Zunajtelesna izkušnja je izkušnja disociacije (pojasnjujeta dr. Bruce D. Perry in Oprah)

… da nam možgani za trenutek zamrznejo, avtomatično pa se vključi pomembna komponenta stresnega odziva: disociacija.

"Možgani nenehno spremljajo situacijo in ocenjujejo možnosti: Bom lahko pobegnil? Bom zmagal v tem boju? Če sporočijo, da ni mogoče zmagati v boju s človekom, ki ima pištolo, se začnemo izogibati dodatnemu konfliktu in pričnemo opravičevati. Občutek imamo, da od zunaj gledamo, kaj se nam dogaja, kot bi bili v filmu. Robotko se pokorimo njegovim zahtevam in takoj plačamo zahtevano vsoto. Občutek časa se popači. Disociiramo se. Telo se pripravlja na potencialno poškodbo, srčni utrip se zniža. Namesto da bi kri stekla v mišice, kjer bi nam pomagala pri boju ali begu, omejimo pretok krvi v periferijo. Lahko pobledimo ali celo omedlimo. Telo se pripravlja na poškodbo tako, da nas odklopi od grožnje iz zunanjega sveta in nas preusmeri v notranji svet. Telo sprosti endogene opioide – endorfin, enkefalin – ki delujejo kot naravni analgetik, in dobesedno imamo občutek, da od zunaj opazujemo dogajanje," trdi dr. Bruce D. Perry, ameriški psihiater, profesor in avtor.

Ljudje takšne izkušnje opisujejo kot 'zunajtelesne izkušnje', pri čemer v resnici ne gre za nič zares mističnega, temveč za normalen disociativni odziv na ekstremno stresno in potencialno izjemno bolečo situacijo.

Disociacija je normalna in povsem naravna obrambna sposobnost psihe in telesa, da nas pred bolečino in stisko družno zaščitita. Ta sposobnost je dana vsem ljudem, nanjo pa lahko "računamo" v zares ekstremnih situacijah.

Disociirajo že dojenčki

Ekstremne situacije pa niso zgolj navzkrižen strelni ogenj ali vojne razmere. K disociaciji se namreč zatekajo že dojenčki.

Pri dojenčkih je značilen (stresni) odziv bega ali boja njihov jok. Toda če nihče ne pride (ali pa je oseba, ki se pojavi, jezna), začne nemočni otrok disociirati, da bi preživel to situacijo. Podobno se kasneje dogaja pri otrocih, mladini in celo odraslih, ko so ti soočeni z neizogibno bolečino ali stisko.

Telo in um reagirata družno tako, da se sproži vrsta nevrofizioloških sprememb, vključno s sproščanjem telesu lastnih opioidov. Ko ljudje ta stanja opisujejo, rečejo, da se je čas upočasnil.

"Ko smo v disociativnem stanju, se občutek za čas raztopi. Doživetja, ki trajajo samo nekaj sekund, se lahko zdijo dolga več minut. Minute občutimo tako, kot bi bi bili ujeti v brezčasnem trenutku," v knjigi Kaj se ti je zgodilo?, ki jo napisal skupaj z Oprah, razloži dr. Berry. "Pogosto sem po streljanju govoril z agenti FBI. Včasih agent osem minut opisuje dogodek, ki je trajal samo deset sekund. Njegovi možgani namreč oblebdijo v tem trenutku. Človek izstopi iz svojega telesa in opazuje dogajanje."

• Naj spomnimo: eden najboljših prikazov fenomena disociacije na platnu bi po mnenju mnogih lahko našli v enem zadnjih kadrov filma Reševanje vojaka Ryana. Trenutek je odlično upodobil vedno znova izjemni Tom Hanks.

Čeprav se zdi, da liku, ki ga igra Tom Hanks, disociacija v situaciji ne pomaga, ne gre spregledati brezizhodnosti trenutka, v katerem se ta znajde. V situaciji, iz katere ni izhoda, je prav disociacija še edini možni odziv. V luči gotove smrti (ali nje grožnje) disociacija prinaša najmanj ublažitev zares ekstremne psihične stiske in hudih fizičnih bolečin.

• Naj spomnimo: ni malo zgodb vojakov, ki jim je granata povsem raztrgala telo, a so se od sveta v svojih zadnjih trenutkih poslovili brez bolečin (za kar so poskrbeli telesni opioidi) in celo z nasmeškom na obrazu (po zaslugi disociacije).

Disociacija ni nič slabega

Disociacija je skratka normalna, naravna in vsem dostopna prilagoditvena zmožnost.

"Razumeti moramo, da disociacija ni nič slabega, čeprav se lahko zgodi v slabih okoliščinah. Dobro je, da se disociiramo," pravi dr. Perry in doda: "Pri otroku, ki sanjari pri pouku, se lahko nakazuje ustvarjalnost. Današnji izobraževalni sistem producira delavce, ni pa primerno okolje za ustvarjalce, umetnike in bodoče voditelje."

Disociativne obrambe so psihične obrambe po katerih pogosto 'posega' tudi Oprah, ki je kot žrtev zlorab v otroštvu, o katerih je javno večkrat spregovorila, razvila še osebnostno lastnost ugajanja.

"Ko si žrtev zlorabe in moraš o tem molčati, vedno želiš ugoditi ljudem, ker so te naučili, da boš kaznovan, če spregovoriš. Ne znaš reči ne, ker tega koncepta sploh ne poznaš," med drugim piše v knjigi, ki jo je napisala v soavtorstvu z dr. Perryjem, ki nato pojasni: "Ugajanje je klasičen obrambni mehanizem, del ustrežljivega vedenja, ki ga vidimo pri disociaciji. Vendar si je pomembno zapomniti, da disociacija in samoregulacijska disociativna vedenja niso vedno slabi. Zmožnost obvladovanja svojih disociativnih zmožnosti je zelo pomembna veščina in izboljša reflektivno kognicijo. Lažje se osredotočimo na določene naloge. Ko smo 'v elementu' in hipnotizirani, so to transu podobna stanja, ki jih omogoča disociacija. Ljudje, ki se naučijo nadzirati, kdaj in kako preidejo v stanje transa, imajo poseben dar. Zagotavljam vam, Oprah, da ste pri disociaciji zares dobri. To je ena vaših supermoči."

Dr. Perry nato Oprah spomni na njeno ljubezen do branja in globokega razmišljanja, oboje je še kako povezano s sposobnostjo disociacije, t.j. sposobnostjo, da se v mislih preselimo drugam ali si predstavljamo prihodnost na način, ki je za mnoge pretežak.

"To je disociacija - zdrava je, zdravilna in produktivna. Zato moramo biti previdni, ko disociacijo označujemo kot patologijo, torej kot izključno negativno vedenje. To je lahko izjemna moč."