Navdihujoča zgodba: ogenj je mlademu Klemnu vzel slaščičarno in pekarno, a ni uničil njegovih sanj

Klemen Jančič je od nekdaj čas rad preživljal v kuhinji, najraje pri babici na delovnem pultu. Čeprav je bilo jasno, v katero smer ga vleče, je po osnovni šoli naredil 'izlet' na oblikovno šolo in nato še pa vzgojiteljsko, preden je – tedaj že malo starejši od sošolcev – tisto pravo pot našel na slaščičarski šoli v Ljubljani. Tam je spoznal Matijo, s katerim sta si delila strast do ustvarjanja in eksperimentiranja v kuhinji, kar so opazili tudi profesorji in ju močno podpirali in spodbujali.

Izstopala sta, ker sta pokazala veliko znanja in še več zanimanja.

Zato so jima pomagali, da sta po končani srednji šoli kot prva dijaka sploh dobila priložnost oditi v francoski Strasbourg, kjer sta ostala tri mesece. "To je bila izjemna izkušnja, kjer sem se ogromno naučil. Šla sva k tamkajšnjemu najboljšemu slaščičarju, ki je imel slaščičarno, pekarno in čokoladnico. Delali smo vse in delali smo veliko. Bilo je tudi psihično zelo naporno. Jaz rečem temu mala vojska za slaščičarje. Kdor zdrži ta pritisk, zdrži marsikaj,'' o izkušnji, ki je bila na nek način tudi odskočna deska, pripoveduje naš sogovornik. 

Ko se je vrnil domov, je bila pred njim težka odločitev. Kako naprej? Poln znanja in hrepeneč po še si ni želel pristati v kakšni slaščičarski delavnici, kjer bi uničili njegov zalet in mu zavirali ustvarjanje. Vzel si je nekaj časa prosto in v tem času sosedom ponudil, da jim speče kakšen kruh, če ga potrebujejo. Ker dober glas seže v deveto vas, ko gre za dober kruh, še posebej, jih je iz enega ali dveh naročil nastalo toliko, da je domača kuhinja postala premajhna.

"Takrat sem s kolesom in leseno gajbico na njem po Trnovem razvažal kruh in vedno še nekaj sladkega za zraven. To so bili moji carski začetki," se spominja Klemen.

Nadaljevanje pa žal ni bilo tako carsko. Ko je povpraševanje preraslo ponudbo, je Klemen vedel, da se mora odločiti, kako bo šlo naprej. Bil je zelo mlad za samostojno podjetniško pot, a v resnici je vedel, da je to edina prava pot. Bil je čas epidemije, ki ni bil idealen za tovrstne odločitve, a pri Klemnu se je izkazalo, da boljšega časa skoraj ne bi mogel izbrati.  Pri tem, da gre na svoje, ga je močno spodbujala starejša sestra Klara, ki mu je pomagala, da je v Vižmarjah našel mini prostorček za nov začetek. Tam se je marca 2021 začela zgodba Slaščičarne in pekarne Klemen.

Na 22 kvadratnih metrih si je Klemen ustvaril delavnico, iz katere so dobrote razvažali po okolici. Takrat mu je občasno že pomagal prijatelj Matija, s katerim sta za delovnim pultom odličen tandem. Po pol leta, novembra 2021, se je zgodilo nekaj, kar bi marsikomu sesulo sanje. Stavbo, v kateri je bila Klemnova delavnica, je zajel požar. Takole se spominja tistih trenutkov:

"Ko je začelo goreti na čisto drugem delu stavbe, nisem verjel, da bo zgorelo vse. Pa je zgorela tudi moja delavnica. Tisti dan mi je pisalo ogromno ljudi in me spraševalo, če sem v redu. Zagorelo je ob štirih zjutraj in to je bil ravno čas, ko sem začenjal z delom. Vsi so me spodbujali in me bodrili. Tudi sam sem si rekel, da ni šans, da takole končam kariero. Takoj sem šel v akcijo za novim prostorom."

Medtem ko je sam iskal nove možnosti, ki so bile zaradi financ precej omejene, se je – ne da bi on kaj vedel – pripravljala akcija srčnih ljudi. Spontano so začeli zbirati sredstva, da bi pomagali mlademu slaščičarju. Ko so mu javili, da naj sporoči številko svojega računa, se je razveselil, mislil je, da gre za okoli 1000 evrov in že razmišljal, kako lepo bi bilo kupiti novo peč. "Potem pa sem dojel, da so zbrali 25.000 evrov! Kaj? Kdo? To je bilo noro," se spominja Klemen Jančič.

Tudi nov prostor je našel njega. Pravzaprav njegov lastnik, ki je Klemna sam od sebe poklical in mu povedal, da ima v trzinski poslovni coni prostor, ki bi lahko bil idealen za njegov nov začetek. Pripravljen je bil Klemnu pomagati, prostor je uredil vse do faze opremljanja in mu za leto dni ponudil brezplačno najemnino. "Takrat se je zdelo 118 kvadratnih metrov preveliko, toda danes je ravno prav," razlaga sogovornik o lično in sodobno opremljeni pekarni in slaščičarni, v kateri zelo izstopa, da gre za odprt prostor, kjer lahko med srkanjem kave opazujemo dogajanje v delavnici. Tam lahko vidimo Matijo, ki se je pridružil Klemnovi novi zgodbi.

V ozadju ta dan igra umirjen rap, vzdušje pa je zelo sproščeno, četudi je delovno dopoldne in smo sredi industrijske cone. Zdi se, da je Klemnu uspelo ustvariti 'zen kotiček', ki ga je za svojega vzelo tudi veliko zaposlenih v okoliških stavbah. "Smo 'kar nekje', nisem vedel, kako se bo tu obnašalo. Ampak moram reči, da je zelo dobro. Odpirajo se mi vedno nove poti. Jaz pravim, da ljudje dajejo, mi dajemo nazaj in vsi si gremo naproti," pravi Klemen Jančič, ki med pogovorom večkrat poudari, da so mu vse to omogočili ljudje, da so oni naredili ta prostor ("jaz tukaj samo delam") in da brez dobrih ljudi tudi te zgodbe ne bi bilo. 

 A bilo bi škoda, če je ne bi bilo, kajti drugačna nista samo prostor in vzdušje, drugačna je tudi ponudba in drugačne so dobrote, ki prihajajo izpod rok Klemena in Matije. Na pultu ni prav veliko, a že na prvi pogled se vidi, da gre za izbrane stvari. Nekaj hlebcev kruha, roglički, eclairji, macroni in vedno ena zelo posebna sladica. Ta dan je to sladica iz manga in limete, toda ne navadne limete, pač pa naribane črne limete, ki med sušenjem na soncu počrni kot oglje. Prva stvar, od katere Klemen ne odstopa, so kakovostne sestavine. Maslo za francoske rogljičke pač mora biti iz Francije, jajca so od kokoši iz dolenjskih gričev, ki se prosto pasejo, moka pa iz lokalnega mlina.

Ko so kakovostne sestavine na kupu, sledi ustvarjanje. "Res spodbujam, da delamo sladice, katerih receptov se spomnimo sami, da se nenehno ustvarja. Prvič ne uspe, drugič morda tudi ne, toda če vztrajaš, bo nastalo nekaj dobrega. Ko imava dijake na praksi, jih zelo spodbujava, da sami skreirajo kakšno sladico," razlaga sogovornik, ki je zelo komunikativen in uživa pri delu z ljudmi. Zato so mu zelo ljube tudi delavnice, ki jih enkrat na mesec pripravlja za vse, ki bi radi tudi v domačo kuhinjo vnesli malo francoske kulinarike s Klemenovim pridihom. Idej in zarisanih novih poti je ogromno in Slaščičarna in pekarna Klemen je danes, slabi dve leti po požaru, bolj živa kot kadarkoli prej. Klemen Jančič ima velike cilje. Eden takšnih je doseči, da bi imeli tudi v Sloveniji vsaj 4-letno šolo za slaščičarje. 

 

Odkar so odprli nov prostor, pravega počitka za mlada slaščičarja še ni bilo, zelo napeti so tudi pomladni meseci, ko jima delovnik med drugim polnijo naročila za poročne torte. Zato so se odločili, da bodo poleti imeli nekaj dni kolektivnega dopusta. "To moramo narediti. Treba je poskrbeti za svoje mentalno stanje, si vzeti prosto," je prepričan Klemen Jančič. In kje si najbolje odpočije? "Jaz lahko ves dan sedim na sončku in pijem kavo, to je meni dopust. Pa naj bo v hribih ali ob morju," pove mladi slaščičar, ob tem, ko riše nasmeh na usta naslednji stranki, ki je med službo skočila po rogljiček za malico in zraven dobila še dozo pozitivne energije. To pa je sposobnost, ki je nima vsak, a v Slaščičarni in pekarni Klemen slabe energije ne boste doživeli. In slabega rogljička tudi ne. Preizkušeno.