripisujejo prav subjektivnim učinkom (ki jih prav tako povzročajo zdravila), kot so mistične izkušnje ali močni občutki povezanosti.

Ko razmišljamo o tem, kako je disociacija v drugih kontekstih lahko občutena kot nekaj prijetnega, se človek nehote vpraša, ali ni prav disociacija, ki jo povzroči izkušnja s ketaminom, tista, ki pomaga depresivne paciente začasno razbremeniti siceršnjega težkega stanja duha. 

Garrett Deckel, pokojni pomočnik kliničnega profesorja psihiatrije na Medicinski fakulteti Icahn na Mount Sinai v New Yorku, ki je ponujal terapijo s pomočjo ketamina, je opazil, da ljudje prav zaradi disociacije občutijo čustveno olajšanje. "Pacienti mi pravijo, da je eden od načinov, kako se jim ketamin zdi koristen, ta, da deluje kot blažilec. Prav zato, ker jih distancira od njihovih občutkov, se z njimi lahko soočijo."

Če koga mučijo negativne misli o tem, da ni dovolj dober ali da življenje nima smisla, te izgubijo na ostrini in pomembnosti, ko se človek nahaja v disociativnem stanju.

Močna, zato zahteva našo pozornost

Pridobivanje širšega razumevanja disociacije z zdravilom, kot je ketamin, ne zahteva zaključka, da je disociacija v celoti dobra ali v celoti slaba, prav pa je, da se pričnemo zavedati, kako močna je in da zato zahteva našo pozornost.

Seligman na tem mestu opozarja, kako usodno obarvajo doživljenje disociacije prav kulturni vzorci. Zaradi idej o tem, kako naj bi se počutil 'jaz', je morda težko pričakovati, da bi ekstremno disociacijo vsi izkušali pozitivno. V evro-ameriških kontekstih je 'jaz' mišljen kot avtonomen, integriran, enoten in koherenten. Ko ljudje nehote zapustijo svoje običajno stanje zavesti, ne da bi se za to zavestno odločili, in izkusijo sebe, ki ni tako skladno, kot naj bi bilo, je zato to lahko vznemirjajoče. "Živimo v družbi, v kateri so bile intenzivnejše disociativne izkušnje zelo dolgo predstavljane kot nekaj negativnega," še pravi Seligman.

Ker pa se po ZDA še naprej odpirajo klinike za ketamin, gre razmisliti, ali bi ne bilo bolje ljudi pripraviti na izkušnjo disociacije - in sicer na način, ki bi zagotovil globljo psihološko korist, ob tem pa bi šlo še opozoriti pred 'nevarnostjo' tiste, ki bi utegnili preveč uživati v tem stanju.

Medtem ko bi nekaterim ljudem disociacija v terapiji lahko pomagala, bi druge lahko  prestrašila, spet tretje pa neizogibno privlačila.

"Ljudem res omogoča, da pobegnejo pred zatiranjem lastnega 'jaza'," je še povedala Seligman.

‘When a person takes ketamine, time can slow down. Their perception of their body might start to shift.’ In ketamine therapy and other contexts, dissociation is seen as an unwanted side-effect. But is there therapeutic potential to losing yourself? https://t.co/qlx6eO6X8g

— Psyche Magazine (@psyche_the_mag) February 27, 2024

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol