Branko Gradišnik v prvi kolumni o tem, kako preživeti praznike brez prevelike panike

Imel sem priložnost te dni gledati letošnjo (zdaj že lansko) sezono Dohtarja Martina (Doc Martin), serije, ki jo spremljam že od leta 2004. Od nekdaj torej vem, da Portwenn, kar se tiče nevarnosti za zdravje, ne zaostaja veliko za Midsommerjem. V nekih elementih presega celo Gorske reševalce (Die Bergretter), kjer je manj umorov, pa več padcev v prepade. V Dohtarju Martinu imate po malem vse – okužbe, samopoškodovanja, kronične bolezni, norosti – edino za kovid tu še niso niti slišali.

Tole je torej tako imenovana božična epizoda. Doktor opazi, da je Božiček kužen, in ga nažene domov. Božiček si doma med okraševanjem motornih sani hudo rani nogo in pokliče doktorja na pomoč. Ta se odpravi v hribe nad s soncem obsijanim mestom. Tam ga zajame snežni vihar, in da ne bi povozil ubežnega božičnega purana, dohtar zavije naravnost v drevo.

Naprej gre peš, a se spotakne in za dve uri obleži nezavesten pod snegom. Ko se le zbudi in vrne k avtu, je že hudo podhlajen. Ne spomnim se, ali je avto potem le vžgal, a gotovo je bilo tako, kajti doktor se je moral vsaj malo ogreti, da je lahko šel še enkrat ven v metež in celo našel Božičkov dom. Tudi Božiček si je medtem opomogel in si sam podvezal rano. Skupaj se z okrašenimi sanmi odpeljeta v Portwenn, kjer se jima pridružijo vaščani v božični procesiji. Eden od lampijonov z gorečo svečko uide izpod nadzora in zaneti požar. 

Ker je doktor tik nekaj epizod poprej prejel in sprejel vabilo, da naj zapre ordinacijo družinskega zdravnika in se preseli iz cornwalskega zakotja v London, kjer ga čaka sila ugledno mesto dekana Imperialnega kolidža, bi človek pričakoval, da se bo po vseh opisanih grozotah nemudoma odpeljal tja, ampak ne, on se odloči, da bo ostal v Portwennu! Pozor, serijo gledam že od začetka in mi je zelo pri srcu. A okrog božiča postane tudi zame preveč adrenalinska.

Kako prihraniti denar, ki bi sicer šel za adrenalinske užitke

Sam adrenalina ne potrebujem, še manj pa adrenalinske športe. Res ne vem, zakaj so nekateri pripravljeni odšteti resne denarje za to, da se mečejo na elastičnih vrveh z mostov – mar bi bili šli k svojemu osebnemu zdravniku in ga poprosili, da jim vbrizga adrenalin z injekcijsko iglo in jih pusti, da odležijo naslednjih deset minut na ambulantnem ležišču: občutki bi bili isti, strošek pa bi poravnalo zdravstveno zavarovanje.

Tisti brez osebnega ali družinskega zdravnika pa bodo imeli priložnost za sproščanje adrenalina na generalni bolniški stavki, 10. januarja. Vabljeni tudi zdravniki!

Manjkajoči žebelj

Po vseh zgornjih grozotah me je iskreno presenetilo, ko se je za najhujšo praznično moro v našem domu izkazalo le to, da mi je zmanjkal en žebelj.

To se je zgodilo takole. Želel sem si okrepiti motiv svete noči s tem, da nad jaslice obesim še Peterneljevo sliko Hoje k polnočnici. Za svoj namen sem potreboval žebelj. In kakor je to čudno, sem ga dejansko našel v škatli za žeblje in vijake. Lepo sem ga zabil v steno, s sliko pa uspešno zakril obe mesti, kjer je omet prav nesolidno odpadel. (Vse to sem lahko počel lepo v miru, saj so moji že prej šli v mesto "gledat lučke".)

Reč bi bila mala malica, če se ne bi bila v kuhinji, tam, kjer je prej visel Peternelj, pokazala lisa od lanskega odpadlega ometa. Nič za to – bom pač obesil še eno sliko, pa bo.

Ker sta bila pri nas na obisku oče predvidenega zeta Špiljo in njegova družica Valentina, ki sta iz Zagreba, sem se domislil, da bi bilo prikladno razstaviti katero od olj, ki smo jih pridobili v času bivanja v Zagrebu (2004–07). Malo sem pobrskal in našel za hrbtom knjižne police podobo gornjegradskih Kamenitih vrat.

A kje je žebelj, ki je prej držal Peternelja, da ni padel? Tipal sem po tleh – vidim namreč še manj kot tipam – a ga nisem natipal. Kaj zdaj?

Dobrososedska pomoč

Odpravil sem se k sosedi Janici, o kateri sem vedel, da mi ne bo odrekla, saj mi pušča parkirati pod leskovim grmom, ki sodi k njihovi prednji trati, in ko zori portugalka, mi dovoli, da si jo natrgam, in ko smo bili letos na Korziki, je hodila futrat naši zlati ribici.

Bila je doma, ni pa bilo doma nobenega žeblja. Bili so le šravfi, teh je bilo kolikor hočeš. To je gotovo posledica zapeljanosti človeštva, ki dandanes obeša slike na vijačne kljukice v srajčkah, ne pa na žeblje, češ da bi bilo to grdo. Po mojem pa gre pri tej modni muhi le za še eno obliko izvabljanja denarja iz naših žepov. Kaj še niste opazili tega – če sprejmete novotarijo, boste morali za to plačevati. Da spraviš vijak v steno, jo moraš prej izvrtati, za to pa potrebuješ vrtalni strojček. In elektriko. In daljnovode. In elektrarno.

"Tehnološka revolucija ni nič drugega kot ena od sleparij Kapitala."

Ko sva se naveličala brskanja po predalih, mi je Janica razkazala fotografije vnučka Jakoba, ki se je rodil nedavno tega njeni Poloni. Fantek je mamici zelo podoben in tudi prav tako prikupen. Domenila sva se z Janico, da mi bo javila, ko ga Polona spet pripelje na obisk, jaz pa sem se na tihem odločil, da takrat prinesem zlato, miro in kadilo. A po premisleku menim, da bo tudi petdesetak dovolj.

Bil je prijeten obisk, še toliko bolj, ko sem ob vrnitvi odkril manjkajoči žebelj na kuhinjskem pultu. Bodisi da ga je tja frcnil božji mezinec ali pa sem ga jaz nehote izpulil pri snemanju Peternelja, ga odložil tja in potem nanj gladko pozabil. Ta pojav mi je dobro znan že od prej.

Vse je v tehniki zamaha

Zabil sem ga torej nazaj. Tokrat sem se odločil, da uporabim že skoraj pozabljeno tehniko pribijanja: ob steno pritisneš kazalec in sredinec, tako da od spodaj vsak s svoje strani objemata žebljevo konico. Tako lahko namreč udarjaš po glavici bolj sproščeno, kot pa če žebelj držiš v klasičnem slogu med palcem in kazalcem. Pa tudi palec me je namreč še skelel.

Ko je bil tako že drugi žebelj uspešno pribit, sem obesil nanj Kamnita vrata, nad katerimi se vidita konici zagrebške katedrale, čeprav se v živo ne več, ker so južni stolp po potresu znižali za 30 ton – podatek imam iz "Potjere", torej bo gotovo držal.

Ko so moji prišli domov, so najprej občudovali jaslice in sence in obe sliki in vse, med večerjo pa so opazili moja palec in sredinec in me začeli spraševati, zakaj sta takšna. Da je bila pač božja volja, jim ni zadoščalo. Ko sem nazadnje povedal, da sem ju obtolkel pri zabijanju žebljev, pa so se zelo smejali. Rekli so celo: "Lepo, da trpiš za vero!"

O, ko bi bil dohtar Martin poleg, on bi jim že pokazal, kar jim gre. Otroci, ne vadite tega doma!