Kuharski mojster razkriva: "Ne pomaga ti, da si kreativen in dober kuhar, moraš biti tudi 'mašina' z dobro organizacijo"

Bruno Šulman, mladi nadobudni kuhar, ki je leta 2021 osvojil naziv MasterChef Slovenija, se na kulinaričnem področju močno razvija, pridno ustvarja nove projekte in se izobražuje dalje. Luč sveta je ugledala njegova prva knjiga, sodobna kuharica Od osnov do masteršefa, ki bralce popelje od priprave preprostih, vsakodnevnih jedi do receptov za masteršefe. 

"Svoj kuharski stil bi opisal kot uglajen, hkrati pa imam rad drzne kombinacije. Glavni cilj je, da presenetim gosta z nepričakovanimi kombinacijami okusov ali sestavin, to mi je najpomembnejše," je povedal 23-letnik, ki je ravno dokončal študij psihologije. Objavljenim receptom je skupno to, da vsebujejo občutek domačnosti s pridihom drznosti, na koncu knjige pa se najdejo povsem odpiljeni recepti, kot je na primer sladica s čebulo, ki jo je izumil v oddaji MasterChef.

Vsakemu receptu je dodal uvod, kjer opisuje svoj odnos do dotične hrane, in zgodbo, ki se skriva za receptom, saj se želi na ta način povezati in spoznavati z bralci. Pri nastajanju knjige so sodelovali tudi oblikovalec Kristijan Andoljšek, fotografinja Suzan Gabrijan pri fotografijah hrane, Primož Korošec pri fotografijah portretov in slovenski keramičarji (FOH studio, Juha studio, Studio Mache). "Vsaka jed ima svoj krožnik in s tem svoj karakter," razloži avtor knjige.

Za ustvarjanje knjige je potreboval veliko discipline, saj jo je želel izdati do decembra, nad njim pa niso bedeli uredniki, ki bi ga preganjali z rokom oddaje, ker je knjigo izdal v samozaložbi. Šulman pa s tem ni imel težav - od nekdaj je bil discipliniran človek, kar izhaja tudi iz športa, deset let je treniral atletiko, tudi po od šest- do osemkrat na teden.

"Že takrat sem osvojil disciplino, motivacijo in zagon za doseganje ciljev, nato pa se je to v neki točki prestavilo na kulinarično področje. Mislim, da moraš biti malo kaotičen in zelo organiziran, če želiš uspeti v kulinariki. Kulinarika zahteva veliko discipline. Kuhanje je sestavljeno iz dveh delov: iz kreativnega dela, kjer imaš odprte vse možnosti ustvarjanja različnih kombinacij, kar je zabavno in izpopolnjujoče, drug del pa je ta, da znaš neko jed vedno znova reproducirati na enako kakovosten način."

Kuhanje ga je navduševalo od malih nog, že pri treh letih se je rad igral z lonci in si pri desetih izmišljeval svoje recepte, ki so bili na začetku srednje uspešni, nato pa so postajali vedno bolj dodelani. Starši so bili njegovih podvigov veseli, saj sami niso navdušeni nad kuhanjem, na njegovi poti so ga vedno podpirali. "Na začetku sem sicer delal veliko sladkih jedi, začel sem s sladicami in pecivom. Seveda so bili starši veseli, ampak so se tudi pritoževali, da sladkor ni najboljši za ohranjanje vitke postave," se nasmeji spominu.

Med atletiko, šolo in kuhanjem je moral slalomirati vrsto let, v različnih obdobjih je bila v ospredju druga dejavnost. Vsake poletne počitnice pa je kuhal cele dneve in ko se je moral odločiti, kam dalje, ga je pot zanesla do oddaje MasterChef, nato pa se je usmeril samo v kulinariko in se odrekel atletiki. "Grem po poti, ki me karierno najbolj vleče," pove simpatični kuhar.

Pred letom dni se je po dodatno znanje odpravil v Ameriko in en mesec brezplačno delal v prestižni restavraciji Birdsong v San Franciscu, ki si je prislužila dve Michelinovi zvezdici. "Fascinantno mi je bilo spremljati, kako takšna restavracija deluje vsakodnevno, namreč potrebne je veliko natančnosti. Šlo je za odprto kuhinjo, ki ni bila ločena od prostora za goste, tako da so lahko obiskovalci gledali postopek kuhanja."

To je prineslo dodaten pritisk, saj so morali biti pozorni tudi na takšne podrobnosti, kot je na primer, kako glasno zapiraš hladilnik in kakšna je čistoča. Veliko so tudi delali s pincetami, zato je bilo v igri veliko preciznosti. "Ko sem začel z delom, je vse dobilo smisel, vse se je povezovalo v celoto, ki si je prej nisem znal predstavljati. Naučil sem se tako tehničnih kot tudi organizacijskih spretnosti, ki mi bodo pomagale, če se kdaj odločim, da želim imeti lastno restavracijo na taki ravni." 

Delo pod pritiskom mu ne predstavlja težave, obratno, zdi se mu, da v takem okolju še bolje dela. "Delo v kulinariki je zelo stresen poklic, ne mine dan brez pritiska, kar je dobrodošlo, se ga pa moraš naučiti obvladovati z dobro organizacijo. Tukaj ti ne pomaga, da si kreativen in dober kuhar, moraš biti tudi 'mašina' z dobro organizacijo."

Vendar pa med samim kuhanjem neizmerno uživa in med procesom odmisli vse druge stvari, kar pomeni, da je stoodstotno posvečen ustvarjanju. "Name deluje prav terapevtsko in res imam srečo, da bo to moj poklic. Še bi se rad učil, delal še bolj nore kombinacije. Nekoč bi rad imel svojo restavracijo, se skozi hrano izražal in predstavil svoj karakter."

Kljub discipliniranosti, zagnanosti in odločnosti pa Šulman ostaja prijeten in skromen, v domačem okolju ne zahteva popolne priprave hrane, velikokrat si pravzaprav rad postreže s povsem preprostimi jedmi. "Vsi mislijo, da če povabiš kuharja na večerjo, mora biti vse popolno. Skrbi jih, kakšne komentarje boš podal, ampak v resnici smo kuharji zelo hvaležni gostje. Če kuhaš cele dneve, si želiš priti domov in pojesti nekaj toplega in preprostega, nobenih prestižnih stvari. Uživam v preprostih testeninah ali v kruhu s pašteto, za zajtrk jem recimo kosmiče. Tudi če grem v restavracijo, si včasih naročim kaj povsem običajnega."

Svoje ambicije pridno izpolnjuje in po izdaji knjige ne načrtuje počitka, ampak se že januarja odpravlja za pol leta v Pariz na kuharsko šolo Cordon Bleu, kjer se bo učil o francoskih tehnikah priprave jedi. "Ne vem točno, kaj pričakovati, vendar se veselim."

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol